
“Imaš pa razumno punčko!” je dejala moja stara mama, ko sem jo povabila na kosilo in je moja skoraj triletna hčerka na mizo pridno nosila krožnike in pribor, pred tem pa sama odšla lulat na kahlico, zlila vsebino v stranišče, potegnila vodo (prekinila tok vode, da se ne porabi celih 10 L za malo lužico), se oblekla, splaknila kahlico in umila roke. (Ja, tudi jaz se sprašujem po kom je vzela svojo pridnost, po meni najbrž ne 🙂 )
“A ne da?” Sem odgovorila in še sama sebe malo pohvalila. Nato pa sem dodala: “Pa je ni treba nič tepst!” – vem namreč, kakšno vzgojo je imela moja stara mama, čeprav nad vnuki ni pogosto dvignila svoje roke (no, tudi včasih, a smo ji z lahkoto ušli 🙂 ).
Mama me je pogledala z žalostjo v očeh in rekla: “Oh, jej… kako sem jih pa jaz tepla! U, kako sem Lojza (moj stric) natepla… Ne moreš si predstavljati! In to tričetrtkrat zaradi matere!” (Pustimo slovnico; moja mama pravi svoji tašči “mater”, čeprav ni čisto knjižno, pa bom kakšno besedo iz njenega besednjaka zaradi bolj pristne zgodbe kar pustila.)
– Tvoje tašče?
– Ja… uh, kaj mi je prigovarjala! “A tokle jih boš pustila? A veš kakšni bojo?! Glej ga, kako je žleht! Kar pust ga, boš že videla, kakšni bojo, ko bojo zrasli! A spati jih boš pustila?! Si trapasta, ti pa delaš…”
Pri tem sem se spomnila, da je ona moji mami (njeni snahi) prigovarjala zelo podobno. Malo manj, a tisto s spanjem vsekakor. Ko sem se zbujala v soboto ob deveti, pol deseti uri… sem jo slišala pod oknom, kako je mamcici govorila prav iste besede; češ, da je neumna, da nas pusti spati in, da naj nas nažene delat.
In stara mama je nadaljevala: “Kolikokrat se spomnim, kolikokrat sem Lojza natepla zaradi “maternga” lepila”. In začne pripovedovati o tem, da se je včasih dobilo lepilo za premazati vzorce za idrijsko čipko v ploščicah, kasneje pa v kroglicah. In, da je “mater” lepilo v kroglicah kupila, ko ga je pa potrebovala, ga nikakor ni mogla najti. Zato je prišla nad njo vpiti, da je zagotovo Lojz (brat mojega očeta) mislil, da so bonbni in ji odnesel lepilo. Dan za dnem je hodila nad mamo, da mu dovoli, da krade, naj ga natepe, da bo povedal, kam je dal lepilo… Mama ga je nekajkrat spraševala, ga tudi tepla, da bi ji povedal, on pa je trmasto vzrtrajal, da ni. “Mater” pa je še kar vztrajala, dokler ga ni mama v pričo nje natepla. Fantič je jokal in vpil, da ne more povedati, ker ni vzel, “mater” pa je trdila, da laže, zato ga je mama zaprla v klet in šla delati na njivo.
Na njivi se je spomnila, da ima klet v kotu pod stropom odprtino, skozi katero bi lahko fant zlezel in padel, zato je v strahu, da se mu kaj zgodi, tekla domov. Ko je videla, da je fant pobegnil in se ji smeji izza vogala hiše, se ji je pošteno oddahnilo.
Nekaj časa, je bil mir, vendar ker “mater” lepila ni našla, je prišla zopet nad mamo. Tokrat je bil poleg tudi moj ata. Ker je vedel, kolikokrat je bil Lojz že tepen, mu je prekipelo in se je zjezil nad lastno mamo. Rekel ji je, da gre z njo in bosta natančno pregledala njeno sobo. In, če lepila ne bosta našla, ji bo sam kupil novega, samo naj neha hoditi nad njegovo ženo in otroka, ki vztraja, da ni kriv.
Preiskala sta sobo in lepilo našla pod vzmetnico.
Tokrat se je ata pošteno razjezil nad “materjo”.
Mama to zgodbo zaključi, da še zdaj, ko ne more spati, sredi noči, razmišlja, kako je po krivem tepla svojega otroka.
Vendar zgodbe s tem še ni konec. Ob drugi priliki mi je namreč postregla še z drugimi primeri, ko je tudi ata natepel svoja dva sinova. Marsikdaj po krivem. Npr. ko sta šla z mamo v gostilno, pa so jima ljudje razlagali, kako sta ga moj oče in brat biksala in delala škodo. Ata je prišel domov in ju natepel brez pojasnila, ljudje pa so se naslednji dan smejali in se norčevali iz ata: “Si ju natepel, kaj?”
Kaj je bilo z ljudmi?
Naj zaključim in povem nekaj malega še o stricu Lojzu, saj zagovorniki trde vzgoje in večina tistih, ki so bili tako vzgajani trdi, da nimajo posledic.
Strica Lojza nisem nikoli poznala. Umrl je malo pred mojim rojstvom, pri svojih 30 letih. Vedno je bil šibkega zdravja in tudi smrt je bila posledica težav z zdravjem, vse skupaj pa je še poslabšal alkohol. Ljudje, ki so ga poznali, so dejali, da ni bil alkoholik, vendar na zelo tanki črti med “je” in “ni”.
Kratko obdobje je bil celo poročen, vendar sta se z ženo ločila, saj sta se ogromno prepirala. O otročarijah. O enih in drugih starših. Skratka, bila sta popolnoma nezrela živeti odnos.
Moj oče ob dobri ženi, dobro vozi skozi življenje (to, da ga je mami precej “predelala” priznava tudi moja mama – njena tašča).
© Copyright iskreni.net
Ravno sem mislila vprašat, kako gre Lojzu danes… Tako žalostno je, ko stresamo svoje kompekse na otroke. Jaz sicer ne tepem, ampak vem, da me pogosto sesuva stres zaradi službe, odnosa ali financ ipd in da tamal to še predobro čuti.
ta prispevek je pa super. resno. preprost, ampak da mislit. vse pohvale avtorici.
Mene kr v želodcu zvije ko pomislim ntke zgodbe. In si ne smem predstavljat kako je to blo… se kr trest začnem.
:X :X
Groza groz in še enkrat groza, kaj so včasih delali z ljudmi!!!
Saj tudi danes so grozote, ampak mene fizično nasilje čist spravi s tira.