Foto: Shutterstock
Nekaj let je tega, kar je val Exodus90 in kasneje še Fiat90 pljusknil čez slovensko deželo. Začelo se je izjemno obetavno in, priznam, malo z zavistjo sem razmišljala o vseh moških, ki so si že v prvem letu upali na pot. Moj mož je še zbiral pogum.
Naslednje leto pa se je odločil in kolikor sem v tistem trenutku poznala program, se mi je to zdelo super.
Krasen program
Več molitve, odlično! Moj mož je moja najljubša in najdragocenejša oseba. Komu, če ne njemu, želim iskren, pristen odnos z Bogom in ob koncu življenja gladek prehod v srečno večnost.
Več skrbi za svoje telo v obliki športanja in zdrave hrane, krasno! Veliko preveč sedi v službi in doma, premalo se načrtno giblje in velikokrat se v naglici prehranjuje nezdravo.
Več askeze? Super, takšen je vendar moški, ki si ga vse ženske želimo. In zdaj ga bom, z Exodusom še izboljšanega, imela tudi jaz. Moža, ki se zna popolnoma samoobvladati, in vedno brezpogojno trdno stati za mano in otroki.
»Seveda, mož, imaš mojo podporo in blagoslov.«
Začelo se je. In se kmalu tudi zataknilo. Verjetno malo tudi zato, ker je odločitev padla prehitro in ne jaz in ne mož v resnici nisva točno vedela, v kaj se podajava.
- Mož si je čas za svojo uro molitve lahko vzel le ob jutrih. To je pomenilo, da ga nikoli, niti čez vikend, ob jutrih ni bilo v postelji. Nobenega jutranjega kramljanja, nobenega crkljanja. Ker je čez teden vstajal ob 5.00 in si je moral zagotoviti vsaj 7 ur spanja, je ob 22.00 že spal. Hm …
- V službi, skupaj z vožnjo, nikoli ni manj kot kakšnih 10 ur. Od 24 ur jih ostane torej še 7. Če le ni treba še doma narediti česa za službo. Pa tu in tam je treba kaj pojesti.
- Enkrat na teden zvečer so se bratovščina dobili na podeljevanju »kako nam gre«.
- Vsaj enkrat med tednom so možje dodatno povabljeni k sveti maši. Lahko bi šla/-i skupaj, drži. A le delno. Najini otroci so veliki, pa smo še vezani na prevoze. Sploh pa si ne predstavljam, če imaš recimo tri predšolske otroke, ki te cel dan niso videli, ti pa jih zvečer, utrujene in sitne, pelješ k maši? Kdo ima kaj od take maše? Po drugi strani pa, ali imajo res vsi ostali navdušeni možje in pari zagotovljeno domače varstvo?
- Enkrat na mesec so se, bratovščina, dobili zvečer (ko so otroke dali že spat) na skupni molitvi v cerkvi. Še en osamljen večer žena.
- Vsak drugi dan sta se slišala s svojim »sidrom« (to je dodeljen »brat«, s katerim si daješ moč in spodbudo). »Sidro« mojega moža je zanesljivo krasen človek. V stiski nama je brez premišljanja priskočil na pomoč. In res se mi zdi super, da ima mož nekega zaupanja vrednega moškega za pogovor. So pa pogovori z njim terjali še nekaj časa, čeprav jih je mož v glavnem skušal opraviti v avtu med potjo iz službe domov.
- Trikrat na teden si je/naj bi si vsak moški v Exodusu vzel določen čas (vsaj pol ure) za intenziven trening telesa. Kdaj?
- Tuširanje z mrzlo vodo. (Iskreno? Izhajam iz tistih časov, ko je bilo za toplo vodo treba posebej zakuriti. Voda je bila mlačna ali pa tudi to ne. Celo mladost sem preživela v glavnem ob umivanju z mrzlo vodo in brez posebnosti preživela. Meni se to nikoli ni zdelo nič zelo posebnega.) Res pa je, da lahko prhanje z mrzlo vodo v tej popolnoma scrkljani družbi predstavlja enega od izzivov na področju krepljenja volje.
- Brez zapravljanja časa z nepotrebnim visenjem na internetu. (Ljubi, vseeno potrebujemo nov pralni stroj! Kje je meja?)
- Post ob petkih in sredah in en priboljšek v nedeljo. (Načrtovanje jedilnika mi je dalo kar vetra!)
Vsaka od teh točk je sama po sebi čudovita in krasna in koristna in zdrava in super. Pa vendar. Moj mož jemlje obljubljene stvari/odločitve resno. Ta lastnost mi je izjemno všeč, vendar sem v tem primeru kmalu opazila, da je pogosteje utrujen in nezadovoljen, ker je komaj – kdaj pa kdaj pa sploh ne – uspel postoriti vse, kar naj bi. Sploh pa povprečen exodus dan ni upošteval, da je večina moških tudi popoldanskih šoferjev, očetov, mož, da je treba občasno v trgovino in doma posesati, da je treba oskrbeti ostarele starše. Da se je treba malo poigrati in pogovoriti z otroki (hm, idealna krščanska družina pa ima več otrok, kajne?) in da ima dan reci in piši samo 24 ur.
»Biti poročen« pomeni, da ne iščeš svojih samskih poti, drug ob drugem, ampak jih iščeš in se razvijaš skupaj, drug z drugim.
Predvsem pa je tak dan popolnoma premalo upošteval dejstva, da ima mož ženo, s katero ga veže zakrament zakona.
Zelo na živce mi je šel občutek, da z »nekom« tekmujem za svojega moža. Pa v bistvu sploh nisem vedela, koga imam na drugi strani. Zdelo se je, da pri vseh drugih to odlično teče, da so drugod vsi navdušeni, kako napreduje duhovnost njihovega moža in očeta. Jaz pa sem ga predvsem – pogrešala. Psihično, fizično in časovno. Skratka, kot da sem čisto navadna ljubosumna sebičnica. (Kasneje sem ugotovila, da tudi drugje ni teklo čisto gladko, ampak mnogi in predvsem mnoge še vedno ne upajo spregovoriti o tem.)
Duhovni vidik
Čeprav mi je mož ob redkih priložnostih, ko sva imela kaj skupnega časa, pripovedoval o svojih razmišljanjih, mi je večina teh razmišljanj ostala prikrita. Delil jih je na svojih tedenskih srečanjih z bratovščino in/ali s svojim sidrom. Sama sem tedaj tudi obiskovala nek časovno precej manj potraten duhovni program za odrasle. Tudi jaz sem razmišljala ob Svetem pismu, sta pa najini razmišljanji šli vsako v svojo smer, nisva si jih podelila, nisva odmevala drug drugemu, nisva skupaj rasla. Zagotovo je pri obeh za duhovno rast šlo, a ne v smer skupnega napredovanja v zakonu. Čutila sem upad želje po pogovoru z mano. Seveda, vse je že povedal, predelal z nekom drugim. In tako sva počasi korakala vsak v svojo smer.
V zakonu je toliko možnosti za askezo, toliko možnosti za skupno duhovno rast, toliko priložnosti za odpovedovanje, da si pobud, kjer sozakonca mimogrede postavimo na stranski tir, res ne želim več.
Smo res odrasli, če se ne moremo obvladati?
Super se mi zdi pobuda obvladovanja časa brez ekranov; z molitvijo zapolnjen čas je nedvomno bolje izkoriščen. Ampak oboje sta skrajnosti, ki sta lahko za zakon enako pogubni. Možje so moški, ki za svoj stan niso izbrali posvečenosti, ampak poročenost. Kot jaz to razumem, »biti poročen« pomeni, da ne iščeš svojih samskih poti, drug ob drugem, ampak jih iščeš in se razvijaš skupaj, drug z drugim. Seveda je časa za ekranom lahko ogromno zapravljenega. A odrasli se lahko obvladamo tudi brez tega. Vsaj morali bi se.
V zakonu je toliko možnosti za askezo, toliko možnosti za skupno duhovno rast, toliko priložnosti za odpovedovanje, da si pobud, kjer sozakonca mimogrede postavimo na stranski tir, res ne želim več. Niti predstavljati si ne morem, da bi v družinski in zakonski urnik dodala še podoben program zame.
Midva sva zadeve predelala na duhovnih vajah. Exodus absolutno ni slab program. V bistvu mislim, da bi se ga moral udeležiti vsak moški. Tudi mojemu možu je nedvomno pustil velik in lep pečat. Pred začetkom pa bi moralo biti obema jasno, da je, če program jemlješ resno, potreben velik vložek. Gre za četrtino leta in v obdobju intenzivnega družinskega življenja si je ta čas včasih težko kar vzeti.
Ko se enkrat poročiš, bi moral svoj osnovni osebni izhod iz Egipta že opraviti. Tedaj bi se moral s hriba, skupaj s svojo ženo, zazreti v obljubljeno deželo. In potem nadaljevati pot. Skupaj.
Ali ni bil ta program prvotno zastavljen za bogoslovce? Za poročene osebe bi kvečemu rabli več debate z sozakoncem ne pa manj. Ampak spet se je pozabilo da zakon ni enako duhovništvu in da se ne da vsake rastline presedati v vsako zemljo.
Avtorica, bravo za pogum.
Mateja hvala za tvoj pogled! Osebno mi nikoli ni potegnilo. Sprva sem mislil, da sem čuden oz. me odbijajo neka zunanja pravila in sistemi. A sem kasneje spoznal, da sem postopno življenje oblikoval v stalno askezo, ki je prepletena z ogromno dela, odpovedovanja, dela v naravi, molitve in odnosov. V času posta poglobim določen del.
Misliti mi je dal tudi prijatelj, ki mi je zgled marljivega katolika v besedi in dejanju. Debatirala sva o čisto drugi zadevi in je dejal: “Če slediš Sv. pismu in pošteno delaš, je življenje dovolj zahtevno in hkrati uravnoteženo.” Moj odgovor: že že ampak večini je fino, da ima še zunanje skupine, sisteme ipd.. On me takoj prekine: “Ne. Potem pomeni, da premalo trdo delaš in ti služba in družina nista način življenja.”
Program Exodus naj bi bil sprva namenjen za skupine odvisnikov (v ZDA). Za takšne situacije je točno določen program in stroga askeza izrednega pomena in pogoj uspeha. Pri prenosu v ‘normalno’ življenje pa je potrebno biti pazljiv.. Dobro napisano!
Sicer prispevek lepo poudari ‘tehnične’ probleme Exodusa. Zdaj bi bilo dobro, da bi kdo osvetlil še ‘teološke’ probleme teh programov (Exodus, Fiat). Kaj mislim s tem? Predvsem implicitno prisotno težnjo po ‘samoodrešenju’ (kaj vse moram narediti, da me bo Bog imel rad, da bom blagoslovljen, da si bom zaslužil odrešenje (=protestantska etika!) …), pozablja pa na temeljno dejstvo krščanstva: On nas je prvi vzljubil… Odpuščeni so ji mnogi grehi, ker je močno ljubila… Blagor ji, ker je verovala…
Obstaja zelo pomemben zapis, napotek, kako naj poročen moški živi Exodus. In odgovori na vse težave, ki so nastale v tej družini, ko je mož delal Exodus. Tudi midva imava v času najinih EXODUSOV in FIATov več časa drug za drugega in za družino. Otroci so naju sami v decembru že sami od sebe navdušeno spraševali, če bova zopet začela.
Tudi sama imam izkušnjo da mi fiat nenadoma osvetli koliko časa imam, ki ga lahko koristno porabim za svojo družino. Velika razlika je ali tak program postane “freudovsko blažilo” in beg iz realnega življenja, ali pa postane ravno nasprotno dramilo; način, kako se zopet uriti v ljubezni do Boga, bližnjega in sebe.
Pozdravljeni. Predvčerajšnjim sem končal triletni program Exodusa. To kar vi kritizirate je kritika farizejskega izpolnjevanja pravil in tako opravljanje Exodusa nima dosti veze z duhovnostjo. Pristna duhovnost nas ne oddaljuje od naše življenjske poklicanosti. Je pa res, da program in askeze razkrijejo vse naše šibkosti in napake in to je težko sprejet. Strinjam se, da je program na nekaterih delih napisan za okolje, ki nam je tuje in nekatere askeze nekam čudno izpadejo. Zato je pa potrebno poslušati Duha in presojati stvari. Pa tudi branje navodil ne škodi. En stavek iz navodil, kot ga je prevedel Google: »Pozorno prisluhnite ženinim skrbem in se izogibajte podcenjevanju možnih učinkov disciplin na ritem domačega življenja.« In še: »… da bodo najboljši rezultati prišli, ko bodo discipline Exodus 90 upoštevane točno tako, kot so dane. Za poročene moške mora biti dobro družine vedno na prvem mestu in zato je na tej poti morda nekaj izjem.«
Na primer: v enem sklopu je bila vaja jutranje postiljanje postelje. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi s tem zjutraj budil ženo 🙂
Skupna srečanja naj ne bi postala »terapevtska skupina«, zato je priporočeno, da ima vsak za poročaje o tem, kako je preživel teden 90s časa. Se pravi, da »prvi krog« ne bi smel trajati več kot 10 ali 15 minut.
Glavni poudarki programa kot sem ga dojel, so: izročitev dneva Gospodu, ko se zbudimo, dnevno branje božje besede in razmišljanja, vsaj dvajset minut »pogovora« z Gospodom v tišini, dnevno darovanje žrtev za nekoga, utrjevanje volje, izogibanje zapravljanju časa in večerni eksamen.
Hkrati pa spodbuja, da razvijemo dobre življenjske navade, ki nas podpirajo pri zaresnem krščanskem življenju: redna spoved (vsaj mesečna), ena maša med tednom, zmenek vsak teden, odpoved mesu ob sredah in petkih, smiselna uporaba računalnika in telefona, fizična aktivnost, redno zadostno spanje, urejeno prehranjevanje (brez prigrizkov in sladkih pijač), ena molitvena ura na teden (npr. molitvena skupina), …
Poleg askeze pa program predvideva praznovanje, pogostitev, gojenje gostoljubja, gojenje družinskih vezi…
Tole pišem predvsem zato, ker je kar ene par ljudi komentiralo, kaj da pišem o Eksodusu. Tisti komentar zgoraj je od enega drugega Jerneja – kdor pa je o Eksodusu govoril z mano, ve, da je moja kritika precej drugačna.
Sam tale članek se mi zdi zagrenjeno jamranje. Sploh če so otroci že večji (kot je razbrati), se pravzaprav nagibam k razmišljanju, da razgalja nekaj zelo problematičnih drž. Ampak ne bomo zdaj delali avtorici tukaj PT.
Kaj kritiziram jaz:
– obnašanje programa, kot da ima opravka z najstniki in ne odraslimi moškimi, z vzpostavljenim življenjskim redom, duhovnim življenjem in pogosto tudi že neko mero asketskege življenja. To velja tudi za obravnavanje časa – kar tako na lahkotno nekomu dati nalogo, da naj pa še čez teden hodi k maši itd, je pač nespamet.
– izjemno površna obravnava svetopisemskih odlomkov, ki praktično nikjer ne gre dlje od banalnega moraliziranja; tudi nasploh so “premišljevanja” večinoma precej nekvalitetna; izbor bibličnih odlomkov tudi ni najboljši (pravni “šrot” bi se brez problema lahko izpustilo)
– točka “izhoda” iz programa popolnoma izostane – program ne naredi pravilnega smiselnega zaključka, ki bi pomagal naprej konstruktivno živeti na podlagi prejetih spoznanj in milosti, pač pa ponudi samo opcijo nadaljnje naročnine na program – sam se ne morem znebiti občutka, da v bistvu “kapitalizira” na duhovni stiski moških in tako sprevrže dobro idejo v pokvarjen dobiček. Da gre samo za zamenjavo odvisnosti (suženjstva) – prav demonsko torej resnično svobodo v Kristusu zamenjuje podložništvo neki religiozni ideji ali programu
– Program nasploh od prvega dne napada osebno svobodo posameznika, predvsem z prigovarjanjem “opusti kontrolo”. Popolnoma jasno je, da resnično krščanski progled trdi kvečjemu nasprotno: prevzemi kontrolo! (Kar pa pomeni, da znaš biti tudi toliko ponižen, da priznaš, česa ne obvladaš – in da ne trmariš na oslarijah. Zame je bilo eno pomembnih spoznanj programa, koliko stvari počnem samo zato, ker “lahko” in sploh ne, ker bi mi bile nevemkako všeč.
Moja izkušnja je (in se je tudi tukaj potrdila), da Bog, če mu zaupamo, lahko dela tudi po nepopolnih programih in površnih voditeljih. Da pač uporabi, kar je na svetu na razpolago, da se približa našim srcem. Da se moraš včasih pač prepustiti – ampak poslušati bolj Boga kot pa program …
No, Kurinčič, malce pa le počakajte, da se ta vaša vroče skuhana juha ohladi, potem bodo vaši komentarji prebavljivi. Koliko pretiravanja!
Moja kritika vašega blatenja tega programa, v katerem milijoni moških po svetu najdejo spodbudo za ureditev svojega življenja:
– Program se ne “obnaša kot da ima opravka z odraslimi”: pa saj program ni človek, da bi se “obnašal”. Poleg tega, če bi bolje poznali sodobne moške, bi vedeli, da se mnogi obnašajo “kot najstniki” na področjih, ki jih Exodus odlično ureja.
– Program ne “napada osebno svobodo posameznika”. Posameznik se svobodno odloča za program!
-“Površna obravnava svetopisemskih prilik?” Pozabljate, da je program napisan za vse, za laike, tudi brez faksa, ne samo za diplomirane pismouke.
– “Ne naredi smiselnega zaključka…” Kakšna cvetka je to! Pa saj ves program ti daje vedeti, kaj je smiselno v nadaljevanju svojega življenja spremeniti, zato smo se ga sploh lotili, ker nekaj ni bilo na mestu. Kakšna smiselna navodila pa bi še rabil, če nisi otrok? Vse je jasno, kot na dlani.
– in vaš bistroumno zblojeni biserček: “sprevrže idejo v pokvarjen dobiček…” pa da “demonsko zamenjuje resnično svobodo v Kristusu…”. Če bi to bilo res, ne bi iz vsega sveta, kjer Exodus 90 obstaja, poročali o dobrih sadovih. O premagovanju odvisnosti. O več molitve. O pogostejši udeležbi pri sveti maši. O manjšem zapravljanju časa. O več pogovora z ženo ali prijatelji, sorodniki. O več duhovnega branja in zlasti branja Svetega pisma …
Podobni ste farizeju, ki je Jezusu očital, da s pomočjo demona izganja hudobne duhove.
Preberite si, kaj mu je Jezus odgovoril.
To odgovarja tudi vam, Kurinčič.
Mihael, če potrebujete žaljivo obliko replike, potem je očitno, da argumentov nimate oz. nimate prav. Malce se zamislite kako predstavljate svoje ime – Mihael – slab zgled ste.
hahaha, ko ti ideologija, različni programi in skupine (Emanuel, Prenova v duhu, fokolari – smo videli kaj se je zgodilo, Opus dei, …), pa skupine kreirajo družino, odnos med partnerjema, z otroki, da potem sploh ne veš več, kaj je tvoja prioriteta.
Kristjani imamo deset božjih zapovedi. Če bi se vsi teh zapovedi držali, bi imeli raj na zemlji. Nekateri ljudje potrebujejo razne programe in skupine, v njih se najdejo. Kakor kdo želi, problem pa nastane takrat, ko se navodila in napotki teh skupin preveč vtikajo v družinsko življenje.
Ne glede na vsa gibanja, imamo ljudje ogromno možnosti in to vsak dan, da naredimo nekaj dobrega! Vsak zase ve, kako si lahko razporedi svoj čas. Moja prijateljica npr. enkrat tedensko kot prostovoljka vozi ljudi v bolnišnico na preglede, v ZD, na fizioterapijo. Cel dan žrtvuje in s tem dobesedno osreči toliko ljudi.
“Tudi delo je molitev”, pravi moja sestrična. Koliko je del, ki jih lahko opravimo: npr. pomagamo pri čiščenju in okrasitvi cerkve, peljemo h maši ljudi, ki nimajo prevoza, uredimo zanemarjeno vaško kapelico, nesemo bolnemu sosedu, ki nima nikogar lonček juhe, sosedi, ki nima vozniškega izpita ponudimo, da jo peljemo v trgovino, h zdravniku ipd. To so majhne stvari, s katerimi nekomu pomagamo in ga osrečimo, osrečimo pa tudi sebe.
Lep dan vsem, danes je po dolgem času pri nas posijalo sonce. ..
Odlično napisano, samo barcaffe – “po njih delih jih boste spoznali”. Dejanja, dobra dela, to šteje. Da sebe in nekoga drugega osrečiš. Ne pa da se hvališ s tem, kolikokrat si v cerkvi pri maši, da vsak teden tam visiš, do ljudi si pa sovražen, imaš predsodke itd. Vsak je najprej človek, potem ostalo. In če tega ni, je vseeno, da si kristjan.
Koliko komentarjev!
Moja izkušnja Fiat-a in razlog, da ga z veseljem pričakam vsako leto: 3-mesečni osvežitveni tretma duše, telesa in duha – z Marijo. Kratko. Ogromno priporočil v resnici delam že vsak dan (tudi zaradi preteklih Fiatov). Zakaj torej letos zopet? Ker se kot človek med letom “razkomotim” in mi ustreza spet “utrditi” meje. Ja, res je, kot eni pravite: celo leto se trudimo, celo življenje si kristjan. Ampak nismo vsi popolni in različne so naše poti. Na pamet mi pa ne pride, da bi se ljudem posmehovala (Barbara Rakun), tudi če ne sodijo v “moj okvir”. To nekaj pove o človeku.
Kar se tiče časa: jaz osebno ga imam več. Nimam občutka, da bi se mož čutil ogroženega, tudi hčere ne. Pravzaprav so se vse pridružile Fiat-u. Le zakaj? Mogoče ker – kot je rekla nova v naši skupini – vas gledam, kako vam žarijo oči in komaj čakate nov začetek… 😉
17 Kadar pa se ti postiš, pomazili svojo glavo in si umij obraz, 18 da ne pokažeš ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi v skrivno, ti bo povrnil. (Mt 6,17-18)
Komu sem se posmehovala?
Napisala sem dejstva,da je velikokrat tako,da tisti ki so vsak dan pri maši in v prvih vrstah,so velikokrat ljudje s predsodki,ki se imajo za boljše od tistih,ki ne hodijo v cerkev,ki so drugače verujoči,drugače spolno usmerjeni,druge narodnosti,…
Pa recite,da to ne drži. Malo poglejte komentarje na portalih tu gor,na Domovini in na Novi 24,vam bo vse jasno.
Exodus 90 je orodje, ki nas lahko pripelje bliže Bogu. Ne potrebuje pa vsak tega orodja. Če moram zabiti žebelj, si bom s kleščami težko pomagal. Če pa moram izpuliti žebelj, mi bodo klešče prišle prav. Pomembna je priprava na vstop v Exodus in Fiat.
Za zakonce je bistven pogovor z ženo (ne le na začetku, vendar tudi med): https://help.exodus90.com/sl/articles/3225051-ali-bi-se-pred-zacetkom-exodus-90-moral-pogovoriti-s-svojo-zeno
Kako iti skupaj v Exodus 90? https://exodus90.com/wp-content/uploads/2023/01/The-Exodus-Bride-Jan-2023.pdf
Še nakaj brezmesnih menijev, ki jih lahko mož pripavi. 😉 https://exodus90.com/wives/
Haha, čudovit zapis, ki razodene kako brezveze in kvarno je biti veren na fanatičen način. Vera je ljubezen in ima veliko oblik. Ljubljenje z ženo JE MOLITEV in poglabljanje vere; vere v njiju, v zakon, v otroke in posledično v Boga. Čemu bi se dva praktično razšla, zato, da bo mož nekje drugje molil in se zbliževal z bogom, pri tem pa bo žena shirala sama? Naj molita skupaj, na njima najboljši način! Absolutno se lahko v to užaloščeno poročeno samohranilko, kako je ostala na suhem in prazna.
In še bolj vse skupaj povzame kritika “Jernej Kurinčič”-a.
PS: Vsakemu svoje.
Tomaž, vedno me nasmejejo tvoji komentarji, ki so zelo iskreni in resnični hkrati, hvala ti za to.
1 Kor 7,5
Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi.