Manca Sever Žumer: “Zelo pomembno je, da ima mama svoj smisel življenja, ki ni povezan z otrokom.” (1. del)

Foto: Maja Slabe

Manca Sever Žumer je po izobrazbi vzgojiteljica in magistra zakonskih in družinskih študij. Osebna izkušnja materinstva jo je ponesla v raziskovanje osebnostne rasti žensk, ki postanejo mame, in v nudenje celostne podpore mamam. Svoje vsebine je začela deliti preko strani Intuitera – Vzgoja Iz Srca, v preteklosti pa je bila tudi prodorna avtorica našega portala. Trenutno se največ ukvarja z organizacijo tečajev masaže dojenčka, podpornih skupin za mamice in različnih predavanj na temo starševstva. V tokratnem intervjuju ob materinskem dnevu nam je spregovorila o tem, kako se ženske osebnostno razvijamo ob izkušnji materinstva in kakšna vrata se odprejo v naših globinah, ko postanemo mame. 

Opravili ste raziskavo na temo Osebnostna rast žensk skozi izkušnjo materinstva. Povejte nam več o tem, kar ste ugotovili. Kaj se premakne v ženski, ko postane mama?

Še preden sem postala mama, sem opazila, kako so prijateljice postale drugačne skozi starševstvo. Na nekatere stvari so začele gledati drugače, bolj so začutile otroke, kakšne stvari so se jim prej zdele neumne, potem pa kar naenkrat niso bile več …

Zaznavala sem, da so se kljub nekim travmam in vzorcem odprli čisto novi načini razmišljanja, ki so jim omogočili, da so recimo prvič rekle svojim staršem “NE”. Da so prvič začutile, da njihov poklic nima nobenega smisla, da so začutile, da vlagajo večino časa in energije v nekaj, kar se morda sploh ne sklada z njihovimi vrednotami. Da so začele razmišljati, kaj želijo zapustiti otrokom kasneje … To so stvari, ki so bile popolnoma nove za njih in tudi zame, ki sem to opazovala.

Zapisali ste, da je biti mama lahko ena najtežjih, a najbolj močnih izkušenj v življenju ženske.

Pa eni strani mame pademo v to, da slabše poskrbimo zase, ker nas lahko materinstvo čisto posrka vase, obenem pa je tudi časa, energije in priložnosti manj. Po drugi strani pa lahko pridemo do točke, ko kot mame vidimo, da moramo dobro poskrbeti zase, da bomo lahko dobro poskrbele za otroka. Večkrat slišim stavek, da mama ni nikoli vedela, da lahko čuti takšno ljubezen, dokler ni dobila otroka, po drugi strani pa, da ni vedela, da je lahko tako jezna, dokler ni dobila svojih otrok. Morda so ti občutki, ki te preplavljajo, pretežki, da bi samo šel skozi njih sam ali s partnerjem. Morda so to potem točke, ko iz te želje, da želiš kot starš dobro poskrbeti za svojega otroka, prvič najdeš terapevtsko pomoč in začneš o teh stvareh razmišljati drugače.

Postaja ozaveščenost o vzgoji in starševstvu vedno večja?

Ja. Zalomi se pa tam, ko teorija še stoji, v praksi pa marsičesa ne zmoremo, ker je naše telo navajeno drugače in nam nekaj ni naravno. Teorija nam lahko zelo pomaga, da imamo okvir, ki nam nudi nova prepričanja, »aha« momente, ideje, kako reagirati drugače.

Recimo o tem, da otrok ni slab, ni nek hudiček, ki nam pritiska na gumbe … otrok je pač v tej vlogi, to je evolucijsko. Ko dobimo svoje otroke, se namreč spreminjamo in razvijamo, ker če tega ne bi bilo, bi nekje obstali. Otrok pač pritiska na gumbe, ki jih imamo, lahko že od spočetja dalje, v nosečnosti, po rojstvu … Dejansko mnogi ne bi vedeli, da imamo določene šibke točke, če ne bi imeli otrok.

Otroci te torej pregnetejo, preoblikujejo na vseh možnih nivojih, fizičnem, čustvenem …

Res je, če te ne eden, te pa potem drugi. Lahko ti v odnosu z enim otrokom bolj udari na občutja nemoči, pri drugem pa na žalost in jezo. Ob enem otroku se lahko učimo postavljati meje, tako drugim kot njemu in sebi, ob drugem pa se učimo zaupanja vase. Skozi materinstvo se tako srečaš z mnogimi občutki, s katerimi se prej nisi.

Je pa dejstvo, da ne moremo reči, da materinstvo ali starševstvo samo po sebi poskrbi za rast. Če bi bilo to res, potem ne bi bilo nasilja in zlorab. Zelo pomembno je poudariti, da je osebnostna rast v bistvu odločitev starša. Je pa velikokrat tako, da je zaradi ljubezni, ki jo starši čutijo do otroka, ta korak lažji, saj bi rad zanj dobro poskrbel in te zanimajo nova področja, ki te morda prej niso. Zase tako določenih sprememb ne bi uvedel, zaradi otroka pa bi jih. Seveda pa je idealno, da sčasoma prideš do tega, da te spremembe v resnici delaš zaradi sebe, ker je to tudi to, kar otrok najbolj potrebuje od starša – da je on dobro.

V svoji magistrski nalogi sem naredila pregled, skozi kakšne procese gre starš. Na primer skozi nosečnost, ko se spreminja telo, postane doživljanje ženskosti in svojega telesa drugačno. Tako ženska lahko postane do sebe bolj nežna, npr. če se je morda prej zelo veliko ukvarjala s športom in bila v tem skoraj nasilna do sebe, bo mogoče v nosečnosti lahko doživela, da njeno telo potrebuje več nežnosti in počitka. Zelo veliko mam reče, da so svoje telo po nosečnosti in porodu doživele na drug način … kako je čudovito, kaj je ustvarilo, kako močno je v resnici.

Tudi negativna porodna izkušnja lahko izhodišče za rast, ni nujno, da bo to ostala samo neka travma. Gre za delo, ki ga naredimo po neki izkušnji, ne za izkušnjo samo.

Pomembno je omeniti, da je tudi negativna porodna izkušnja lahko izhodišče za rast, ni nujno, da bo to ostala samo neka travma. Gre za delo, ki ga naredimo po neki izkušnji, ne za izkušnjo samo. Vedno imamo kasneje priložnost poiskati dodatne odgovore na naša vprašanja, dodatno podporo, takšno, ki ustreza nam, skozi vse to pa lahko najdemo tudi novo dojemanje sebe in sveta okrog sebe. Kadar težke izkušnje predelamo, lahko skoznje dejansko postajamo močnejše, bolj svobodne in pristne.

Ko postaneš starš, se torej vrata, ki prej niso bila odprta, odprejo …

Res je, to je zelo velika priložnost. Če se navežem samo na porod. Ženska takrat mogoče prvič doživi, da ob njej nikoli ni bilo neke varne ženske, to je posebej pogosto, kadar gre za težak odnos s svojo materjo. Ta bolečina se lahko pokaže ob porodu, vendar ima takrat priložnost, da ob neki varni osebi del te travme težavnega odnosa predela. To lahko doživi tudi v primeru, ko se med porodom prvič postavi zase in reče ne, morda tudi v primeru, da poišče osebo, ob kateri se počuti varno, pa naj bo to dula, partner, prijateljica … To so vse priložnosti, s katerimi se srečujemo od nosečnosti dalje.

Kasneje v poporodnem obdobju se odprejo nova vrata, saj si prvič v materinski vlogi in mama dejansko šele postajaš. Načeloma je prva tranzicija (prehod v mamo) največji izziv za žensko, ker prvič vstopa v to novo vlogo in se dejansko spreminja njena identiteta. Prej si bila ženska, sedaj boš še mama. In to mama temu dotičnemu otroku, morda otroku, ki veliko joka. Doživljanje sebe kot mame in konec koncev tudi svoje uspešnosti v tej vlogi je namreč v veliki meri odvisno tudi od tega, kakšnega dojenčka dobimo in v kakšnega malčka zraste. Vsaka mama, ki ima več otrok, ve, da pridejo različna obdobja in z njimi različni izzivi, ki se pri vsakem otroku kažejo nekoliko drugače. Moje sporočilo pa je, da ni nič hudega, če ti izzivi pridejo – čeprav jih nismo ravno veseli, jih sprejmimo z odprtimi rokami, saj nam ponujajo toliko novega učenja.

Kako se soočiti z jokom? Ogromno mamic spravi to v hudo stisko.

Glede na to, da smo generacija otrok, katerih starši so bili še precej zbombardirani s tem, da je treba pustiti otroke jokati in da naj ne zaupajo sebi, ampak nekim priročnikom, pediatrom, sosedam, taščam, so večinoma travme izjokavanja zapisane v naših telesih. Travma pa se zbudi, ko dobiš svojega otroka in joka. Če kot mama nisem bila potolažena in so me pogosto pustili jokati, me tudi otrokov jok spravi v toliko večjo stisko.

V raziskavi se je recimo pokazalo, da je imela hčerka mamice, ki so jo kot otroka veliko puščali jokati v temni sobi z namenom učenja samostojnega spanja, težave s spanjem. Zelo se je bala teme in ta travma se je čisto nezavedno prenesla naprej. Ta mamica, na primer se je odločila, da bo delala drugače. Bila je ob hčerki in je te stvari ozaveščala. Kljub temu, da ji je bilo noro težko, je zdravila tudi svoje travme, ker je bila ob otroku in s tem tudi sama s seboj.

Kako se soočati z jokom? To je zelo individualno, ker smo si tako različni. Če mama čuti, da jo jok res spravlja v stisko, da ne more ostati mirna ob tem, je dobro raziskati, zakaj. Z neko osebo, ki o tem nekaj ve in jo lahko zares začuti, brez pametovanja. Morda je to prijateljica, ki jo bo lahko res dobro podprla, ne da se bi ob njej počutila še manj kompetentno. To se lahko rešuje tudi s partnerjem v varnem odnosu ali pa s terapevtom.

Moj prvi otrok je veliko jokal, drugi skoraj nič. Zame je bilo starševstvo prvemu in drugemu otroku zelo različno, z vsakim otrokom sem spoznavala druge dele sebe. Za nekoga lahko to pomeni, da bo šele jok pri treh ali štirih letih postal sprožilec, kar je odvisno tudi od tega, kakšne so bile posameznikove izkušnje v določeni starosti.

Hope Edelman v svoji knjigi Motherless mothers pove zelo zanimiva opažanja. Knjiga namreč piše o ženskah, ki so imele v otroštvu izkušnjo smrti matere. Če je ženska izgubila mamo, ko je bila recimo stara šest let, se ji je v obdobju, ko je njena hčerka prišla v to starost, lahko zgodilo, da se je čisto izgubila. Ni več vedela, kako materiniti, in je imela od takrat naprej določene težave. Če ženska v določeni starosti v otroštvu doživi zlorabo – fizično, spolno ali čustveno, kljub temu, da se tega zavedno ne spomni – ji lahko določeno vedenje otroka to travmo takrat vzbudi.

Z vsakim otrokom spoznavaš druge dele sebe.

Rada bi zaključila s stavkom, s katerim sem začela. Staršem namreč želim pokazati upanje in luč, da je kljub temu, da otroci pritiskajo na naše gumbe in velikokrat res ni lahko, dejansko to priložnost za nas, da postajamo boljši. Ni treba, da se v teh travmah zataknemo. So priložnost, da zrastemo in postajamo počasi boljši starši in tudi boljši ljudje, dejansko lahko začnemo živeti boljše življenje. In da odložimo breme prepričanja, da ko postaneš starš, moraš biti že popoln. Ne moreš biti. Razvijal se boš skozi šestdeset let, ko boš verjetno temu otroku še starš.

Zelo osvežujoč pogled na starševstvo.

Tudi sama ga moram večkrat ponotranjiti. Saj načeloma ga, a velikokrat pozabim na to. Tolikokrat mislimo, da ne naredimo dovolj. Ampak naredimo več kot dovolj, sploh sedanje generacije staršev, ki se res trudimo za svoje otroke. Ironično je, da se ob tem še vedno počutimo, da nismo dovolj dobri.

Tukaj pridemo do vprašanja, kdo je sploh dovolj dober starš. Mar imamo neka pravila, kontrolno listo? Nimamo je. Je dovolj dober starš že tisti, ki je presegel neke travme prejšnje generacije in zmore biti boljši starš kot njegovi? Trudimo se, imamo ideale, ki jih želimo doseči, a vseeno. Kje sem v tem trenutku, kje lahko v tem trenutku sebe sprejmem, s temi izkušnjami, ki jih imam do sedaj, ki jih bom verjetno morala še predelati ali pa tudi ne. V bistvu je že sprejemanje sebe in zaupanje vase, ki ga skozi to gradiš, zelo velik del te rasti.

Če se bomo mi umirili, delali na sebi, bomo zelo hitro videli tudi pri otroku, da se bo umiril

Velika priložnost za rast je gotovo povezovanje mamic med seboj. Na svoji spletni strani ste zapisali zanimivo misel, da otrokom ustvarimo najboljše temelje za življenje, kadar podpremo starše. S tem se pravzaprav sedaj tudi ukvarjate. Na kakšen način?

Organiziram tečaje masaže za dojenčke in pogovorne kroge oziroma masažno-igralne urice, kjer so zraven tudi pogovorni krogi. Sama sem na začetku materinstva zelo hrepenela po skupnosti mamic, ampak v našem okolju takrat tega ni bilo. Zelo podporno je že to, če imaš prijateljico v istem obdobju, s katero se lahko pogovarjaš, in je lahko že to res odrešilno. Včasih pa je seveda tudi težko, če imaš ti zahtevnega dojenčka, prijateljica pa čisto nezahtevnega in te ne more razumeti. Tako lahko doživljaš občutja, da tebi ne gre, da je s teboj kot mamo nekaj narobe. Pa ni nič narobe, samo dojenček je tak in starševstvo temu dotičnemu otroku je tako.

Hitro sem začutila, da želim to sporočilo predajati mamam naprej in graditi neko podporno skupnost. Potem je bil nekako korak naprej, da sem naredila licenco za inštruktorico masaže dojenčka. To me je tako prevzelo in navdušilo, ker sem videla, da v tečajih lahko združim vse to.

Foto: Filip Rijavec

Skozi vso zgodovino je nekako veljalo, da je materinstvo žrtvovanje, Slovenci imamo literaturo, zgrajeno na tem mitu … vi pa govorite o opolnomočenju mame. Se je v zadnjih desetletjih transformiral tudi lik matere?

Definitivno. Čeprav mogoče opažam, da se je v tej potrebi »biti dober starš«, ki se je pojavila v zadnjih letih, veliko staršev tudi izgubilo. Hočeš biti res dobra mama, daš vse napore v to in je v bistvu to samo drugi konec iste palice, problem pa je isti.

Za otroka je velik pritisk, če je življenjska izpolnitev svoje mame. Materinstvo samo na sebi je zelo izpolnjujoče, to je že res in otroke imamo nadvse rade. Ampak zelo je pomembno, da ima mama svoj smisel življenja, ki ni del tega otroka. Morda ob materinstvu ugotovi, da sploh ne ve, kdo zares je, ampak nič hudega, pomembno je, da se tega zaveda, da raziskuje in se razvija tudi kot ona. Drugače otrok postane projekt in njen smisel, ves pritisk njene dobrobiti je na tem otroku, v smislu »toliko sem naredila zate, zdaj ti pa ne uspeva«.

Jung pravi, da so za otroka največja travma neizživete sanje njegovih staršev … kje najti ravnotežje med skrbjo za otroka in uresničevanjem svojih sanj?

Skrb zase v materinstvu je zelo pomemben del osebnostne rasti, obenem pa tudi največje darilo za otroke. Dejstvo je, da ko mama poskrbi zase, je lahko tudi bolj sproščena, in ker sebe bolje čuti, lahko bolje čuti tudi, kaj potrebuje otrok, in se tudi v skladu s tem odziva, mu pusti neko svobodo odraščanja. Tako tudi otroka vidi kot posameznika in ne kot svoj podaljšek. Otroci niso podaljšek staršev, ampak avtonomna, individualna bitja, s svojimi željami, potrebami in vizijami. Zelo je pomembno, da se tekom otrokovega odraščanja mame tega zavedamo, se trudimo, da ga sprejemamo takega, kot je (pa čeprav je to včasih zelo težko), in ločimo svoje predstave o življenju od njegovih. Če čutiš otroka kot podaljšek sebe, gre za neko zlitost, kar pa ne pomeni, da se to ne zgodi, le pomembno je, da to prepoznamo in nekaj naredimo v zvezi s tem.

Če otrok dela nekaj, kar je nezaželeno, to ne pomeni, da sem jaz slaba mama. On je svoje bitje, svoja oseba, to so njegova vedenja. Seveda se vprašamo, kako lahko otroka podprem, kako ga lahko usmerim, vodim, da bo neko vedenje spremenil, ali pa kaj lahko jaz kot starš naredim drugače v najinem odnosu in pa tudi v svojem življenju, da sem otroku dober zgled. Hitro pa pride do tega doživljanja, jaz sem slaba mama, ker je otrok to naredil, ali pa jaz sem dobra mama, ker je otrok to dosegel. Seveda imamo tekom otrokovega odraščanja določene potrditve, da gremo v pravo smer, ampak vseeno je prav, da v starševstvo vstopamo z zdravo mero ponižnosti.

Skrb zase v materinstvu je zelo pomemben del osebnostne rasti, obenem pa tudi največje darilo za otroke.

Sodobno materinstvo je polno nekih determinant in tega, kar bi morali …

Res je. Morala bi uvajati hrano na določen način, morala bi otroka dojiti, morala bi otroka roditi naravno, morala bi otroka dati spat v svojo posteljico … Teh pritiskov je toliko. Kaj je na koncu realno stanje, je pa odvisno od vsake družine, vsake mame, vsakega otroka, vsakega očeta, od tiste določene situacije, v kateri je posameznik.

„Morala bi“ spreminjam v „dobro bi bilo“. Seveda je dobro, če bi otroka dojila, nato pogledam, kaj lahko naredim za to. Seveda bi bilo dobro vedno pripravljati zdravo hrano, ampak če mami to v določenem obdobju povzroča prevelik stres, je pač bolje, da včasih otrok je tudi čokolino.

Ta »morala bi« res lahko privede do skrajnosti. Če čutiš, da te pri tvojem materinstvu to podpre, daj, išči rešitve, če pa čutiš, da je nekaj stres, potem pa ne, kar pa ne pomeni, da nikoli tega ne boš delala na nek način.

Vse, kar danes vemo, je veliko bogastvo, a tudi prekletstvo. Veliko, veliko je podatkov, a je treba na koncu iti nazaj do sebe. Kaj ti čutiš? Kaj si ti želiš? Kaj je tvoje in kaj si prevzela od drugih, ker naj bi tako bilo? Pomembno je tudi, da si dovolimo delati napake in se iz napak učiti. To je po mojem mnenju bistvo starševstva. Seveda se kakšni stvari lahko izogneš, če te je mogoče že nekdo opozoril, ti povedal svojo izkušnjo. Ampak dovoli si delati svoje napake, ne se truditi biti popoln starš in popolna mama, ker to ni možno in na koncu pripelje le do izčrpanosti. Tudi otrokom na ta način sporočamo, da so napake del življenja in da ni potrebno biti popoln.

Moramo si dovoliti pristnost in se sproti učiti, preizkušati in si znotraj tega prizadevamo biti ljubeči, spoštljivi.

Tako kot so starši „zafurali“ tebe, boš tudi ti svoje otroke, samo na drugačen način?

Najverjetneje je zelo modro sprejeti, da bomo sigurno tudi mi kaj »zafurali«. Seveda naredimo neko retrospektivo tega, kako smo bili vzgajani, in skozi izkušnjo lastnega materinstva nam postanejo določene stvari nesprejemljive in jih lahko spremenimo. Ravno tukaj jaz vidim to rast ženske, ki postane mama.

Pa vendar, nekako je potrebno priti do tega, da delaš stvari iz miru, pomirjenosti, ne pa iz nekega strahu. Kadar delamo iz strahu, bomo šli samo v drug ekstrem. Dejstvo pa je, da tudi mi zagotovo ne vemo, kaj smo v starševstvu naredili »prav in narobe«, tako kot naši starši niso. Še pri otrokovih petindvajsetih ne bomo vedeli, kaj smo zares »zavozili« in česa ne. Moramo si dovoliti pristnost in se sproti učiti, preizkušati in si znotraj tega prizadevamo biti ljubeči, spoštljivi. Ta rek, da otroke vzgajajmo tako, da ne bodo rabili terapevtov, se mi zdi toksičen. Jaz pravim, da vzgajajmo otroke tako, da jim ne bo težko iti k terapevtom in bodo prepoznali to potrebo, če bo tam.

Jaz vidim bistvo v tem, da te dejansko ne more nič bolj usmeriti kot tvoj občutek. Če delaš na sebi, če iščeš stik s sabo, če delaš na odnosu s partnerjem in na odnosu z otroki, prebereš zraven tudi kakšno knjigo, ki ti razširi obzorja, spremeni prepričanje, nudi nek okvir, je to to. Ničesar drugega starš ne potrebuje, kot da ima stik s seboj, in čutil bo tudi otroka, ki je pred njim.

Razni pristopi in vzgojni načini … to je vse fino, če nam kaj pomaga. Ampak bistvo je odnos, bistvo smo mi. Tukaj je najtežji in najlažji del starševstva. Če se bomo mi umirili, delali na sebi, bomo zelo hitro videli tudi pri otroku, da se bo umiril, in dejansko ne rabimo narediti nič drugega pri otroku, je precej preprosto. Obenem pa je to tudi najtežji del, ker kadar nismo OK, se to kaže tudi na otroku.

Osebnostna rast je na en način tako zlajnan izraz s slabo konotacijo, ampak na koncu je to to. Je pa dejstvo, da ljudje na splošno veliko iščejo nasvete in tehnike, metode, kaj narediti, da otrok ne bo jokal, izbruhnil, kako reagirati. Žal ni enega recepta znotraj enega koraka, ampak je potrebno prehoditi celo pot.

Ničesar drugega starš ne potrebuje, kot da ima stik s seboj in čutil bo tudi otroka, ki je pred njim.

Kam pospraviti to težnjo po popolnosti, s katero se mame srečujemo? Mnoge jo tešijo z neko popolno opremo za dojenčka, popolnim jedilnikom … Zdi se, da so to vseeno samo neka zunanja mašila.

Ključno se mi zdi samo to, kaj pa si mi želimo za svoje otroke. To se lahko vpraša mama, ki ima težnjo po popolnosti. Si želim, da moj otrok stremi k taki popolnosti? Ker mi mu s tem, ko hočemo biti popolni, sporočamo, da mora biti tudi on popoln. Je pa dejstvo, da je za mame, ki smo nagnjene k perfekcionizmu, vstop v starševstvo težak, ker z otrokom ne dobiš navodil, recepta in moraš to sproti odkrivati. To pa je proces, zdravljenje, ki ga nikoli ne bo konec, in nič ni narobe, da ga ne bo.

Torej tudi vzgojni stil nenazadnje ni pomemben? Tudi če si malo bolj avtoritaren in hočeš malo več reda ali pa če si bolj sproščen? Dokler sta v ospredju ljubezen in spoštovanje?

Ključne sestavine so ljubezen in spoštovanje, osebnostna rast, uglaševanje na dotičnega otroka. Včasih rečem, če kdo trdi, da je veliko naredil na sebi, da je osebnostno zelo napredoval … tega človeka postavi zraven otroka in bomo videli, kje je. Ker tako, kot ti otrok lahko pritisne na gumb, takšne dele sebe, ki jih odkrivaš ob otroku, ne vem, če jih lahko še kje.

V drugem delu intervjuja, ki bo objavljen jutri, preberite, kakšna je moč dotika in kako preko njega vzpostavimo globoko povezavo z otrokom. Dotaknili smo se tudi tega, kako izbrati primerno varstvo za svojega otroka in kako ga vanj rahločutno in ljubeče tudi uvesti.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Ne razumem najbolje, kaj naj bi pomenilo imeti kot mama nek smisel življenja, ki ni povezan z otrokom…
    Moj smisel življenja je vsekakor povezan z mojim materinstvom, torej tudi z mojimi otroki. Počnem tudi stvari, ki niso ravno povezane z otroci, vendar pa je nekje ves čas prisotna ljubezen in sicer ljubezen do moža in otrok (nekaj že odraslih), do bližnjega, do Boga… Ljubezen pa je najpomembnejša, je edini smisel, edino, kar ostaja še po telesni smrti in mislim, da je ljubezen smisel vsakega življenja. Ljubezen mame do otrok jo zaznamuje za vse življenje.

    1. Glejte, članek je čisto razumljiv. Da ima mama še nek smisel življenja, ki ni povezan z otrokom, to pomeni, da mora biti mama najprej ženska, žena, ker starševstvo pride kasneje. Če mama ni žena, ženska, če nima časa zase, se bo preveč navezala na otroka. Mama mora kljub temu, da je mama, imeti dovolj časa zase, za svojega moža, za prijateljice…. Ko otroci odrastejo, so nekatere mame zlomljene, saj nimajo drugega smisla v življenju, kot navezanost na otroke. In to ni dobro. Ko otroci odrastejo, mame kar naenkrat ugotovijo, da se ne razumejo z možem, veliko je ločitev v tem obdobju, ko otroci odidejo od doma, nimajo prijateljic.
      In točno to, mama je za zmeraj mama otroku, to je povezanost za celo življenje, ampak najprej je mama punca, ženska, žena, potem šele mama, če pride do tega.

  2. Jaz pa se vprašam, kako zmorejo tiste mame, ki imajo enega otroka za drugim, moža pa lenega in razvajenega, nesposobnega, takega, ki ima dve levi roki! Nikjer v bližini nobene pomoči, nobenih starih staršev, nobene tete, sestre ali prijateljice, ki bi dale eno roko. Po možnosti se lahko znajdejo še v tujem okolju, kjer nobenega ne poznajo. Otroci najbrž čutijo mamino stisko in nervozo, zato jočejo, se zbujajo in ne spijo! V takem primeru je materinstvo zelo, zelo težko! In potem beremo grozljive zgodbe, ko nekatere matere hudo zbolijo za psihičnimi boleznimi, v skrajnih primerih lahko pride tudi do zelo krutih zgodb…
    Ko so otroci majhni, je mama tako okupirana, da so otroci njen največji smisel v življenju. Ko otroci zrastejo in postanejo samostojni, takrat mama lahko zadiha in začne razmišljati tudi o drugih prioritetah v življenju.

    1. ja, samobarcaffe, o mamah, ki so preveč navezane na otroke, ki nimajo doma podpore moža, partnerja, starih staršev in ostale pomoči, je veliko pisal Rugelj, in prav mu dam. Zato ker nekatere mame, ženske, si mislijo, da samo one znajo, one vedo in podzavestno odrivajo moške stran od svojih otrok. Ker mame so dostikrat samozadostne, ne pustijo si, da bi jim kdo pomagal. Takih zgodb je ogromno. In potem se večajo težave – bolezni žensk, težave pri otrocih in mladih. Pa še vedno mama ne dojame, da ne more biti samozadostna, da ni popoldan, da morajo otroci imeti različne izkušnje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja