Mamice, hčerke in matematični koncepti

Thumbnail

Deklice se počutijo manj sposobne za matematiko od fantkov. Jim lahko mame pomagamo premagati ta občutek?

V decembru 2011 je bil v reviji Journal of Language and Social Psychology objavljen članek, ki poskuša pojasniti, zakaj se deklice (sicer ameriške, pa vendar lahko ugotovitve vsaj delno prenesemo na naše ozemlje) ne počutijo tako sposobne za matematiko kot njihovi fantovski vrstniki.

Raziskovalci so opazovali komunikacijo mamic s hčerkami in sinovi v občutljivem obdobju – povprečna starost otrok je bila 22 mesecev – ki je posebej pomembno za razvoj govora. Raziskovalci so iz množice realnih posnetkov interakcij med mamicami in otroci ugotovili, da mamice v pogovoru s fanti trikrat bolj pogosto uporabljajo besede za števila. Medtem ko bo mamica fantu rekla: “Tukaj je pet rozin,” bo deklici veliko bolj verjetno rekla: “Tukaj so rozine!”

Števila so eden od osnovnih matematičnih konceptov. Morda je pretirano sklepati, da je to glavni vzrok, zakaj se dekleta kasneje za matematiko (in ostale naravoslovne znanosti, ki temeljijo na matematiki) ne počutijo dovolj sposobne. Pa vendar – prav gotovo imamo tudi starši (in pri hčerkah predvsem mamice s svojimi pogledi, izkušnjami in prepričanji) pri tem velik vpliv, ki ga ni za zanemariti.

Tudi v šoli ni spodbude

Svoje seveda dodajo tudi učitelji in učiteljice – raziskava (spet ameriška, objavljena v reviji PNAS – Proceedings of the National Academy of Science) objavljena v letu 2010 preučuje vpliv učiteljev prvih razredov osnovne šole (ki so tudi v ZDA večinoma ženskega spola) na razvoj mišljenja tipa “Fantje so dobri v matematiki, punce pa pri branju”. Če na začetku šolskega leta učenci niso imeli nobenih takih predsodkov, so jih s toliko večjo verjetnostjo imeli na koncu šolskega leta, če se je učiteljica “bala” matematike. Pri tem so predvsem deklice nase prevzele učiteljičin strah pred lastno nesposobnostjo v matematiki. Vse te raziskave me malo skrbijo – čeprav statistični podatki kažejo, da se slovenska dekleta matematike ne “bojijo” tako zelo kot njihove ameriške vrstnice.

Menim, da se tudi naša dekleta premalo spodbuja na področju matematike, znanosti in tehnologije (tako imenovani STEM – science, technology, engineering, mathematics). Čeprav se za študij matematike, kemije ali biologije odloči kar nekaj deklet, jih je še vedno malo na področjih kot so fizika, računalništvo ali elektrotehnika.

Spomnim se psihologinje iz srednje šole (pozabila sem njen obraz, njeno ime, besed pa ne bom nikoli), ki mi je rekla, da “Fizika pa res ni za take punce, kot si ti, no,” ko sem ji na “poklicnem svetovanju” bolj naznanila svojo odločitev kot pa jo res vprašala za nasvet. Morda so me ravno te besede potisnile v poklic, ki sem ga izbrala – ampak na noben način niso bile spodbudne. Še dobro, da sem imela predmetne učitelje (tako pri matematiki, fiziki in kemiji), ki niso delali razlik med dekleti in fanti.

Matematika pri nas doma

Ko je bila hčierka malo večja, jo je začelo zanimati računanje: koliko bonbonov bo dobila, če dobi enega zjutraj in dva popoldne. Štela je vitaminske tabletke in dneve do sobote. Med nas tri je pošteno razdelila n-kosov torte (seveda je bil n najprej deljiv s 3, kasneje pa je tudi ugotovila, da se vsega ne da pošteno razdeliti med tri, štiri, pet ljudi – v primeru, da kaj ostane, to dobi ati; če pa so v igri bonboni, pa itak dobi mami enega, ati enega, ostalo pa ona).V našem vsakdanjem družinskem življenju prej primanjkuje umetnosti kot matematike. Kot znanstvenici (in da je mera polna, tudi ženi znanstvenika) so mi števila bližje kot literatura, glasba ali likovna umetnost in z osnovno matematiko nimam problemov. Tako je matematika na nevsiljiv način vkomponirana v naš vsakdan.

Spomnim se, kako sem še z dojenčico štela vse, kar sva videli: število kužkov, ki smo jih srečali na sprehodu; kamenčke na plaži, rozine in bonbon … Vse to spontano, brez razmišljanja in planiranja. Ko je bila malo večja, jo je začelo zanimati računanje: koliko bonbonov bo dobila, če dobi enega zjutraj in dva popoldne. Štela je vitaminske tabletke (na dan jih je lahko pojedla največ 4, kot je napisano v navodilih) in dneve do sobote. Med nas tri je pošteno razdelila n-kosov torte (seveda je bil n najprej deljiv s 3, kasneje pa je tudi ugotovila, da se vsega ne da pošteno razdeliti med tri, štiri, pet ljudi – v primeru, da kaj ostane, to dobi ati; če pa so v igri bonboni, pa itak dobi mami enega, ati enega, ostalo pa ona). Pri starosti petih let ima zdaj “rada matematiko” in se ne ubada z vprašanjem, ali je matematika bolj za fante ali bolj za punce.

Zakaj se mi zdi pomembno, da tudi dekleta obvladajo matematiko? Ne glede na to, kaj bo moja petletnica izbrala za svoj poklic (pa naj bo to frizerka, kuharica, pek, pilotka, avstronavtka ali razvijalka računalniških iger), bo v svojem vsakdanjem življenju matematiko še kako potrebovala.

Ne bojte se številk!

Torej, drage mamice: naj bo to za vse nas spodbuda, da se z našimi deklicami pogovarjamo tudi v številskih konceptih. Nič ni narobe, če jih bolj kot matematika zanima branje, striženje, lepljenje, ustvarjanje, roza barva in moda – ne dovolimo pa jim, da bi bile prepričane, da matematika (in fizika) niso za punce in da jim matematika “ne gre, ker so preveč neumne”. Vsekakor pa svoji hčerki nikoli ne bom kupila majice z napisom “I’m too pretty to do math”, ki je, skupaj z majico z napisom “I’m too pretty to do my homework” v začetku letošnjega leta v Združenih državah Amerike dvignila mnogo prahu.

Povezave:
1. Alicia Chang, Catherine M. Sandhofer in Christia S. Brown; Gender Biases in Early Number Exposure to Preschool-Aged Children 
2. Sian L. Beilock, Elizabeth A. Gunderson, Gerardo Ramirez in Susan C. Levine; Female teachers’ math anxiety affects girls’ math achievement