Mit ali resnica: Dobra mama mora biti v vsakem trenutku aktivna in produktivna

Vir: Pixabay

Ste se že kdaj (zavestno ali čisto mimogrede) srečale z mitom, da morajo biti dobre (katoliške) mame aktivne in produktivne v vsakem trenutku? Vas je že kdaj preplavila slaba vest, če ste se sredi dneva usedle in nekaj minut brale knjigo, počivale, počele nič?

Ginny Kochis, mati treh otrok, se je dolgo soočala s slabim občutkom ob tem, kadar si je vzela čas zase, pa čeprav le za nekaj minut. Dokler ni prepoznala tudi vrednost počitka.

„Vzgojena sem bila na način, da je vedno treba nekaj početi. Tako sem z leti razvila smešno navado. Vsakomur, ki me je kjerkoli našel sedeti, počivati ali brati, sem postregla z litanijo opravil, ki sem jih v tistem dnevu že naredila.

Pa me sploh nihče ni po ničemer nikoli vprašal! Mož ni nikoli zahteval, da mu konec dneva prikažem „mojo dnevno bilanco“. Kljub temu pa sem vedno, ko je v prostor vstopil mož ali kdo od otrok medtem, ko sem jaz sedela, v hipu skočila pokonci in hitela razlagati o tem, kaj vse sem že pospravila, skuhala, kaj smo se učili, kje smo bili.

Čas za sprostitev namreč ni aktivnost, ki bi bila za (katoliške) mame primerna. Ki bi nam bila dostopna. Nisem želela, da bi si kdorkoli mislil, da sem lena ali utrujena, ali – Bog ne daj – preobremenjena.

Seveda sem potrebovala kar nekaj časa, da sem pri sebi prepoznala to vedenje, še več časa pa sem porabila, da sem to pri sebi lahko spremenila. V svoji notranjosti sem namreč sledila „zakonu“, da je počitek enakovreden lenobi in da ni vreden časa. In to laž sem popolnoma sprejela. Vsakič, ko sem bila ujeta v trenutku počitka, so se moji možgani postavili v obrambno-napadalno držo. Čutila sem potrebo, da razložim upravičenost mojega sedenja, četudi ni bilo prav nobene potrebe ali zahteve po tem. Kljub temu sem vsakič znova zdrdrala litanije stvari, ki sem jih do tega trenutka opravila.

Razumela sem, da je bila moja reakcija povsem nesmiselna in neracionalna. Ampak to reakcijo sem morala videti pri nekom drugem, da sem zares lahko naredila korak k spremembi.

Naj vas ne bo sram počivati. Ni vam potrebno naštevati vsega, kar ste v tem dnevu postorile, da bi upravičile svojih pet minut počitka.

Zgodilo se je nekega poznega popoldneva. Sestrina družina se je ravnokar vselila v novo hišo in skupaj sva sedeli na zadnji verandi. Otroci so se igrali. Najina moža pa sta počela moške stvari (najverjetneje sta pekla na žaru, ne spomnim se prav dobro).

Bili so trenutki, ko naju praktično nihče ni potreboval. Vse je bilo v redu in mirno. Sedeli sva, počivali in uživali v družbi druga druge, medtem ko se je sestra počasi psihično izvijala iz kaosa selitve in pakiranja. Nenadoma se je obrnila k meni in zamrmrala:

„Še milijon stvari moram opraviti. Res ne bi smela sedeti tukaj! Tako slabo vest imam, kadar ničesar ne počnem.“

In to je bil trenutek, ko sem spoznala, kaj pravzaprav počnem sama sebi.

Kaj pravzaprav marsikatera izmed nas počne sama sebi.

Kajti, roko na srce, celo Jezus je počival! Celo Božji sin, Sin Najvišjega, Odrešenik sveta se je vsake toliko časa vsedel in si odpočil!

In pri tem gotovo ni občutil krivde. Kajti za to ni bilo razloga. Njegovi človeški možgani in njegovo človeško telo sta potrebovala človeški počitek. Celo njegova božanskost tega ni mogla izničiti.

In matere smo ljudje. Nismo roboti. Nismo mučenice. Nismo Bog.

Toliko je bilo že povedanega o želji po tem, da bi stregle svojim družinam. O stalnem trudu, da bi bile to, kar smo in da bi bile v tem dobre. Ampak kaj se zgodi, ko se v to željo zvito priplazi hudobni duh in jo povsem predrugači, ne da bi sploh opazile? Ko se priplazi tisti, ki preži na vse naše šibke točke in vloži ves napor v to, da bi nas ločil od Boga?

Takrat občutimo krivdo in sram.

Privede nas do tega, da postanemo nenaklonjene spoštovanju svojega edinstvenega telesa.

Popolnoma želi izkriviti darove, ki smo jih prejeli: našo trdnost, našo zavzetost, naše služenju namenjeno srce, našo željo po brezpogojni ljubezni.

Prosim vas, ne nasedajte tej laži.

Naj vas ne bo sram počivati. Ni vam potrebno naštevati vsega, kar ste v tem dnevu postorile, da bi upravičile svojih pet minut počitka.

Draga mama, samo usedi se, zapri oči in namesto praznih besed opravičevanja raje prisluhni Božjemu glasu.“

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja