Nežnost in usmiljenje sta v središču evangelija

Na pepelnično sredo je italijanski časnik Corriere della sera objavil zanimiv intervju s papežem Frančiškom, vsekakor vreden branja na začetku letošnjega posta.

Skozi kakšna očala beremo papeža?

Ko mediji poročajo o papeževih intervjujih ali daljših govorih, mi je vedno znova zanimivo opazovati, kaj je tista stvar, ki jo pri poročanju najbolj izpostavijo.

Pri včerajšnjem intervjuju je to predvidljivo vprašanje spolnih zlorab. Tako sta denimo delo.si in 24ur.com izpostavila papeževo izjavo, da nihče ni naredil več proti spolnim zlorabam kot Cerkev. Podobno je v prvi novici poročala tudi druzina.si, s poudarkom, da je Cerkev ravnala pregledno in odgovorno. 

Zanimiv pogled prinese tudi drugo branje, ki ne sledi čisto logiki agencijskih poročil: za 24ur.com je postalo zanimivo, da je bil papež v času semenišča teden dni zaljubljen, za Družino pa, da se ima papež za normalnega človeka 🙂

O intervjuju je na svojem blogu pisal tudi p. Branko Cestnik. Poleg citatov, ki govorijo sami po sebi, je zgovoren tudi naslov: p. Branka nagovarja, da papežu ni všeč mitologija o njem.

V času, ko se hranimo z množico hitrih in kratkih novic resnično priporočam branje intervjuja v celoti. V originalu je objavljen na spletni strani časopisa Corriere della sera, angleški prevod pa je dostopen tukaj. Lahko pa si vzamete nekaj trenutkov in v intervju pokukate tudi skozi moja očala …

Odprtost Svetemu Duhu pri vodenju Cerkve

V intervjuju me je zelo nagovorilo, kako je papež pri vodenju Cerkve odprt, kako sledi navdihom Svetega Duha in kako pomemben je pri tem dialog s sodelavci.

Zakaj sta denimo v kratkem kar dve sinodi o družini? Ker to hoče Gospod, pojasnjuje papež. Pripoveduje, kako so mu tri mesece po nastopu službe prinesli predloge za prihajajočo sinodo.

Predlog je bil, da bi sinoda obravnavala, kakšen je pomen Jezusa za sodobnega človeka. Ampak na koncu so izbrali, da se bo sinoda ukvarjala z družino, ki je danes v zelo resni krizi. »To je bilo znamenje Božje volje,« pravi papež.

Papež spregovori tudi o nastopu kardinala Walterja Kasperja na zadnjem konzistoriju, ki je vzbudil živahno razpravo z razmislekom o vprašanju razporočenih in vnovično civilno poročenih.

Papež pravi, da je imel kardinal Kasper lep in globok nagovor ter doda: »Skrbelo bi me, če ob tem vprašanju na konzistoriju ne bi bilo živahne razprave. To ne bi služilo ničemur. Kardinali so vedeli, da lahko rečejo, kar so želeli, ter predstavijo različne vidike, ki bogatijo. Bratska in odprta soočenja pomagajo, da se teološka in pastoralna misel razvija. Takega načina se en bojim, ampak ga v resnici iščem«.

Tudi pri prenovi Rimske kurije se kažeta njegovi značilnosti odprtosti Duhu in dialoga s sodelavci. »Marca lani nisem imel načrta, da bi spreminjal Cerkev,« pravi papež.

»Začel sem voditi Cerkev na način, da sem iskal, kako bi spravil v prakso, kar so razpravljali kardinali v različnih kongregacijah. Pri svojem načinu dela čakam na Gospoda, da mi da navdih. Dal vam bom primer. Govorili smo o duhovni skrbi za ljudi, ki delajo v Kuriji in začeli smo z duhovnimi vajami. Pokazalo se je, da moramo dati več pozornosti letnim duhovnim vajam. Vsak ima pravico, da preživi pet dni v tišini in meditaciji. Prej pa so v Kuriji med duhovnimi vajami poslušali po tri nagovore dnevni in mnogi so ob tem nadaljevali s konkretnim delom.«

Usmiljeni in pozorni na konkretne situacije

Novinar je papeža izzval tudi s klasičnim vprašanjem, povezanim s Humanae Vitae oziroma problematiko urejanja spočetij: »Ali bi pol stoletja po Humanae Vitae Cerkev lahko znova odprla tematiko načrtovanja rojstev? Kardinal Martini, vaš sobrat, je bil mnenja, da je čas za to prišel.«

Začetek papeževega odgovora je izzivalen: »Odvisno od tega, kako interpretiramo Humanae Vitae.« Papež pravi, da je Pavel VI. sam ob koncu enciklike spovednikom priporočil, naj bodo zelo usmiljeni in pozorni na konkretne situacije. O Pavlu VI. sicer meni, da je bil njegov genij preroški, da je imel pogum, da se je postavil nasproti večinskemu mnenju in branil moralno disciplino.

»Vprašanje ni sprememba nauka, ampak kako iti v pastorali globlje, kako upoštevati situacije, v katerih se znajdejo ljudje, in kaj je v teh situacijah najbolje zanje, da naredijo,« sklene papež in obljubi, da bo tudi to tema prihajajoče sinode.

Ob teh besedah lahko znova začutimo, kako pomembna je papežu pastoralna poglobitev in prenova na tem tako občutljivem področju, in ne samo utemeljevanje nauka.

Nekje drugje v intervjuju potrdi, da sta zanj nežnost in usmiljenje v središču evangelija. »Brez njiju ne moremo razumeti Jezusa Kristusa, nežnosti Očeta, ki ga je poslal, da bi nam prisluhnil, da bi nas ozdravil, da bi nas odrešil.«

»Srečna je. Jaz sem duhovnik. To mi je všeč.«

Tretja stvar, ki me je v intervjuju nagovorila, pa je bila preprosta in iskrena beseda o tem, kako papež doživlja in živi svoje duhovništvo.

Ko ga novinar povpraša o njegovi praksi, da rad neposredno odgovori tistim, ki pa prosijo za pomoč, papež pojasni, da je to del njegovega poslanstva. To je način, na kakršnega je deloval, ko je bil še duhovnik v Buenos Airesu. Priznava pa, da je bilo takrat vse skupaj laže: »V Buenos Airesu je bilo to bolj preprosto. Mi je pa od takrat ostala ta navada. Služenje. Čutim v svoji notranjosti.«

Ko ga novinar vpraša, če se katerega od stikov z ljudmi, ki so se obrnili nanj, spominja s posebno naklonjenostjo, pa papež izpostavi primer 80-letne vdove, ki je izgubila otroka in mu pisala. »Zdaj jo pokličem vsak mesec. Srečna je. Jaz sem duhovnik. To mi je všeč.«