Moje življenje

Foto: Shutterstock

Sploh ne vem, kje naj začnem. Bi sploh začel? Se mi zdi moja življenjska zgodba (na kratko) sploh vredna objave? Na tem mestu vas moram pustiti, da presodite sami.

Z ljudmi, ki so me po večini ranili, sem imel slabe izkušnje. V svojem življenju sem torej okusil veliko slabega, pa ta zapis ni mišljen kot moraliziranje ali smiljenje samemu sebi, prej nasprotno. Nimam namreč preveč rad moraliziranja, smiljenja samemu sebi, večinoma ne berem (ko berem) slovenskih avtorjev, saj se mi zdi, da so polni kompleksov. Ne vem, nekako jih ne morem brati, upam, da me zaradi tega ne boste obsojali.

Izkušnje z drugimi

Ljudje, vsaj po mojih izkušnjah, v splošnem niso prijazni. Na to sem recimo še posebej pozoren, ko se odpravim ven, recimo v kako mesto. Takrat si (vsaj) poskušam nadeti ”residual self image” (aluzija iz filma Matrica), masko, da me ljudje težje prizadenejo. Kajti hodil sem že po različnih mestih preveč odprt in enkrat se mi je v Mariboru zgodilo, da sem jih skoraj dobil na gobec, saj se je nek moški zelo razhudil, ko sem ga (po)gledal v oči. Priznam, bil sem naiven, mlad, neizkušen, vse te izkušnje so najbrž pripomogle k dobremu. Je pa res, da sem imel obdobja življenja, ko sem ljudem zelo težko zaupal. Danes s tem skoraj nimam težav, saj nimam veliko prijateljev; še s tistimi redkimi, ki jih imam, pa se vidim bolj poredko.

Sekta

V nekih obdobjih svojega življenja sem kot grški filozof pri dnevni svetlobi z baklo iskal zaupanja vrednega človeka. Vsa moja notranjost je kričala: »Človeka iščem!« Naposled sem ga našel. (Da sem mogoče našel Boga, je temelj za kakšno drugo zgodbo.) V obdobju iskanja so mi prišle v roke Izpovedi svetega Avguština. Še danes ne vem, ali je bila to najboljša poteza mojega življenja. Verjetno sem bil že tako utrujen, da me niti sveti Avguštin ni mogel spraviti k sebi. Čez kak mesec ali dva sem namreč padel v hudo sekto. Indijsko. Da ji ne bom delal reklame, naj ostane neimenovana.

Bilo je to zelo dolgo obdobje temé, ki je bila tako močna, da bi jo lahko rezal. Sekti se ne reče ”zastonj” sekta, saj jo je res izredno težko zapustiti, česar tudi nisem zmogel sam, ampak sem potreboval pomoč. Minilo je okoli deset let, da sem nekako le zlezel ven, pa še danes se moram vsak dan znova boriti, da ne padem, saj je teh deset let zaznamovala zelo travmatična izkušnja. Sam sem lahko poskušal marsikaj, toda nisem mogel kar tako ven. To niso zadeve, ki bi jih lahko vzel zlahka. Na
koncu se lahko zahvalim Svetemu Duhu, kot pa sem omenil, te zadeva nekako spremlja.

Pomoč svetnikov

Nikoli ne vem, kaj bo prinesel dan, kateri spomin bo planil na plano, kajti, ugotavljam, najtežje je prenesti spomine. Ne bi verjel, če tega ne bi doživljal.
Po drugi strani je danes marsikaj lažje. Ko sem bil mlajši, pred temó, sem zelo rad prebiral življenjepise različnih svetnikov. Zelo se me je dotaknil sveti Maksimilijan Kolbe, ki je, ko se mu je prikazala Marija, vzel dve cvetici, ena je bila bela in ena rdeča, rdeča je ponazarjala mučeniško smrt, bela pa verjetno čistost. Tako sem tudi sam želel postati svetnik. Ne morem ravno reči, da mi ta stvar uspeva. Tega si ne bi upal trditi. Se trudim? Ne morem reči, da imam ta cilj vsak dan pred očmi, recimo, da ga bolj gledam od daleč, kot se iz nižine (pa tudi, ko si malo višje) vidi Mount Everest.

Ne vem, zakaj mi prihaja na misel misel Aristotela: »Samo en način je, da se izognete kritiki: ne naredi nič, ne reci nič in bodi nič.« Tako, v tem duhu tudi sam mislim, da ga večkrat polomim. Ne bi se rad smilil samemu sebi, kot sem že pisal, toda soočam se tudi z neuspehi, z lastno šibkostjo, vsega ne zmorem sam. Večkrat bi rad, včasih se posreči, da me Jezusove roke kot dvigalo dvignejo, saj je stopnic preveč, da bi jih prehodil. To seveda ni moja misel, ampak misel svete Terezije Deteta Jezusa. Večkrat se spomnim na odlomke in citate iz Povesti duše. Ta svetnica me poleg svete Edith Stein najbolj navdihuje. Med njima je pri meni samo manjša razlika: obiskal sem nekaj krajev, kjer se je mudila sveta Edith Stein, česar mi glede svete Terezije Deteta Jezusa (z izjemo Pariza in Rima) še ni bilo dano. Mogoče mi bo kdaj dano, da obiščem Lisieux ali vsaj Alençon, kjer se je priljubljena svetnica rodila.

Avtor zapisa je Luka Škvorc

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja