Manca Sever Žumer: “Dotik je zdravilo, ki ga imamo vsi na razpolago, vendar nanj pozabljamo in se ga skoraj bojimo.” (2. del)

Foto: Filip Rijavec

Manca Sever Žumer je po izobrazbi vzgojiteljica in magistra zakonskih in družinskih študij. Osebna izkušnja materinstva jo je ponesla v raziskovanje osebnostne rasti žensk, ki postanejo mame, in v nudenje celostne podpore mamam. Svoje vsebine je začela deliti preko strani Intuitera – Vzgoja Iz Srca, v preteklosti pa je bila tudi prodorna avtorica našega portala. Trenutno se največ ukvarja z organizacijo tečajev masaže dojenčka, podpornih skupin za mamice in različnih predavanj na temo starševstva. V današnjem intervjuju nam je povedala, kakšna je moč dotika in kako preko njega vzpostavimo globoko povezavo z otrokom. Dotaknili smo se tudi tega, kako izbrati primerno varstvo za svojega otroka in kako ga vanj rahločutno in ljubeče tudi uvesti.

Na svoji spletni strani ste zapisali zanimivo misel, da otrokom ustvarimo najboljše temelje za življenje, kadar podpremo starše. S tem se pravzaprav sedaj tudi ukvarjate. Na kakšen način? 

Sama sem na začetku materinstva zelo hrepenela po skupnosti mamic, ampak v našem okolju takrat tega ni bilo. Hitro sem začutila, da želim to sporočilo predajati mamam naprej in graditi neko podporno skupnost. Potem je bil nekako korak naprej, da sem naredila licenco za inštruktorico masaže dojenčka. To me je tako prevzelo in navdušilo, ker sem videla, da v tečajih lahko združim vse to.

Se pravi pogovor in masažo?

Ja, podporo mamam in povezovanje z dojenčkom. Dotik ne vpliva samo na otroka, ampak se tudi pri mami sprošča oksitocin, hormon ljubezni, in zelo pozitivno vpliva na poporodno depresijo pri mami, zvišuje občutke zaupanja vase in splošne povezanosti z otrokom. Na srečanjih vedno odpremo debato na določeno temo, ki je aktualna, ko dobiš otroka: spremembe v odnosih, jok, spanje, odnosi s starimi starši, odnos s taščo, odnos s partnerjem, dojenje in doživljanje dojenja, porod … Moj namen je tudi to, da bi mamice res odprle oči tudi za druge poglede, da se nam ni treba v vsem strinjati in da lahko ima vsaka zelo svoj pristop do vzgoje. Da gremo proč od tega „mom-shaming-a“, tega „krivdanja”, kako bi morala, kako se dela, in delamo korake proti temu, da se razumemo in podpiramo.

Še posebno v tem obdobju je morda dobro, da mama zamenja okolje, družbo in se eno uro sproščeno z nekom pogovarja, posluša druge. Je nekaj čisto drugega, kot če si doma sam ali s partnerjem.

Doma vidiš, kaj vse je še za narediti. Nisi tako sproščen. Tukaj prideš nekam ven in je ta ura in pol namenjena samo tebi in otroku. Na primer, na pogovornih krogih je pozornost mamice usmerjena bolj nase in na druge mame. Na tečaju masaže pa pol na otroka, pol na mamo. Tako imata res čas, ko se vse ustavi, sta res samo tam. Zelo mi je hecno, ko sem hodila na izobraževanje za inštruktorico, nam je odlična učiteljica združenja IAIM (Mednarodno združenje masaže dojenčkov) Ewa Westman rekla, da naj staršem povemo, da na tečaju v resnici niso idealni pogoji za masažo, saj se je tam učimo, naučimo pa se doma. Meni pa mamice sporočajo ravno obratno. Mislim, da ima veliko zraven ravno dejstvo, da na srečanjih vse ostalo pustijo za sabo in samo so, saj se počutijo varno, so lahko samo one, jaz pa sem tam zanje, da jim držim prostor, toliko, kolikor rabijo.

Na srečanjih je podporen tudi občutek, da se nisi kot ženska čisto izgubila, da nisi samo mama, ampak si še vedno tudi ženska, prijateljica in človek, ki gre nekam ven. Mame skozi srečanja z drugimi mamami doživljajo tudi občutke potrditve, saj vidijo, da niso same v izzivih. Doma se hitro začneš vrteti v krogu, otrok joče ali je nezadovoljen, pranje je itak zmeraj, pospravljeno tako ali tako nikoli ni zares. Tako se počutijo bolj normalne.

Izogibati se moramo „mom-shaming-a“ in tega „krivdanja” in delati korake proti temu, da se razumemo in podpiramo.

Zakaj je dotik tako zelo pomemben?

Dotik je eden najbolj pomembnih komunikatorjev in najbolj spregledan. Koža je največji organ telesa in istočasno najbolj spregledan. Dojenček svet najprej doživlja skozi dotik. Že sam porod je dotik, dojenje je dotik … Dojenčka se umiri v stiku z mamino kožo, zato se tudi toliko poudarja kengurujčkanje, stik kože na kožo.

Dotik, ki ga poudarjamo na masažah, je spoštljiv, ljubeč dotik. Pred masažo dojenčke vedno vprašamo za dovoljenje za masažo oz. jim damo znak, da bomo z masažo začeli. Tako se kot mame učimo opazovati dojenčka in spoznavamo njihove znake, kaj je njim OK in kako nam to pokažejo. Skladno s sporočilom IAIM vedno poudarjam, da masaže nikoli ne delamo dojenčkom, ampak vedno z dojenčkom. Jaz ne vidim tistega resničnega bistva v prijemih, ki jih delamo, čeprav so odlični. Bistvo vidim v tem, da se z otrokom povežemo, se z njim uglasimo in se nanj odzivamo, skozi to pa večamo zaupanje vase in v svoj občutek za otroka. S tem dotikom, ki je ljubeč, spoštljiv, varen, otroku sporočamo, da je ljubljen, sprejet in varen. Potem pa so še zraven vsi učinki, kot je sprostitev telesa, regulacija, sproščanje napetosti in bolečine … Z besedami ne morem opisati, kako pomemben je dotik.

Dojenčkov in majhnih otrok se vsi radi dotikamo, to skoraj ni vprašanje. Kaj pa kasneje? Do neke starosti otroka crkljaš, potem pa se ti zdi, da ga več ni treba. A kljub temu prihaja k tebi in on daje pobudo, čeprav je star trinajst let …

Že prej se to dogaja. V vrvežu vsakdana se skoraj cel dan otroka ne dotakneš. Pravzaprav grozno. Mislim, da je večina otrok lačnih dotika.

Kaj pa, ko nekdo z dotiki sili v drugega, tudi to se dogaja …

Res je. Zelo poudarjam ljubeč in spoštljiv dotik, ker starši včasih regulirajo svojo napetost s tem, da se dojenčka oziroma otroka stalno dotikajo. Ta dotik je lahko čisto preveč, ker ta dotik potrebuje starš, ne otrok. In tega se je zelo pomembno zavedati. Zato na masažah to zelo poudarjam – naj bo dotik, ki daje, ne jemlje.

Kako naj starš to svojo potrebo regulira? Ker to je zelo pogosto, pa ne samo od staršev, tudi starih staršev, tet, znancev … ki se želijo dotikati otroka, čeprav ta jasno kaže, da mu ni do tega.

Tukaj je velik izziv za nas starše, da drugim rečemo ne, že od majhnega naprej. S tem namreč vplivamo tudi na to, koliko bo otrok znal postavljati svoje meje. Če otroku ni OK, ko ga en stric želi držati v naročju, mi pa se ne odzivamo na njegovo nelagodje zavoljo tega, da ne bi prizadeli tega gospoda, otrok dobi sporočilo, da se ga lahko proti njegovi volji dotika. Preko tega se v svoji glavi in telesu odklopi ter pač pusti, da ga tisti nekdo drži v roki. Zato je zelo pomembno, da od majhnega naprej postavljamo drugim meje, ko vidimo, da jih otrok potrebuje. S tem otroku dajemo občutek za svoje telo, da bo sam znal reči ne. Ta otrok bo kasneje tudi veliko manj dovzeten tudi za zlorabe, ker dejansko ne bo oddajal signala, da se ga lahko kdorkoli dotika.

Kaj pa pri nas samih?

Kar se tiče nas samih, je pa tukaj samozavedanje. Koliko lahko sama pri sebi spoznam, kdaj je nekaj rabil otrok, kdaj pa jaz? Da takrat, ko opazujem otroka in tudi sebe v svojih dejanjih, uspem biti čuječa. Počasi se poskušaš zavedati – zdaj sem vzela otroka v naročje ali mu dala poljubček, ker sem jaz to rabila, ker sem jaz morda malo živčna, ali me je dejansko on klical. Eni rečejo, se ne morem zadržati, sem ga kar morala vzeti k sebi. Dejstvo pa je, da si ti odrasla oseba, zadrži se.

Počakati torej, da otrok pride do tebe in da pobudo?

Mislim sicer, da je treba z otroki veliko vstopati v stik. Ti dotiki so lahko, če gledamo starejše otroke, že samo dotik rame in ga vprašamo, kaj dela, ko piše nalogo … Vprašamo, če ga lahko, medtem ko bere, malo zmasiramo po ramenih. Otrok bo sam povedal, ali želi, seveda pa bo imel odpor, če mu je to popolnoma neznano.

Delala sem tudi izobraževanje za inštruktorico masaže za otroke od 4 do 12 let. Odkrili so, da rutina masaže v šolah, ki jo otroci izvajajo drug na drugem, nekje 10 minut v dnevu, seveda s poudarkom na mejah in spoštovanju, izjemno pozitivno vpliva na ves razred. Otroci so se umirili, ker se je umiril njihov živčni sistem. Veliko bolj pozorni so bili eden do drugega, pričeli so razvijati empatijo, veliko manj je bilo medvrstniškega nasilja, izgredov … Dotik dejansko pomiri živčni sistem. Zato ne gre, da bi samo čakali, kdaj bo otrok prišel do nas, ker sploh šolar in mladostnik potrebuje nas, da vstopamo v odnos z njim.

Dotiki z malčki in predšolskimi otroki so lahko tudi preko prstnih iger, petja, plesa. Tudi ravsanje je dotik in poudarjamo njegov pomen. Edino pravilo v ravsanju je „NE“. Ko reče nekdo „ne“, to spoštujemo. Otrok lahko skozi ravsanje sprosti neko bolj intenzivno energijo in ima nek prostor, kjer lahko da to ven. Na to zelo pozabljamo, ker se starši tega kar bojimo, če otrok kaže agresijo. Ampak otrok mora dati to ven, še posebej fantje. Dokazano je tudi to, da je učenje precej bolj učinkovito, če je zraven tudi dotik. Enako, če pride do konflikta. Če stopiš na otrokovo višino, ga zraven nežno primeš za roko, tako da čuti dotik, čuti, da si zanj tam in ga imaš rad, da je varen … Tako lažje sprejme tisto, kar mu poveš.

Kako ohraniti stik s starejšim otrokom, kako pristopiti do njega? Kakšni konkretni napotki, splošnih je veliko.

Že na primer dotik rame je zelo veliko. Pri sami masaži pa recimo zmasirati roko.

Ali ko te hčerka prosi, da ji urediš frizuro, in vidiš, da je v ozadju ena čisto druga potreba.

Ja, pri hčerkah se tudi tako kaže. Drugi načini so tudi, da si rišemo na hrbet. Lahko se postavimo v vlakec in masiramo eden drugega. Sedaj, ko bodo pirhi, si lahko pirhe in vzorčke rišemo na hrbet. Vremenske napovedi, dež si rišemo na hrbet, roke … Vse te stvari lahko delaš tudi s šolskim otrokom. Pri masaži jih vedno spodbujam, da naj to peljejo naprej. Ne masirajte samo dojenčka, masirajte malčka, predšolskega otroka, šolskega otroka, še mladostnika. To je ogromna dota, ki jo lahko otroku daš in jo tako pozabljamo. Dotik je zdravilo, ki ga imamo vsi tukaj, pa vendar nanj pozabljamo in se ga skoraj bojimo. Še posebej recimo po koroni je fizičnega stika manj. Vendar pa lahko otrokom in sebi s spoštljivim, ljubečim dotikom naredimo toliko dobrega.

Mamice, ki pridejo na masažo in podporno skupino, so na porodniški in imajo čas. Potem pa mine leto in če ne gre drugače, mora mamica v službo. Se mi zdi, da velikokrat pozabimo na to drugo obdobje, drugo otrokovo leto, ki je zaradi zunanjih okoliščin lahko še bolj stresno kot prvo.

To je zelo pomembno obdobje. Začne se že z uvajanjem v vrtec, ki je spet nekaj novega. Pa tudi kasneje, vsako obdobje prinese svoje izzive, samo doživljamo jih zelo različno.

Veliko mam že od začetka čuti stisko, da bodo morale pri enajstih mesecih oddati otroka v vrtec.

Mame to obdobje doživljamo zelo različno, ni enoznačnega odgovora. Je pa res, da je otrok v tej starosti še zelo majhen in je stiska mame popolnoma naravna. Po vrnitvi v službo pridejo novi izzivi, saj imamo vedno manj možnosti poskrbeti zase, ker si v službi, popoldan pa je na prvem mestu otrok, kje je še gospodinjstvo. Zdi se mi zelo pomembno, da družbeno poudarjamo to, da nič ni narobe, če najdemo pomoč ali pa si svoj delavnik prilagodimo – lahko je to nekdo v gospodinjstvu, da smo več z otrokom, varuška, s katero najdemo nekaj časa tudi zase in za partnerja, ali pa koriščenje krajšega delavnega časa. Tudi če bomo nekaj časa imeli v družini manj denarja, se kakšni stvari odpovedali, je to vredno, ker je to res naložba za naprej, prvih otrokovih let ne moreš nikoli nadoknaditi. To je res naložba vase in v otroka.

Dotik je zdravilo, ki ga imamo vsi, pa vendar nanj pozabljamo in se ga skoraj bojimo.

Mogoče bi veljalo to sistemsko urediti, tako kot imajo v tujini. Da dejansko lahko do tretjega leta ostaneš doma pri otroku, seveda za nekaj manj denarja, a ne izgubiš službe.

To bi bilo zelo fino. Sploh so pod pritiskom mamice, ki imajo kariero, ki jo težko pustijo za sabo. To je težko obdobje in takrat mama rabi še veliko podpore. Dobro je, če ima podporo že prej, da se pripravi tudi na obdobje po koncu porodniške, da vstopa vsaj delno pripravljena in opolnomočena z viri podpore – včasih je že to dovolj, da ve, na koga se lahko obrne. Tako se izogne temu, da bi bila potem samo še služba, družina, služba, družina. Pomembno je, da najde nek način, kako znotraj tega poskrbeti tudi zase. Velik izziv so potem še vse bolezni, ki pridejo zraven vrtca. Velikokrat mame mislijo, zdaj bo pa otrok šel v vrtec in bom lahko peljala naprej svojo kariero. Takrat lahko doživljajo zelo visoko frustracijo, ko otrok zboleva in so stalno na bolniški. To je velik stres tako z vidika mame kot tudi delodajalca, ker se plani sproti podirajo. Pa vendar je obenem bolezen tudi klic otroka, da rabi mamo, ki v obdobju do tretjega leta predstavlja večino njegovega sveta. Pričakovanja do otrok in do mam so v tem obdobju enostavno prevelika.

Bolezen je tudi klic otroka, da rabi mamo, ki v obdobju do tretjega leta predstavlja večino njegovega sveta.

In tudi vidika z otroka, ki vsaj zimske mesece preživi v nekih boleznih. Mogoče bi bilo res smiselno razmišljati o tem, če se le da, in vrtec zamakniti za nekaj mesecev. Kaj pa, ko ni možno. Kako izvesti ta prehod, da bo čim manj boleč?

Močno priporočam postopno uvajanje v vrtec. Potreben je čas, da se otrok mirno in varno uvede v vrtec in da se tudi mama postopoma navaja na to realnost. Za otroke traja približno tri do štiri tedne, da se uvedejo. Seveda to ne pomeni, da bomo tri, štiri tedne z njim v skupini, ampak da od začetka odsotnost podaljšujemo postopoma in smo kasneje še v pripravljenosti. Postopno uvajanje se zelo obrestuje tudi z vidika bolezni, saj otrokom predstavlja manjši stres, s tem pa boljši imunski odziv.

Starš lahko že prej otroka pripravlja na vrtec, še posebno, če je že malo večji. S tem, ko se bo z njim pogovarjala, bo mama začela tudi svoj proces žalovanja za nekim obdobjem in začela sprejemati nov začetek. Lahko že prej hodita mimo vrtca, gledata otroke na igrišču, če je možno, gresta kdaj z njimi na sprehod … Lahko se pripravljata tudi preko slik, fotografij vrtca. Odlična ideja za vrtce bi bila, da bi naredili publikacijo o vstopu v vrtec, kjer bi vsaka skupina imela slikano garderobo, kako izgleda igralnica, kako poteka dnevna rutina znotraj ene skupine. Tako bi lahko mama in otrok vse spoznavala in že prišla z večjim zaupanjem, morda tudi delno prilagojeno rutino.

Pomemben je tudi odnos z vzgojiteljem, da ta razume, da je staršem težko in da jih ne obsojajo. Vsaka mama ima namreč drugačne izkušnje. Včasih uvajanja v vrtec ni bilo, lahko so jih že zelo hitro potisnili v vrtec in pustili same, kar pa ne pomeni, da ni bilo stresno, samo pokazali smo manj. Tako lahko mami že sam vonj vrtca vzbudi določen telesni spomin. Začne ji biti srce, postane živčna, saj se ji sprošča adrenalin. Pri tem veliko mam doživlja stisko in obsojanje s strani vzgojiteljev, češ da mama ne spusti otroka stran. Opažam, da večina vzgojiteljev enostavno ne razume, da gre le za stisko in je pomembno, da z mamo vzpostavijo nek zaupen odnos. To je v prvi vrsti naloga vzgojitelja kot strokovne osebe in ne starša, čeprav je na koncu odnos vedno dvosmeren.

Res pa je, da so včasih tudi vzgojiteljice v težki situaciji, ko so mamice že vnaprej kritične do vsega.

Seveda, razumevanje z obeh strani je ključ za dobre temelje za otroka. Dober odnos med vzgojiteljem in staršem otrokom predstavlja most, po katerem lahko prehajajo iz družine do vrtca.

Pomembno se je zavedati, da če se kot starši odločimo za vrtec, je to naša odločitev in izbira, pogoji pa pač niso idelani. Če nam ta oblika ne ustreza, si izberimo drugo obliko varstva. Ne moremo pričakovati od vzgojiteljic, ki imajo štirinajst, osemnajst in štiriindvajset otrok, da bodo za našega otroka naredile vse optimalno. Je pomembno, da je vzgojiteljica rahločutna, nekaj je pa pač sistem, v katerem dela. In tukaj je tudi na starših, da to sprejmejo, da so se sami odločili, da bodo otroka dali v tako obliko varstva in v ta sistem. Kaj pa lahko znotraj tega sistema naredimo, je pa ta odnos med vzgojiteljem in staršem. Se pravi, je na starših, da razumejo, da ima vzgojitelj veliko otrok in določena pričakovanja, ter na vzgojitelju, da je rahločuten in odprt.

Dober odnos med vzgojiteljem in staršem otrokom predstavlja most, po katerem lahko prehaja iz družine do vrtca.

Kaj pa, ko se starš odloči za drugo obliko varstva. Kako izbrati pravo osebo?

Pomembno je, da preverimo, da je ta oseba na drugi strani v redu. Tej temi se posvetimo, še preden rabimo varstvo, in raziskujemo, kakšne so naše možnosti. Ena je gotovo vrtec, javni ali zasebni. Možnost so tudi stari starši ali kdo drug znotraj sorodstva. Lahko pa je to tudi varuška, ki bo hodila na dom. Individualno varstvo prinaša pluse, kot recimo, da staršu zjutraj ne bo treba zbujati otroka in ne bo stresa ob jutranjem odhodu.

Treba je znotraj vsake družine pogledati, kaj jim najbolj ustreza, kaj je za družino realno in kakšne prilagoditve so možne. Moramo se tudi zavedati, da nizka cena varuške lahko določa tudi kvaliteto storitve. Varuška, ki otroka varuje cel dan in ima neko znanje ter odnos do otroka mora konec koncev tudi sebe preživeti in za svoje delo dobiti določeno plačilo.

Kakšna je idealna varuška?

Idealna varuška je takšna, ki se bo dobro poklopila z otrokom in družino, pri kateri bo delala. Da ima iskren in pristen odnos, da bo vprašala, ko ne bo česa vedela. Kot je dobro zadnjič povedala Nika, ki ima Akademijo za varuške, na koncu vedno odtehta odnos z otrokom, kako se bosta poklopila onadva. To je ključno. In seveda naš občutek, kjer pa spet pridemo do stika s seboj. Da ne sledimo samo nekim okvirjem, ki smo si jih postavili. Marsikatera ženska ali moški je lahko idealna varuška, če je otroku OK.

Marsikatera ženska ali moški je lahko idealna varuška, če je otroku OK.

Velikokrat je izkušnja, da staršu nekdo sploh ni bil simpatičen, otrok se je pa z njim zelo poklopil. Se mi zdi, da je pri starših pomembno, da spustijo svoje predsodke in pustijo otroku, da si sam vzpostavi odnos z nekom, tudi v vrtcu, kjer si ne moreš izbirati vzgojiteljice. Nam še malo predstavite ta projekt, ki ste ga omenili?

Projekt Akademija za varuške se mi zdi zelo pozitiven, ker poudarja na eni strani to, da je treba varuške v določenih temah izobraziti, da so strokovne, ker sicer je lahko varuška kdorkoli. Pomembno je, da poznajo temelje rahločutne vzgoje, bistvo osebnostne rasti ob otroku, da se spoznajo s prvo pomočjo, da poznajo različne pedagoške pristope … Zelo veliko prednost vidim v tem projektu zato, ker je to področje v Sloveniji zelo neurejeno in je zelo težko dobiti dobro in strokovno varuško. Večina varstva je na črno, kjer ni ne starš, ne družina, ne otrok, ne varuška zavarovan.

Otroci so največje bogastvo in naša prihodnost. Vidim zelo veliko prednost tudi v tem, da se ponovno začne poudarjati skupnost. Vrtec ali varstvo lahko doživljamo kot podaljšano roko družine. Lahko so to stari starši, ki nam velikokrat priskočijo na pomoč, pazijo otroka, da lahko gre mami na Jošta ali gresta s partnerjem na zmenek. Lahko je pa to varuška, neka oseba, s katero se otrok počuti dobro, in takrat lahko starši poskrbijo še za svoje potrebe, poleg službe. Lahko nam pride varstvo prav za prevoz na treninge, ali pa da si preprosto starš vzame kakšno uro zase in je potem v času z otrokom veliko bolj prisoten. Tukaj bi poudarila, da seveda ne gre za to, da bi otroke potem kar ves čas dajali v varstvo. Čas, ki ga imamo starši z otrokom, je vseeno najbolj pomemben, pa vendar moramo biti pozorni tudi na kvaliteto tega časa skupaj. Gledati moramo pluse in minuse, kaj bo tisto, kar bo prineslo nek dodaten plus naši družini.

Akademija za varuške je torej namenjena varuškam, da se izobrazijo, istočasno pa je namenja staršem, da lahko izbirajo med varuškami, ki so preverjene, imajo strokovno znanje. Je to začeten projekt?

Preko akademije se bodo varuške dodatno izobrazile in s tem bodo lahko imele boljši pristop do otrok ter staršev, starši pa bodo imeli več kvalitetnih, strokovnih varušk na izbiro in bodo med njimi lažje našli takšno, ki jim bo tudi karakterno najbolj ustrezala.

Manca, za naš portal ste v preteklosti napisali cel kup odličnih člankov. Od kot črpate to globino in rahločutnost …? 

Rekla bi, da je to skupek lastnih izkušenj in osebnostne rasti, strokovnega znanja, dobrih učiteljev in terapevtov in zaupanja v višje dobro. Zmeraj se vprašam, kaj je tisto, kar se mora skozi mene preliti, kadar pišem ali delam z ljudmi. Moj izvir je želja po dobrem. Veliko tudi opazujem ljudi okoli sebe in jih skušam slišati, začutiti.

Kaj bi želeli mamam položiti na srce?

Najpomembneje je sprejeti sebe, takšno, kot si. In potem se imeti dovolj rada, da iz te ljubezni do sebe potem postajaš boljša. Ne iz strahu, da nisi dovolj dobra. Ampak da postajaš boljša iz ljubezni do sebe.