Marijino vnebovzetje in telo

Foto: Shutterstock

Marijino vnebovzetje se zdi kot praznik v današnjem času še posebej nedojemljivo prav zato, ker oznanja, da je bila Marija v nebo vzeta s telesom. Saj ne, da je bilo tekom desetletij, kar je Marijino vnebovzetje Cerkvena dogma, kaj drugače. Drugačni so okvirji časa.

Dandanes je marsikdo precej zmeden glede telesa. Po eni strani živimo v dobi, ki daje telesu pretirano pozornost, na primer preko hiperseksualizacije sodobne kulture in čaščenja kulta telesa, ki je marsikomu (ali marsikateri) najvišja vrednota.

Praznik Marijinega vnebovzetja se zdi kot pravi dan za obnovo pravilnega katoliškega poučevanja o telesu, ki bi moralo biti predvsem v Cerkvi trden nosilec človeškega dostojanstva, ne zlorab. Druga sodobna skrajnost pa je obravnavanje telesa kot nekaj slabega, celo nepotrebnega. Saj veste, seks je “samo” biološki (telovadba), medtem, ko je tisto “pravo” stanje duha. Telo nerojenega otroka je označeno kot nepotreben del matere, če je nezaželen. Invalidni otrok je potisnjen na rob samo zaradi telesa, v katerem je bil rojen. Ko zaradi pešanja telesa kot posledice starosti in bolezni potrebujemo pomoč, naše telo kaj hitro lahko postane odveč, družbeno breme in (nepotreben) strošek … Tudi Cerkev je nekdaj (in ponekod žal še) učila, da je telo grešno, da ga je treba skrivati, se ga sramovati …

Telo je torej vse in hkrati nič, nas uči sebi nasprotujoča sodobna kultura. Krščanski humanizem je poskušal s teologijo telesa pokazati, da je telo enakovreden del človeka kot celote telesa, duše in duha ter človeškega dostojanstva.

Praznik Marijinega vnebovzetja se zdi kot pravi dan za obnovo pravilnega katoliškega poučevanja o telesu, ki bi moralo biti predvsem v Cerkvi trden nosilec človeškega dostojanstva, ne zlorab.

Današnji praznik povzdiguje človeško (tudi telesno!) dostojanstvo do nebes in nam pomaga jasneje videti, h kateremu cilju stremijo naše duše in telesa.

Lep praznični dan!