Foto: ShutterstockMesec marec, v katerem se kar gnete »ženskih« praznikov in ki kar kliče po tem, da se o ženskosti več pogovarjamo, je že zdavnaj mimo. Prijateljevanje z ženskami pa je tako pomemben del mojega življenja, da je vedno »in«.
Pred kratkim sem praznovala okrogli rojstni dan. Za razmislek o tem, kako ga praznovati – tradicionalne oblike mi namreč nikoli niso bile blizu – sem si vzela čas. Raje ne povem, koliko. Vsekakor kar nekaj časa.
In je nastalo …
Z idejo sem se kar nekaj časa poigravala. Bi, ne bi, bi … Si upam?
Prevladalo je dejstvo, da si pri letih, ki jih obračam, res počasi lahko privoščim tisto, kar bi osrečilo mene, in ne počnem tistega, kar bi bilo najbolj običajno, »prav«, logično …
Na glavno praznovanje svojega rojstnega dne (poleg tistega, ki sem ga praznovala z možem in otroki, ki je bilo pa itak »najglavnejše«) sem povabila prijateljice iz vseh obdobij svojega življenja. Same ženske. Večinoma se niti poznale niso.
Kdo so najpomembnejše ženske mojega življenja?
Sestavljanja tega seznama mi je vzelo veliko časa. Zares, kdo? Hotela sem izbrati tiste, ki so mojemu življenju dale največji pečat, ga oblikovale in usmerjale. Ki so mi (bile) zgled, ki me dvigajo. O vsaki med njimi sem dolgo premišljevala. Kaj vse mi je dala, kaj sem se od nje naučila, kakšen blagoslov je doprinesla mojemu življenju.
Zakaj samo ženske?
To je vprašanje, za katerega vem, da se je ob mojem praznovanju marsikomu, marsikateri zastavljalo. Odgovor pa je v bistvu preprost.
V otroških in mladostniških letih sem imela itak samo prijateljice, pa še teh ni bilo prav mnogo. Kasneje se je skupaj z oblikovanjem skupnosti s fantom in kasneje možem začelo tudi druženje in prijateljevanje s kar nekaj pari. Vendar pa je najpomembnejši dejavnik oblikovanja mene, odrasle osebe ženskega spola, dejstvo, da sem nekega dne postala mamica. Mamica, ki je nekaj mesecev po svojem prvem porodu izgubila svojo mamo, mamica, ki v neposredni bližini ni imela nobene sorodnice, mamica, katere mož se sicer vseskozi zelo trudi razumeti, se pogovarjati, si deliti notranji svet, ampak je vseeno – moški.
In tako mi ni preostalo veliko drugega, kot da sem aktivno iskala ženske, s katerimi sem lahko delila svojo žensko dušo.
Je mož lahko – prijateljica?
Moj mož je eno najbolj zlatih bitij, ki so mi prekrižala življenjsko pot. Zanesljivo vem, da je moj najboljši prijatelj, da me od vseh ljudi najbolje pozna, da se pred njim najmanj prenarejam, da pozna največ mojih skrivnosti, da me sprejema in me ljubi. Pa vendar so področja, kamor mi ne zmore slediti.
So poti in kotički, kamor noben, še tako ljubeč mož na tem svetu, ne more slediti svoji ljubljeni. Lahko posluša, se pogovarja, ampak čisto tam ne bo nikoli.
So namreč poti in kotički, kamor noben, še tako ljubeč mož na tem svetu, ne more slediti svoji ljubljeni.
Lahko posluša, se pogovarja, z leti prihaja celo vedno bližje, ampak čisto tam pa ne bo nikoli. To mu preprečuje njegovo možgansko delovanje, prisotnost ali pomanjkanje nekaterih hormonov …
Ne gre za kakršnokoli omalovaževanje moškega, gre preprosto za razlike med nama. Moški nikoli ne bo ženska in črna nikoli ne bo bela. Pika.
Redki dragulji
Ko srečaš, spoznavaš novo osebo, in jaz to počnem nadvse rada, zelo kmalu začutiš, s kom imaš skupne točke, kdo te zanima, h komu te vleče, koga bi rad bolje spoznal. In med temi si ljudje iščemo sorodne duše. Ljubečega partnerja in dobre prijatelje. Oboji so redki.
Moj nabor prijateljic
Prijateljice, ki hodijo ob meni skozi življenje, se med seboj zelo razlikujejo.
Z nekaterimi sem si blizu na mnogih področjih, druge »pokrivajo« le posamezna. Nekatere so prisotne dolga leta, z drugimi smo se zbližale v določenih obdobjih, kasneje pa smo se počasi razšle.
Z vsako od njih imam skupne točke in teme, kjer mi je pogovor z njimi in njihovo mnenje izredno dragoceno. Se pa z vsemi ne morem pogovarjati o vsem.
Z nekaterimi me daljše obdobje brez stikov oddalji, z drugimi se najdem točno tam, kjer smo zaključile, čeprav se vmes dolgo nismo slišale ali videle. Posamezne se med seboj poznajo osebno, druge samo po mojem pripovedovanju. Tretje niti to ne.
Kdaj se zatečem k prijateljicam?
V življenju se mi je zgodilo marsikaj. Dobrega, slabega, smešnega, hudega, veselega. Kot ženska pogosto čutim potrebo po tem, da poklepetam, da se o stvareh resno pogovorim, včasih prosim za nasvet, včasih iščem izkušnje, včasih želim spraviti kaj iz sebe, včasih pa predvsem iščem nekoga, ki bi me molče poslušal.
Molčati in samo gledati, kako se tvoja ljubljena muči z nekim problemom, je za moža izredno težko. In zato včasih kakšnega pogovora ne opravim z možem, ampak s kakšno sorodno žensko dušo.
Pogovorim se lahko z možem krasno, nasvet tudi lahko dobim pri njem, na nekaterih področjih je prava zakladnica izkušenj, tudi samo poslušati se je z leti naučil. So pa moški bitja akcije. Kadar se ženske nanje obrnemo s problemom, nas želijo zaščititi, nam pomagati. To pa zanje predvsem pomeni – iskanje in predlaganje rešitev. Molčati in samo gledati, kako se tvoja ljubljena muči z nekim problemom, je za moža izredno težko. In zato včasih kakšnega pogovora ne opravim z možem, ampak s kakšno sorodno žensko dušo. Enostavneje je. Ni treba vsega razlagati, ona razume, meni je lažje, problem pa je pol manjši ali ga pa sploh ni več. Pa še mož ni zaskrbljen in obremenjen.
Nevarnost, ki preti
V letih, kar sva poročena, sva se morala spopasti z marsičem. Bila so obdobja, ko nama je na vseh koncih in krajih manjkalo časa, energije, moči … In sva trenutno stanje reševala, kakor sva vedela in znala. Ko gledam nazaj, se mi zdi, da sva predvsem vsak po svoje skušala plavati nad vodo. Za kaj več naju je zmanjkalo. V takih trenutkih se pojavi nevarnost, da svoj notranji svet, kakorkoli razkuštran že je, deliš z napačno osebo.
Ne morem reči, da sem zares močno zašla s poti, sem se pa v nekam trenutku zavedala, da možu na nek način nisem zvesta, ker sem svoje bistvo preveč podelila s katero od prijateljic. Bila sem sicer potešena v smislu pogovora, mož pa me ni poznal, ni vedel, kaj se dogaja z menoj, kakšne boje bijem, kaj me muči …
Zaklad prijateljstva
Če potegnem črto, vidim, da je moje življenje blagoslovljeno. Imam moža, ki me podpira, imam prijateljice, ki stojijo za menoj. Nisem sama, lažje mi je iti skozi življenje.
Mož razume, da potrebujem občasen ženski čvek, da včasih okupiram telefon ali za kakšno uro izginem od doma. Ve, da se bom vrnila v sebi bolj urejena, boljše volje, da bom zato boljša mama in nežnejša žena. In se mu zato zdi popolnoma vredno občasno spustiti vse iz rok, da me doma lahko podpre in nadomesti.
Po drugi strani pa prijateljice vedo, da so področja, o katerih se ne pogovarjam in ne razpredam, ker predstavljajo intimno srčiko najpomembnejšega odnosa mojega življenja – odnosa z možem.
Jaz pa se vedno bolj zavedam, kakšno bogastvo smo si ena drugi. Kako nepotešene smo na tem področju v hitenju sodobnega sveta in kakšen zaklad si predstavljamo, če se najdemo in si upamo zaorati na globoko. Hvala vam, moje žensko pleme. Moje srce nosite v svojih srcih.
