»Najraje jo imam«

Za starše je prihod novega člana gotovo nekaj najlepšega, ki pa se hitro lahko spreobrne v pravo nočno moro, če sorojenci dojenčka ne sprejmejo tako, kot bi si želeli. Se ljubosumnosti da izogniti? Naša izkušnja kaže takole …

Ko smo pričakovali drugega otroka, je bil sin star 1 leto. Čeprav se nisem želela obremenjevati s tem, kako bo, ko se bo naša družina povečala, pa so se ta vprašanja nehote pojavljala. Pa naj si bo da sem ravno naletela na kakšen članek o ljubosumju starejšega sorojenca ali pa so mi bolj izkušeni starši potarnali, kako težko je.

Dobila sem kopico nasvetov

Čeprav se nisem želela obremenjevati s tem, kako bo, ko se bo naša družina povečala, pa so se ta vprašanja nehote pojavljala.

»Posebej pripravi darilo za starejšega sina, da mu ga boš dala ob rojstvu in rekla, da mu ga je prinesel dojenček.«

»Ko te bo sin prišel obiskat v porodnišnico, naj te nikakor ne vidi z dojenčkom v naročju. Svojo pozornost moraš v celoti posvetiti najstarejšemu.«

»Sina začni že sedaj navajati na to, da je velik in ne potrebuje več toliko pozornosti od mame.«

In tako naprej.

Pa vendar se mi noben nasvet ni zdel smiseln. Prihod drugega otroka se mi je zdel nekaj tako naravnega za družino, da res nisem videla potrebe, da bi starejšega sina za to nagrajevala. Sin me je prvič po porodu videl šele ob odhodu domov in to seveda z dojenčico v naročju, ko sem prišla v avlo porodnišnice, kjer sta me z možem čakala (prej me ni obiskal, saj so bili obiski zaradi »gripe« dovoljeni le očetom). Da bi starejšemu sinu namensko odrekala pozornost, pa se mi je zdelo še najbolj nesmiselno.

Kako je sin sprejel sestrico?

Ne vem, ali smo imeli samo srečo ali pa je bila najina sproščenost tista, ki je pripeljala do tega, da je sin svojo sestrico sprejel brez problema.

Ne vem, ali smo imeli samo srečo ali pa je bila najina sproščenost tista, ki je pripeljala do tega, da je sin svojo sestrico sprejel brez problema. Ker sem imela oba doma, sem se trudila, da se ne bi počutil zapostavljenega. Tako sva med dojenjem sestrice brala knjige, sestavljala kocke ali pa se pogovarjala. Ko pa je dojenčica spala, sva prosti čas izkoristila samo za naju (ker je bila ravno zima, je to običajno pomenilo igro na snegu).

Zelo rad je sodeloval pri previjanju in še z večjim zanimanjem poslušal, kako je bilo, ko je bil on dojenček in kako sem previjala njega. Najbolj zabavno mu je bilo poslušati, kako ni želel ležati v vozičku in kako je spal edino tako, da sem ga dala v trak in maširala naokoli. Tako je videl, da je bil enake nežnosti in pozornosti, kot jo je bila deležna dojenčica, deležen tudi sam, in to še v večji meri.

Ko se napove tretji

Ko je prišla naslednja nosečnost, je bilo že malce drugače. Oba sta se že bolj zavedala, kaj pomeni, če ima mamica dojenčka v trebuščku in kaj pomeni imeti bratca oz. sestrico. In novega družinskega člana sta si želela prav toliko kot midva z možem. Tako sta se novice, da ima mamica v trebuščku dojenčka, zelo vesela. In tako sta vsak večer prosila, da bi se lepo razvijal in bi bilo z njim vse v redu, ter ga pokrižala in poljubčkala preko trebuščka. 

Z možem sva otrokoma želela približati misel, da bomo dobili tisto, kar naša družina potrebuje.

Seveda pa so na plano privrele tudi njune želje: hči si je želela sestrico, sin pa bratca. Z možem sva bila v veliki dilemi, ali jima že pred rojstvom povedati, kaj bomo dobili. Vedela sva, da bo eden razočaran. Tako sva sklenila skrivnost obdržati zase in otroka pripravljati na to, da je lahko fantek ali punčka in da na to nimamo vpliva. Hkrati pa sva želela otrokoma približati misel, da bomo dobili tisto, kar naša družina potrebuje.

To ni bilo ravno lahko, saj ju je dajala radovednost, hkrati pa so sorodniki pritiskali nanju, da mamica ve, ker ji je tista teta, k kateri hodi na preglede, pogledala v trebušček in povedala, kaj je.  Pa sem jima lepo razložila, da se tista teta lahko tudi zmoti. V njiju pa je seveda še vedno tlela želja po bratcu oz. sestrici.

Zdaj pa gre zares

Priznam, da me je na večer pred porodom kar malo stisnilo. Vedela sem, da bom kmalu rodila, morda že tisto noč. In ko sem ju zvečer uspavala, mi je sin dejal, da ga resno skrbi, kaj bo, če bo punca, ker si tudi za svojo sestrico ni mislil, da bo taka lumpa. Šokirana ob njegovi izjavi in v zavedanju, da pod srcem nosim punčko, sem ga poskušala pomiriti, a hkrati mi je bilo težko ob misli, kako bo sprejel novico.

Naslednjo jutro je prišel čas poroda. Še zadnjič sta poljubčkala trebušček in zmolila angelčka, da bo varoval mamico in dojenčka ter bo vse potekalo v redu. Nato pa sta seveda nestrpno čakala klic, ko bova sporočila novico o dojenčku. Ko ju je mož poklical in sporočil, da sta dobila sestrico, je bil sin seveda razočaran.

Ko pogled razoroži

Ko smo se popoldan odpeljali domov, sem med vožnjo razmišljala, kako bo sin reagiral, ko bomo prišli domov, in kaj naj sama storim, da bi mu olajšala razočaranje. Pa me je presenetil …

Do sedaj, ko je dojenčica stara dva meseca, še ni minil dan, da mi starejši sin ne bi povedal, kako je čudovita in kako jo ima rad.

Starejša sestrica je seveda z navdušenjem sprejela dojenčico. Jaz pa sem kar malo v strahu opazovala reakcijo sina. A izkazalo se je, da je moj strah popolnoma odveč. Ko je videl dojenčico, se je na mah »zaljubil vanjo«. Kar naenkrat ni bil več razočarani bratec, ampak ponosen brat, ki je dobil čudovito sestrico.  Nikoli ne bom pozabila, kako mi je zvečer istega dne povedal, da je vesel, da je dobil sestrico, ker fantki niso tako čudoviti. In do sedaj, ko je dojenčica stara dva meseca, še ni minil dan, da mi ne bi povedal, kako je čudovita in kako jo ima rad. Ne samo, da jo ima rad, še posebej poudari, da jo ima od vseh nas najraje.

Bratska in sestrska ljubezen

Od otrok nisem nikoli pričakovala, da morata dojenčka brezpogojno sprejeti. Zato sem bila pripravljena na to, da se bosta morda počutila zapostavljena ali izrinjena in da bosta lahko do dojenčice ljubosumna. Pa tega ne opažam.

Oba sestrico obožujeta in kar ne moreta dočakati, da se bo zbudila in jo bosta lahko crkljala. Tako je najmlajša deležna ogromno poljubčkov in skrbi z njune strani. Že ob najmanjšem joku me »poučita«, da ji moram dati »pit« (kar po njuno pomeni podojiti), ker je ali lačna ali pa se tako potolaži. Nikakor ne želita zamuditi kopanja, da jo vidita, kako navdušeno brca po vodi. Najbolj pa sta navdušena, ko ju nagradi z največjim nasmeškom, kar jih premore. Takrat od navdušenja kričita, kako se jima je nasmejala.

Čeprav pridejo trenutki, ko se starejša dva skregata, in bodo prišli tudi trenutki, ko nad sestrico ne bosta tako navdušena, kot sta sedaj, pa je iskren »rad jo imam« tisto, zaradi česar vem, da je biti mama … neprecenljivo.