Moj malček se odloči kričati in cepetati takrat, ko imam najmanj časa!

Foto: Canva

Starši se vedno bolj zavedamo dejstva, da otrok z jokom ne izsiljuje, temveč sporoča. Zato se učimo, da je takrat potrebno objeti in na različne načine otroku pokazati, da njegova čustva razumemo in jim dajemo veljavo.

Kadar otroku ob njegovem izpadu pokažemo, da nam je mar za to, kako se počuti, in da njegovo reakcijo sprejemamo, se navadno hitreje umiri. Kadar čuti, da ga razumemo in sprejemamo, je pripravljen z nami sodelovati še dolgo časa po tem (dokler ne pride ponovno do situacije, v kateri ga bodo vodila čustva in potrebe).

Kadar imamo torej čas za to, da ga v njegovem burnem odzivu pravilno podpremo in ga ljubeče vodimo skozi njegovo izražanje, se nam to večkratno obrestuje. V nasprotnem primeru pa se glasnost njegovega joka in moč njegovih cepetajočih nožic zgolj stopnjujeta.

Pa ne da ne bi hoteli svojemu malčku pokazati, da nam je mar. Ampak včasih enostavno ni časa za to. Kajti medtem ko en otrok brcajoče in glasno sporoča, da ne bo oblekel bunde in se obul, nas drugi čaka, da ga pridemo iskat v vrtec ali šolo. Potrebno je biti tudi točen pri zobozdravniku ali pa lovimo zadnje minute, preden nam zaprejo trgovino in pri tem nam glasen upor otroka ni v pomoč. In takrat preprosto ni časa še za spopadanje z njegovim izražanjem čustev.

Ker v takšnih in podobnih kritičnih trenutkih pač nimamo časa (in, roko na srce, niti živcev ter moči) za otrokov protest, se jim je najbolje prilagoditi. In kaj pomaga?

1. Vzemite si dovolj časa

Kadar je le mogoče, ne planirajte vsega na zadnjo minuto. Če ste prepoznali, da so problematični odhodi z igrišča domov, se začnite odpravljati pol ure prej. Nikoli na zadnjo minute in v paniki ne lovite ure pri zobozdravniku ali zdravniku in ne tekajte v trgovino tik pred zaprtjem. V realnosti vsakdana to ni vedno mogoče. Takrat pa, kadar je, se odpravite pravočasno in umirjeno.

Kadar otroku ob njegovem izpadu pokažemo, da nam je mar za to, kako se počuti, in da njegovo reakcijo sprejemamo, se navadno hitreje umiri.

2. Uporabite empatijo

Kljub temu, da so njegove rokice že čisto ledene, je popolnoma logično, da otrok ne želi zapustiti igrišča. Poglejte na situacijo skozi njegove oči in mu pokažite, da ga razmete, slišite in upoštevate njegove potrebe. Kadar bo otrok čutil, da razumete, da nečesa ne želi narediti, bo sodeloval tudi z vašo idejo o tem, da je pač to potrebno narediti.

3. Sklepajta dogovore

Včasih otrok preprosto potrebuje dogovor, kjer mu v zameno za to, da vam sledi, obljubite nekaj, kar ga bo motiviralo. Lahko to imenujete podkupnina ali nagrada. Pa vendar ne gre za to. Otrok razmišlja povsem praktično in motivirajo ga že drobni dogovori: da lahko on odkleni avto, da lahko on v avtu izbere glasbo, da ga doma čaka majhno sladko presenečenje. Tukaj ne gre za manipuliranje s čustvi, kajti če dogovor predstavite dovolj zgodaj, do cepetanja sploh ne bo prišlo.

4. Mali pomočniki

Ste že kdaj opazili, da znajo sorojenci bolje motivacijsko opraviti s trmastim izpadom malčka? Izkoristite kdaj tudi njihovo pripravljenost za pomoč!

5. Kadar vse odpove …

Seveda je popolnoma nerealno pričakovati, da se lahko vnaprej pripravimo na to, da bi se izognili vsem malčkovim nestrinjanjem s svetom. In včasih nam preprosto ne ostane drugega, kot da kričečega malčka vzdignemo in odnesemo. Pazite le na to, da v sebi ostanete mirni in ob otroku ne začnete kričati še vi, kajti s tem ne boste v pomoč ne sebi ne njemu. Ker tokrat otrok ne bo deležen razumevanja svojih čustev, se bo najverjetneje kmalu pojavil nov kričeči scenarij. Takrat pa, če bo le mogoče, ga vodite skozi proces prepoznavanja in izražanja tistega, kar čuti.

Vir: psychologytoday.com