Nataša Preglav: S sodelavci iščemo nove poti do src otrok in staršev

Foto: osebni arhiv

Nataša Preglav je dolgoletna katehistinja, po rodu iz Koroške, zadnjih osemnajst let pa deluje v župniji Gornja Radgona. In to zelo uspešno deluje, saj k Družinski katehezi, ki jo izvajajo že šesto leto, prihaja preko sto družin. Podrobneje nam je opisala svoje zanimivo delo in dinamiko verouka v župniji Gornja Radgona. 

Zakaj ste se odločili za poklic kateheta? 

V poklic katehistinje sem kar zrasla. Iz birmanske animatorke sem postala študentka zgodovine in teologije. V času absolventa sem se zaposlila kot katehistinja na koroških župnijah. Pred 18 leti pa sem dobila vabilo za polno zaposlitev v župniji Gornja Radgona. V času korone sem zopet postala študentka enopredmetne teologije in sedaj zaključujem s pisanjem diplomske naloge o katehezi v času epidemije Covida 19 in po njej.

Katere so lepe plati tega dela in katere bolj naporne? 

Za vse, kar je lepo in dobro, je potreben tudi napor. Na področju kateheze se mi vse tako bogato poplača, da se po vsaki uri z otroci in mladimi počutim bolj bogata.

Veliko smo vlagali v osnovnošolsko katehezo, sedanji časi pa terjajo še več in širše.

Žalostijo pa me včasih trenutki, ko želim nagovoriti nove sodelavce, pa so nekateri tako daleč od Izvira, tako hladni. Ali pa, ko sredi sveta spoznam, da Cerkev ni ljubljena, ampak zasramovana in preganjana. Takrat se zatečem v molitev pred Najsvetejše.

V vaši župniji Gornja Radgona zelo uspešno že leta potekajo tako imenovane Družinske kateheze. Kako izgleda takšen verouk v praksi, kakšna je udeležba, kakšno je sodelovanje z gospodom župnikom? 

V vseh letih mojega delovanja na področju kateheze smo imeli že veliko Teoloških tečajev, predavanj in pogovorov s kateheti.  Vedno smo nekako prišli na skupno točko, da mora kateheza temeljiti na družini. Da so starši prvi kateheti svojih otrok in mi smo samo njihovi pomočniki in spremljevalci. Zelo lepo je pri veroučnih urah z otroki in mladimi, ampak vsi čutimo, da je to premalo. Veliko smo vlagali v osnovnošolsko katehezo, sedanji časi pa terjajo še več in širše.

Sveti Duh nas rad obdaruje z ustvarjalnostjo, da ob že delujočih pastoralnih pristopih sanjamo in začenjamo nove stvari.

V župniji Gornja Radgona je župnik Franc Hozjan goreč katehet. Vsako leto s sodelavci išče nove poti do src otrok in staršev. Pred šestimi leti smo družinam prvošolcev ponudili klasičen verouk ali pa Družinsko katehezo. Tako je nastala prva skupina družin. Lani  smo prešli z vsemi družinami 1., 2., 3., 8. in 9. razreda na Družinsko katehezo. Letos je vključenih okoli 110 družin.

Vsaka župnija je drugačna v spremljanju družin in pristopih h katehezi. Tako smo tudi mi Družinsko katehezo v naši župniji prilagodili našim razmeram: Z družinami se srečamo enkrat na mesec. Začetni in sklepni del srečanja sta skupna: molitev, pesem, Božja beseda, blagoslov. Vmesni del pa poteka ločeno za starše in otroke. Z animatorji nadaljujemo katehezo za otroke v učilnici, župnik pa s starši nadaljuje pogovor v dvorani.

Naš program teče vzporedno s cerkvenim letom in katekizmi, ki so pripravljeni za posamezne letnike. Posebnost v Gornji Radgoni pa so kateheze, ki jih pripravimo za domov. Tako je poleg mesečnega skupnega srečanja, velik poudarek dan tudi staršem in katehezi na domu. Želimo si, da bi v vsaki družini imeli oltarček in prostor, kjer se vsak teden zbere družina. Starši tako ob pomoči pripravljenega gradiva tedensko nadaljujejo katehezo doma.

Vso to gradivo smo pripravili in zapisali tako, da vključuje celotno družino, vabi k družinski molitvi in skupnim dejavnostim. Kateheze doma so tudi lepa priložnost, da družinski člani izklopijo zaslone in se zazrejo drug v drugega ter prisluhnejo drug drugemu.

Kako so se odzvali starši? To namreč za njih pomeni nekaj več truda…

Starši so Družinsko katehezo zelo dobro sprejeli. Velika večina je vzela dogovorjene termine zares, radi prihajajo, tudi s predšolskimi otroki in tako si postajamo vedno bolj domači v malih občestvih. Vedno več družin začenja tudi tedensko katehezo doma. Pogrešamo pa več gradiv za delo s starši.

Predvsem je potrebna iskrena molitev za vse člane občestva, še posebej molitev za družine. To je že prvi korak. Iz prijaznih odnosov in pričevanj drugih staršev bodo tudi oni počasi pripravljeni na več.

To je šele začetek, ampak verjamem, da bo vsako leto lažje. Že sedaj so se nekateri starši odzvali za pomoč v župniji. Najbolj pa se naše skupno delo že pozna pri praznovanju prve svete spovedi, prvega svetega obhajila in svete birme, kjer starši niso več samo opazovalci ampak dejavni nosilci priprave. Težko je zares praznovati, če si nisi blizu.

Kako ocenjujete trenutno stanje pastorale v Sloveniji? Kaj je dobro, kje so možnosti za izboljšavo?

Bogu in papežu Frančišku sem hvaležna za vabilo, da vsi stopimo na sinodalno pot. To je pravi odmev kateheze: da kot prijatelji vsi hodimo skupaj, se poslušamo, skupaj praznujemo, pričujemo, si podelimo svoje strahove in težave, skupaj razločujemo in se odločamo. Ne hodimo še vsi po tej poti, ne vidimo še vsi drug drugega, ne delimo si še svojih skrbi in materialnih stvari, ampak v veliko vzpodbudo in tolažbo mi je molitev za sinodo, kjer molimo in kličemo Svetega Duha, ki deluje na vsakem kraju in v vsakem času. Tudi v našem času in v našem kraju! Zato z veseljem vztrajam na tej poti.

So alternativne oblike verouka odgovor na krizo klasične kateheze? 

Sveti Duh nas rad obdaruje z ustvarjalnostjo, da ob že delujočih pastoralnih pristopih sanjamo in začenjamo nove stvari. Veliko dobrega je v klasični katehezi in znotraj nje pri verouku, hkrati pa nas vabi, da pogumno dopolnjujemo stare in začenjamo tudi nove oblike na področju kateheze.

Kaj pa storiti s tistimi, ki niso pripravljeni sodelovati bolj kot to, da eno uro na teden pošljejo otroka k verouku?

Predvsem je potrebna iskrena molitev za vse člane občestva, še posebej molitev za družine. To je že prvi korak. Iz prijaznih odnosov in pričevanj drugih staršev bodo tudi oni počasi pripravljeni na več.

Naše delo pa ne more obroditi sadov, če ne hodimo v isto smer in drug ob drugem tudi z našimi duhovniki in gospodom škofom.

Kaj mislite, kakšna bo pastorala v slovenski Cerkvi čez 10 let? 

Upam, da bo takrat še več malih občestev. Da bomo vsi člani Cerkve z veseljem združili svoje moči in talente ter obilno sejali seme vere po naši lepi domovini in še čez. Zelo blizu mi je podoba semena in prilika o sejalcu, saj me vedno napolni z mirom in upanjem. Prav tako, kot Jezusovo vabilo, da se vsak dan znova lomimo kot kruh za brate in sestre. To opeva tudi pesem Toneta Kuntnerja:

Kako kateheti sodelujete med sabo? Česa bi si želeli več, kaj funkcionira v redu? 

Kateheti smo znotraj občestva zelo lepo sprejeti. Iz mojih dosedanjih izkušenj tudi večina duhovnikov ceni delo in pomoč katehetov. Tudi starši nam s svojim prostovoljnim darom za katehezo konkretno pokažejo hvaležnost in podporo. Bog jim povrni!

Upam, da se bomo na sinodalni poti še bolj zbližali in povezali tudi kateheti med seboj. Naše delo pa ne more obroditi sadov, če ne hodimo v isto smer in drug ob drugem tudi z našimi duhovniki in gospodom škofom. Vsem nam želim srečno pot!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja