Moj dojenček bi se samo nosil!

Vir: Shutterstock

Verjamem, da vas že pošteno bolijo roke in hrbet, utrujeni ste in radi bi ga odložili. Morda ste razočarani, da imate tako zahtevnega dojenčka. A naj vas potolažim …

Imate zelo normalnega, zdravega dojenčka, ki dobro ve, kaj je zanj dobro in kaj potrebuje! In še zdaleč ni edini takšen. Pravzaprav je cela človeška zgodovina polna takšnih dojenčkov, brez njih ne bi preživeli do danes.

Dojenček, ki se hoče veliko nositi in noče sam ležati v posteljici, je povsem običajen in, ne boste verjeli, čisto priden človeški mladiček!

Dojenček, ki se hoče veliko nositi in noče sam ležati v posteljici, je povsem običajen in, ne boste verjeli, čisto priden človeški mladiček!

Kaj sploh je »priden« dojenček?

Tudi sama se zadnje čase ob enomesečnem dojenčku stalno soočam z vprašanjem ljudi: »Ali je priden?« In vedno sem malce v zadregi. Gledano z očmi naše kulture in naših pričakovanj bi morala odgovoriti: »Ne, niti ne, težko ga je odložiti, stalno bi bil po rokah.«

Gledano z vidika biologije in našega temeljnega ustroja pa bi morala reči: »Ja, zelo je priden, dobro komunicira in nam sporoča svoje temeljne potrebe, zna poskrbeti zase.«

Spreminjamo to, kar je veljalo milijon let

»V jaslicah narave je bilo mamino naročje od nekdaj dojenčkova posteljica, njegov zajtrk, prevozno sredstvo, celo zabava, in za večino dojenčkov tega sveta to še vedno velja,« piše dr. Sharon Heller, ki raziskuje pomen človeškega dotika in bližine.

»Več kot milijon let so mame skorajda neprestano nosile svoje dojenčke, ponoči z njimi spale, jih prvi dve do štiri leta pogosto dojile in jim nudile takojšnjo tolažbo.«

Danes pa je drugače, nadaljuje dr. Hellerjeva: »A v kratkem hipu evolucijskega časa smo spremenili način, kako so ljudje vedno živeli na zemlji, in se odvrnili proč od intimne povezanosti, ki je globoko zakoreninjena v silah naravnega izbora. Namesto, da bi imeli otroke pri svojih telesih, jih odlagamo v takšne in drugačne škatle, naokrog jih prevažamo z vozički, jih le kratek čas dojimo, če sploh, in pogosto spimo v ločenih sobah. Ko jokajo, je pogosto naš prvi odziv to, da jim ponudimo dudico ali pozibamo njihov voziček, preden jih dvignemo.«

Dojenčki hočejo »maternico z razgledom«

Da je to skregano z našo evolucijo in nam povzroča precej težav, trdi tudi antropolog James McKenna.

V zadnjih desetletjih počasi tudi na Zahodu spet odkrivamo pomen temeljne telesne bližine med mamo (starši) in otrokom. Znova se nam odpira čudoviti svet nošenja dojenčkov tesno ob telesu, v zibelki naročja.

Čeprav živimo v kibernetski dobi, naši možgani ostajajo v kameni. Še posebej limbični del možganov, ki uravnava naša čustva, je starodaven. Skoraj vsa naša biokemija in fiziologija sta naravnani na razmere iz časa lovcev in nabiralk. In v tistem času, ki predstavlja 99 % časa obstoja človeka, so bili dojenčki prižeti na svoje mame, zato so se otroški možgani razvili tako, da pričakujejo, da je življenje »maternica z razgledom«.

Tudi mamini možgani so naravnani tako, da želijo nuditi to bližino. Ob pogledu na dojenčka se naši prsti zganejo, da bi pestovali, božali in ljubkovali.

Kar pa se je spremenilo, je naše okolje – to je tisto, ki nam preprečuje, da bi zmogli slediti svojim naravnim vzgibom k intimnosti in k temu, da bi se v polnosti odzivali na dojenčkove klice po bližini. In zato nam je pogosto tako težko – težko je našim dojenčkom in težko je nam, staršem.

Znova odkrita zibelka naročja

A v zadnjih desetletjih počasi tudi na zahodu spet odkrivamo pomen temeljne telesne bližine med mamo (starši) in otrokom in se je na novo učimo. Znova se nam odpira čudoviti svet nošenja dojenčkov tesno ob telesu, v zibelki naročja.

A če v Afriki za nošenje otrok povsem zadostuje kos blaga, v Amazoniji tanek trak, v Južni Ameriki pa velika ruta, imamo na Zahodu kup najrazličnejših pripomočkov, med katerimi lahko izbiramo. Nimamo pa tradicije na tem področju, spretnosti in znanja, kako to uporabiti, zavedanja, kako pomembno je, in pogosto nam manjka tudi zaupanja v svoje in otrokovo telo.