Nisem te poznala, a te imam vseeno rada

Foto: Shutterstock

Uf dobro, nisem noseča, sem pomislila ob negativnem testu nosečnosti. Z 11-mesečnim dojenčkom in polnim delovnim časom, bi bil še en otrok zadnja stvar, na katero bi pomislila.

Morda je bolje, če še enkrat preverim. Minile so tri minute in v drugem okencu se je začela kazati bleda črtica. To ne more biti res, sem pomislila. “Kakršna koli vidna črta, ne glede na to, kako šibka je, pomeni pozitiven rezultat,” je pisalo v navodilih. Gotovo je napaka.

Moje srce je bilo kot za stavo, v želodcu me je zvijalo, najbolj očiten pa je bil pogled na test in dve črtici. Noseča sem.

Moje prve misli so bile namenjene sinu, Tomažu. Kako naj mu namenim dovolj pozornosti, če me bodo mučile slabosti in utrujenosti? Kako naj se mu posvetim, če bo v mojih mislih že naslednji otrok? Pričela sem jokati.

Vsi okrog mene so bili srečni, čeprav presenečeni, ko so zvedeli za novico. Z izjemo mene. Začela sem razmišljati o splavu, čeprav sem vedela, da to zame ni prava opcija. Življenje, ki je raslo v meni, je že postalo del naše družine. Rabila sem samo čas, da sem se nanj privadila.

Trajalo je skoraj tri mesece, da sem sprejela dejstvo, da bo Tomaž dobil bratca ali sestrico in da bo ta prišel veliko prej, kot smo načrtovali. Ko so se jutranje slabosti začele zmanjševati, je počasi izginjal tudi občutek tesnobe. Začela sem celo uživati ob misli, kako se bosta oba otroka skupaj igrala, gradila gradove iz mivke in napolnila naš dom s smehom.

Ko je bil Tomaž star 14 mesecev, sem odšla na rutinski pregled h ginekologu. Počutila sem se dobro. Na ultrazvoku sem ugledala svojega otroka. Čakala sem, da bo ginekolog potrdil, da je vse v redu. A to se ni zgodilo. Kaj pa če je kaj narobe?

Ginekolog je strmel v ekran, nato pa me pogledal in rekel: “Imam slabe novice. Srce ne bije.” Bila sem tako šokirana, da sem ostala brez besed. Samo tri tedne nazaj smo videli otroka, kako se premika po maternici in kako njegovo srce utripa z 140 udarci na minuto. Zdaj pa je njegovo drobno telesce samo ležalo tam – tiho in negibno.

Počutila sem se tako krivo. Krivo, da si tega otroka nisem želela, in v strahu, da so moja negativna čustva povzročila, da me je to malo bitje zapustilo. Čeprav se je otrok najavil nenapovedano in je bila nosečnost neželena, pa je bila novica o njegovi smrti zelo boleča.

Neverjetno, kako lahko trpimo in žalujemo za nekom, ki ga sploh nikoli nismo poznali. Nikoli ne bom pozabila mojega otroka. Rada ga imam in za vedno bo ostal v mojem srcu.

Vsebina ne odraža uradnega stališča Zavoda iskreni.net, temveč osebno mnenje in izkušnjo piscev.