Moč ranljivih žensk

Foto: zajem zaslona

Na pobudo prijateljice sem si nekega večera vzela čas in si ogledala film Kita (The Braid, 2023), dostopen na RTV Slo 365. Kar najbolj udobno sem se zvila na ne preveč udoben pisarniški stol, si nadela slušalke in naslednjih 112 minut skoraj nepremično zrla v ekran …

Šele naslednji dan sem si prebrala nekaj o filmu, ozadju in očitkih kritikov, s katerimi se popolnoma strinjam. Vendar me je, ne glede na nerodnost nekaterih prizorov in togost kadrov itd, film navdušil.

Tri žene, tri zgodbe, trije kraji sveta – vse povezano v eno: upor okolju, bitka in končna zmaga, ki pa nikakor ne pelje navzven, temveč navznoter.

Smita

S prvim prizorom sem se zatopila v počasno in barvito dogajanje v Indiji. Smita, nedotakljiva, se odloči svoji hčerki Laliti omogočiti boljše življenje, vendar je družba, razdeljena v kaste, nepopustljiva. Nekega jutra, še pred sončnim vzhodom zbudi hčerko, izpod postelje potegne pripravljeno potovalko s prihranki in pobegne na jug, v upanju, da bo pri sorodnici bolje shajala. Na poti premaguje mnogo ovir, a nič je ne ustavi. Ni več nedotakljiva, temveč neustavljiva. Obdaja jo skrivnostna moč, trdno upanje, da bo Bog izpolnil njeno globoko željo. Vendar za to je potreben napor in – dar.

Giulia

V Monopoliju, mestu južne Italije že več kot sto let obratuje malo družinsko podjetje, atelje, v katerem obdelujejo lase za lasulje. Tradicija veli, da so italijanski lasje namenjeni Italijanom. Po usodni očetovi prometni nesreči Giulia prevzame vodenje podjetja, a je kmalu postavljena pred boleče dejstvo. Podjetje je zaradi neizprosnega tržišča postalo insolventno, zadolženi so do vratu in imajo hipoteko na hišo. Giulia se znajde na bojišču. Pade – a se znova pobere. Upre se materi in sestram, razlomi vezi tradicije in s pomočjo prijatelja iz Indije osnuje novo vizijo.

Sarah

Zgodba matere samohranilke, polno zaposlene v odvetniški družbi nas prestavi v Montreal, kaotično Kanadsko velemesto, kjer ni ne barv Indije ne sonca južne Italije. Sarah se sooči z diagnozo agresivnega raka dojke. Ker želi ohraniti položaj, bolezen prikriva vse dokler se nekega dne ne zlomi. Izčrpana, osamljena in izdana, brez las in podobo v ogledalu, ki je je popolnoma tuja. Obupa. A v tistem trenutku jo z dna dvigne zgodba, ki jo je njena gimnazijska hči pripravila za šolsko predstavitev. Amazonke. Žene bojevnice, ki so si odrezale desno dojko, da bi bile boljše lokostrelke; ki so otroke spočele z moškimi iz drugih plemen, a jih vzgajale same; žene z močjo, ki je nihče ne zna pojasniti.

Preplet zgodb

Zadnja četrtina filma se odvija hitro in prizorišča si ne sledijo več v prvotnem ritmu. Kako se bodo zgodbe prepletle? Povezave med njimi nisem našla in kaj ima Smita z Giulio in Sarah, nisem razumela. Šele ko Smita z nadčloveškim naporom dospe v tempelj “tik pod nebom”, in s hčerko vstopita v prostor daritve, ostanem brez sape. Smita v drži popolnega zaupanja nastavi glavo in na tla padejo njeni dolgi lasje. Ko Lalita, ki je bila do tistega trenutka še uporniški otrok, ob pogledu na pobrito mamo, nepričakovano dozori. Njena kita z rdečo pentljo, s katero je ves film opletala, skupaj z drugimi lasmi konča v vreči, ki preko morja dospe v Giuliine roke, od tam pa v salon, ki ga obišče brezlasa Sarah.

Vse vidimo kakor skozi tančico

Predzadnji prizor. Smita iz templja “tik pod nebom” pokaže v daljavo in hčerki pove: “Tja gremo.” In vse bo v redu. To vemo. Čutimo. Vendar ko nam kamera ponudi pogled skozi njune oči, vidimo le redko poseljeno dolino in meglo, ki prekriva horizont. Zame je bil to najmočnejši prizor. Toliko napora, toliko boja, toliko darovanja – vse za to, da nam končni cilj ostaja neznan. Dobili smo le bitko. Cilja ne moremo videti. Poznamo smer, slišimo klic in mu v veri sledimo. Močne smo, ker zaupamo.

Bistvo ostaja očem nevidno

V zadnjem izdihu filma so žene, ki prerojene v kopeli bridkosti, nadaljujejo življenje v okolju, ki mu pripadajo. Smita še naprej opravlja dela nedotakljivih, Giulia nadaljuje tradicijo svoje družine in Sarah se vrne v pisarno odvetniške družbe. Nobenih velikih preobratov, nobene drastične zunanje spremembe. Preobrazi se le to, kar je očem nevidno.

Vera

Naj omenim še, da je v filmu katoliška vera opredeljena kot “neučinkovita, formalna in dolgočasna praksa”. Vsa duhovna dimenzija izhaja iz Smite in je tako močna, da preplavlja še ostala dva lika. Je pristna in ganljiva. Vabljeni k ogledu.