Mislila sva, da bova brez težav zanosila …

Včasih kljub želji, pričakovanjem in idealnim pogojem otroka kar ni in ni. In kaj, če vsemu temu končno le sledi nosečnost, ki pa se ne konča, kot bi si želeli? Kako to sprejeti, kako si pomagati? Izkušnja para …

Poročila sva se malo po mojem 30. rojstnem dnevu. Prihajam iz nadpovprečno velike slovenske družine (6 otrok) in sem bila prepričana, da z zanositvijo ne bo nobenih težav. Otrok si oba želiva, zdrava sva, imava dobri službi in rešen stanovanjski problem. Idealno, ampak …

Prva razočaranja

Kljub poznavanju simpto-termalne metode in idealnim razmeram se v prvem ciklusu ni zgodilo nič. Prvo malo razočaranje se je zlahka opravičilo s stresom zaradi poroke, začetka skupnega življenja, selitve … Toda razočaranja so si iz meseca v mesec  sledila. Še več, moj ciklus je dobesedno ‘podivjal’. Prej redne in normalne menstruacije so postale različno dolge, nenormalno močne, boleče, da o bolečih ovulacijah ne govorim. Za piko na i mi je ginekolog na prvem (!) pregledu odkril miom na materničnem vratu, ki ga je bilo potrebno odstraniti. Glede na to, da do tedaj nisem bila ravno pogosto pri zdravniku, je bila to zame prava katastrofa.

Po pol leta sem se razjokala v ordinaciji osebne zdravnice, ji razložila situacijo in prvič slišala za endometriozo. Napotila me je na pregled v Ljubljano, po nekajmesečnem čakanju sem prišla na vrsto za laparoskopijo. Našli niso NIČ, ampak … Sum na adenomiozo. Ginekologinja mi je svetovala nekajmesečno jemanje kontracepcije, ki bi stanjšala maternico in ta sum potrdila ali ovrgla. Seveda to zame ni bila opcija. Potem nama je ponudila še IVF, če v 3 mesecih ne zanosiva. Tudi ta možnost je za naju odpadla.

Odločila sva se, da se ustaviva in še malo čakava. Ker sem se prvega pol leta vozila na delo precej daleč od kraja bivanja, si je mož uredil službo za pol leta bliže mojemu delovišču in se vozil on. Odločila sem se tudi, da bom v roku enega leta zamenjala službo, ki mi je bila sicer zelo ljuba, vendar zelo stresna in odgovorna. Hkrati sem upala, da nama bo kljub vsemu uspelo zanositi in se bodo vsi problemi z menjavo službe rešili sami od sebe. Pa se ni zgodilo nič.

Končno sreča?

Leto in pol po poroki sem menjala službo. Večer pred nastopom nove službe sem ugotovila, da menstruacija malenkost zamuja. Zjutraj sem naredila test in bil je pozitiven! Mož je že po glasu vedel, kaj se je zgodilo. V službi me je kar razganjalo, a že ob prihodu domov sem bila prizemljena. Pojavila se je krvavitev in namesto k večerni maši sva se odpeljala na urgenco.  Izkazalo se je kot lažni preplah, še več, videla sva majhno pikico in bila neizmerno srečna.

Ta sreča je ob klasični slabosti trajala ves mesec, ko je sledil novi preplah; spet krvavitev. Predpisali so mi počitek doma, novico pa je bilo potrebno sporočiti tudi v službo. Dobra dva tedna sem tako preležala doma, nato pa … Nobene krvavitve, le obupne bolečine v trebuhu. Oba sva mislila, da imam težave s prebavo, mož je poklical na urgenco in vprašal, kako mi jih lahko olajša. V nedeljo dopoldne sva namesto k maši spet romala na urgenco in nikoli ne bova pozabila tistih trenutkov.

“S to nosečnostjo pa nekaj ni v redu” … Najin otroček je umrl. Zaradi hudega vnetja so me nemudoma poslali na čiščenje in obdržali v bolnici še skoraj ves teden. Skoraj pobegnila sem domov, saj nisem mogla poslušati zgodb in prigod drugih bolnic, nisem spala, le razmišljala o tem, kaj se je zgodilo najinemu otroku.

Žalovanje in novo čakanje

Slabo leto, ki je sledilo, sem se trudila sprejeti vse, kar se nama dogaja. Jokala ob dojenčkih, obvestilih o rojstvih, trpela v službi, ki se je izkazala za zelo nesrečno izbiro, in kljub vsemu upala, da se kaj zgodi. Mož mi ni niti za trenutek nehal stati ob strani, le spodbujal me je, da mogoče moram jaz kaj spremeniti.

V nekem trenutku sem se odločila, da se res moram umiriti, postati bolj zadovoljna, delati nekaj, kar me veseli. Pregledati sem se dala še enemu specialistu (tokrat zadnjemu!), ki je opazil septum in mi ga tudi odstranil. Dal mi je jasno vedeti, da je alternativa IVF-u le čakanje in potrpežljivost. Dala sem odpoved v službi. Poslala sem prošnjo za delo v zavod, za katerega sem intuitivno čutila, da bi mi dal izpolnitev, jaz pa bi s svojimi spodobnostmi pripomogla k delu v zavodu. Zgodilo se je neverjetno (verjamem, da to ni bilo naključje ampak velika milost); službo sem dobila.

S FertilityCare sem se umirila

Kmalu sem prvič slišala za FertilityCare in v tistem hipu vedela, da je to nekaj za naju. Ni mi bilo sicer jasno, kako lahko FertilityCare pomaga nama konkretno, ampak želela sem vedeti več. Po predstavitvenem srečanju ni bilo več dvoma. Prijavila sva se na svetovanje. Mož je bil v začetku precej skeptičen, nato pa sva oba ugotovila, da se dogajajo spremembe.

Prva, zelo očitna je bila ta, da sem se umirila. Počasi sem dobivala občutek, da sedaj bolje vem, kaj se dogaja z mojim ciklusom. Druga sprememba je bila to, da sva se pričela pogovarjati o najini spolnosti, oba prebrala Teologijo telesa za začetnike in razčistila marsikaj. Poskušala sva stvari prepuščati v Božje roke. Prišla sva do spoznanja, da sva naredila vse, kar je v najini moči.

Dve smrti in novo življenje

Eno leto po prvi zanositvi sva se v dveh dneh poslovila od moževe stare mame in mojega očeta. In en teden po pogrebu mojega očeta sva ugotovila, da sva noseča! Vse teorije o ‘nestresni’ zanositvi so padle v vodo. Tudi tokrat naju je prestrašila manjša krvavitev, vendar me je svetovalka za FertilityCare še isti dan pomirila.

Ne trdim, da je FertilityCare čudežna paličica, ki uredi vse težave. Prepričana pa sem, da lahko vsakemu paru pomaga tako pri odlaganju zanositve kot v ‘iskanju’ poti do zanositve. Veselim se že spoznavanja dogajanja v svojem telesu v času dojenja in  načrtovanja družine v prihodnosti.

Danes sem 14 dni pred rokom, naša deklica veselo brca in z možem sva presrečna ;).