„Midva“ ali o odličnosti slovenskega jezika

K ženskemu vprašanju 2/8.
Ali veste, da bi Slovenci lahko kandidirali za vodilno vlogo v svetu v zaščiti žensk? Boste rekli: „Zakaj mi?“

„Pri nas pijani moški tepejo ženske kot drugod. Če kakšna od njih tik pred nami vozi avto, smo enako živčni in pripravljeni na psovko kot drugod. V politiki jih držimo na varni razdalji, kvote gor ali dol.“

Zakaj smo torej Slovenci možni prvaki v reševanju ženskega vprašanja? Zaradi jezika. Zato ker ima slovenščina dvojino in ker je eden tistih jezikov, ki je sedemindvajseto vrstico prvega poglavja Geneze smel, mogel in moral prevesti:

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, (…) moškega in žensko je ustvaril.

Vemo, da bi dobesedni prevod lahko bil nekoliko bolj „grob“, saj sta izvorni hebrejski besedi uporabljani tudi za živali. Glasilo bi se lahko:

…samca in samico je ustvaril.

A naši prevajalci preskočijo možno „živalsko“ izpeljanko in se odločijo za čudoviti stavek. Še lepši, čeprav prevajalsko nedopusten, bi bil, če bi se končal, kot se je nekoč glasil eden izmed katoliških programov priprave na zakon:

….za moža in ženo ju je ustvaril.

Če je ženska podrejena moškemu, je tudi zato, ker je v objemu moškega gospodovanja nad jezikom. Moška oblast nad jezikom je tako močna, da precej evropskih jezikov uporablja eno besedo za človeka in za človeka moškega spola. Ko hoče povedati, da obstaja tudi človek ne-moškega spola, neha uporabljati besedo človek in uporabi besedo ženska.

Če bi slovenščina imela podobno moško nadoblast, bi sedemindvajseta vrstica izpadla takole:

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, človeka in žensko je ustvaril.

Ni jih malo, ki to edinstveno vrstico (mimogrede: razen v Svetem pismu ni govora o stvarjenju ženske v nobeni od starih bližnjevzhodnih pripovedi o nastanku sveta) težko prevedejo drugače, kot da za človeka in moškega uporabijo isto besedo. Srbi: Čovek i žena. Italijani: Uomo e donna. Francozi: Homme et femme. V Španiji so s tem v zvezi teologi in prevajalci svoj čas imeli resno debato, da bi v sedemindvajseti vrstici prevedli varón y varona namesto hombre y mujer. Razlog? S pomočjo prevoda vzpostaviti enakost med spoloma. Predlog je propadel.

Medtem ko slovenščina vztraja na dveh tudi etimološko različnih besedah. Človek za vsako človeško bitje, moški za človeško bitje moškega spola. V slovenščini je moški v hierarhiji pojmov na nižji stopnji, če smemo tako reči, od človeka. Na isti stopnji kot ženska. V slovenskem prevodu 1 Mz 1,27 moški ne podeljuje človečnosti ženi, temveč sta je oba skupaj enako deležna.

Ne drugi, temveč prvi čudež našega jezika, pa je dvojina. Pred leti so pesniki okrog Nove revije priredili lepotno tekmovanje slovenskih besed. „Miss besed“, se pravi najlepša med najlepšimi, je postala beseda midva. Dvojina, ki je v drugih modernih jezikih ni, je naše izvrstno in premalo uporabljano orožje mentalnega in socialnega napredka. In grozno je, ko slišiš, da se med mladimi to odlično jezikovno in mentalno orodje izginja.

Tudi jezik, po Heideggerju „hiša bivanja“, bo polje ženske odrešitve. Slovenci imamo v jeziku kaj več kot drugi narodi. S pozabo dvojine razbijamo „hišo svojega bivanja“.

* Oktobra 2012 sem se na madridski jezuitski univerzi Comillas udeležil teološkega simpozija o zakonu in družini. Tam me je zadel stavek, ki ga je izrekel jezuit Pablo Guerrero, eden izmed predavateljev: „Odnos med moškim in žensko je večji vir zla kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.“ Po simpoziju sem razvil nekaj zapisov o t. i. „ženskem vprašanju“. Zapise dajem na razpolago dobrim ljudem, ki delajo in berejo portal Iskreni.net.