Moj oče in njegove pesmi

Foto: Canva

Moj oče ni imel niti trohice posluha. Niti, če se je kje pelo v skupini, ni zmogel potegniti zraven. Res, nič od nič. Vendar ga to ni oviralo, da iz veselja do posluha ne bi kar naprej prepeval. Ko je kaj delal okoli hiše, smo natančno vedeli kje je, ker se ga je ves čas od nekje slišalo.

To petje moram bolje opisati! S petjem nikoli ni bil moteč ali preglasen, je pa pesmim nadel svojstvene napeve, ki niso imeli skoraj nič skupnega z izvirno melodijo. In kar je najbolj zanimivo, določeno pesem je vedno zapel na isti način »zafušano«. Pesmi so bile v glavnem prilagojene cerkvenemu letu – pač, kar je v nedeljo slišal pri maši in mu je sedlo v uho, je bilo na sporedu naslednji teden. Vmes pa so se »stari šlagerji vrteli« vse leto. In prav pri teh bi se rada ustavila.

Če si očeta v perspektivi let, ki so minila od njegove zemeljske smrti, skušam predstavljati, ga najprej ugledam v zelenem puloverju, s staro črno baretko, ko si prepeva. Najpogosteje je prepeval Kraljevo znam’nje, križ stoji, Oljsko goro tiha noč pokriva in Oče večni na oltar. In če prav pomislim, te tri pesmi o njem povedo večino pomembnega. Bil je tih, od otroštva dalje preizkušan, globoko veren in neizmerno dober človek.

Oče je bil še majhen deček, ko je izgubil mamico in nikoli v življenju ni nehal hrepeneti po nežni, topli materinski ljubezni.

Kraljevo znam’nje križ stoji

…je bila pesem, kjer je očeta najbolj pritegnil refren.

»O sveti križ, življenja luč, o sveti križ, nebeški ključ. Ponižni te častimo, zvestobo obljubimo.«

Ati, si mi še lahko dal večjo življenjsko popotnico, kot je pričujoči stavek? Iz tvojih ust sem jo slišala znova in znova, včasih mnogokrat na dan. Bila je tvoja molitev in tvoje upanje. Tvoj način življenja in tvoja vzgojna metoda in cilj.

Oče je bil še majhen deček, ko je izgubil mamico in nikoli v življenju ni nehal hrepeneti po nežni, topli materinski ljubezni. Veliko je je našel v svoji ženi in družini, predvsem pa v obljubi nebes. V resnici sem vesela zanj, ker verjamem, da ga je na oni strani križa pričakal večni objem.

Oljsko goro tiha noč pokriva

Pesem se začne z opisom nočne pokrajine. Vem, da se je v tem opisu moj oče našel. Zrasel je na odmaknjeni višinski kmetiji. Z brati so mnogo noči prebedeli in hodili občudovat srnjake, lisice, tudi kakšnega muflona. Ko se je poročil, je svojo mlado ženo prosil – ali me boš še pustila, da grem kdaj z bratom ob polni luni gledat divjad? In je hodil. Predvsem v svoje hribe, ki jih je poznal in ljubil iz srca.

Žalost je močno čustvo in zagotovo se je močno dotikalo tudi mojega očeta. Vendar vem, da je skušal živeti predvsem iz obljube Jezusu, da ga ne bo zapustil, ampak mu bo skozi žalost in nadloge sledil v blaženo nebo.

Nikoli ni bil materialno bogat. Bil pa je vedno čuteč do tistih, ki so imeli manj.

Oče večni na oltar

Pesem je darovanjska in to je še ena podoba mojega očeta. Rad in veliko je daroval. Tiho, neopazno. Nikoli ni bil materialno bogat. Bil pa je vedno čuteč do tistih, ki so imeli manj.

Dediščina, ki ne izgubi na žlahtnosti

Zelo rada imam glasbo. (Posluh sem podedovala po mami!) Zelo rada imam tudi sodobno cerkveno glasbo, sploh slavilne pesmi me zelo napolnjujejo in navdihujejo. Mi je pa zanimivo opazovati svoje skoraj odrasle, glasbeno precej izšolane in delujoče, otroke, ki vedno pogosteje, ko se odločajo, h kateri maši iti v nedeljo, izberejo tisto, kjer se poje ljudske cerkvene pesmi.

Preprosti, večinoma nič kaj hudo umetelni napevi so le okvir, v katerega je vpeto bogato besedilo. Rodovi in rodovi naših prednikov so živeli iz teh napevov, besed in sporočila v njih. To je bil njihov vir veselja, tolažbe, upanja in njihova molitev.

Znamo tudi mi še izluščiti bistveno?