“Moja mami je na baterije”

Ne bom podrobno opisovala, ker vsi starši veste, kako zgledajo tisti večeri, ko bi gotovo goro hitreje premaknil kot pa prepričal mulce, naj se že enkrat spravijo v pižame.

Prosiš. Ukažeš. Groziš. Nekajkrat vse skupaj ponoviš in upaš na ugoden izid. Večinoma uspe. Se pa zgodi, da kar dolgo in trdovratno vztrajajo v svoji na pol sedeči pozi na kavču, z eno bingljajočo nogo, zasanjajno gledajo skozi tebe kot skozi steklo, si pojejo, filozofirajo in vrtajo po nosu. Ali druga – mučnejša varianta, da norijo po hiši iz prostora v prostor, se zabavajo in pri tem poskušajo na slaba pota speljati še tisti procent sorojencev, ki so se že odločili, da bodo oblekli pižame.

Na enega tistih večerov sem mirno dejala: „Sine, imaš tri minute časa, da se preoblečeš, ker mi zmanjkuje baterij in se ne bo dobro končalo.“

Kakšen mesec kasneje sem ujela moder pogovor med njim in prijateljem o človeškem telesu. Pogovarjala sta se o tem, zakaj imamo nos, zakaj ušesa, roke, ledvice, želodec, … Nato je prijatelj rekel, da imamo srce zato, da poganja kri po žilah in da zato lahko živimo. Sin pa je modro odgovoril: „Veš, moja mama pa nima srca, ona dela na baterije!“ In mu nato predložil kot dokaz mojo izjavo.

Seveda sem mu kasneje razložila, da imam srce 🙂 In sledil je čudovit pogovor o tem, kako je kljub temu, da imamo srce, potrebno polniti tudi baterije, ki sicer niso sestavni del telesa, so pa sestavni del duha.

Kako skrbeti za svoje baterije?

Kako enostavno bi bilo, če bi se lahko zvečer kar priklopili na kakšen kabel, zjutraj pa se zbudili popolnoma spočiti, bistrih misli, polni modrosti, nahranjeni z Besedo, polni navdihov in idej!

Tako pa se moramo „znajti“ drugače.

Potrebno je obuti telovadne copate in iti na sprehod, tek, s kolesom.

Potrebno se je vstaviti, zadihati, zamižati.

Včasih je potrebno preprosto odspati.

Potrebno se je zahvaljevati in ceniti trenutke in se zavedati nesamoumevnosti le-teh.

Potrebno se je smejati. Se objeti.

Potrebno je na glas zapeti ali se potopiti v tišino.

Včasih je potreben samo dober čaj. Ali močna kava. Včasih čokolada.

Potrebno je prebrati dobro knjigo. Narisati sliko. Kaj dobrega speči.

Potrebno je odpreti Sveto pismo. Si zavrteti glasbo. Si kaj zapisati.

Sami prav dobro vemo, kaj je tisto, kar dvigne duha in nahrani dušo. To so dragoceni koščki mozaika dneva.