Mamica deklice s posebnimi potrebami: “Sem jaz tista, ki odloča, kdo bo živel?”

Foto: Canva

Dva ginekologa sta ji potrdila, da ima njeno še nerojeno dete resne okvare tako v telesnem kot duševnem razvoju. Mnogim, med njimi tudi njenemu možu, se je zdel splav edina razumna odločitev. Toda Rosa Perez je pred šestimi leti za svojega otroka izbrala življenje.

Tako je leta 2011 s pomočjo carskega reza rodila deklico, ki sta jo poimenovala Milagros, kar v prevodu pomeni »čudeži«.

Deklica, ki so jo želeli zdravniki splaviti, gre jeseni v šolo

Deklica Milagros je bila kot po napovedih rojena brez nog ter z razcepljeno ustnico in nebom. Do njenega tretjega leta so jo zdravniki operirali že 12-krat, čaka pa jo še kar nekaj operacij. Danes se lahko s pomočjo posebno prilagojenega vozička samostojno premika, prehranjuje in počne marsikatero stvar, ki jo počnejo njene sovrstnice. Rada pleše, poje, se igra, sanja. Mama zanjo pravi, da je dekletce polno življenja, močno, srečno in z veliko zaupanja vase.

Pri svojih šestih letih si je tako od mame izborila, da se želi, tako kot ostali otroci, v vrtec voziti sama s šolskim avtobusom. V jeseni pa bo s svojimi vrstniki tudi ponosno zakorakala v prvi razred!

Stiska, ki so jo opazili molivci 40 dni za življenje

“Vredno je obdržati otroka v svojem objemu, dokler se Bog ne odloči, da ga vzame k sebi.”Odločitev, da otroka kljub nič kaj obetavnim izvidom obdrži, pa je bila vse prej kot enostavna. Rosa Perez pravi, da je bilo v tistem času ključnega pomena srečanje z Alejandro Baker, vodilno osebo v akciji 40 dni za življenje v okrožju Orange v Kaliforniji, kjer je Perezova doma.

Rosa je bila 18 tednov noseča, ko je zapuščala kliniko za splave Planned Parenthood po tem, ko je bila soočena z dejstvi o svojem še nerojenem otroku. Sama imenuje srečno naključje dejstvo, da je ravno v tistih dneh pred omenjeno kliniko potekala akcija 40 dni za življenje. K njej je pristopila Bakerjeva, ki se dogodka spominja takole: “Rosi je bilo že od daleč videti, da je v velikem stresu. Bila je ženska, ki se bori med dejstvoma, da ne želi narediti splava ter da hkrati to vidi kot edini izhod.”

Besede so bolele bolj kot diagnoza

Med vsemi slabimi diagnozami, ki jih je slišala v tistih dneh, jo je najbolj prizadela izjava enega od zdravnikov, ki je dejal: “Gotovo želite otroka obdržati zgolj zato, da boste s tem lahko izkoriščali denarna sredstva vlade.”

Ko si je za silo opomogla od besed, za katere kar ni mogla verjeti, da jih kdo lahko izreče, je odgovorila: “Nobene pomoči ne želim, želim samo svojega otroka. Želim skrbeti zanj.”

Ob njeni odločitvi, da otroka obdrži, so zdravniki celo zavrnili spremljanje njene nosečnosti preko ultrazvoka.

»Bog je tisti, ki ima zadnjo besedo.«

Njena odločitev, da želi otroka donositi, pa ni bila slabo sprejeta samo s strani zdravnikov, temveč tudi med njenimi domačimi. Pravi, da je v tem času našla večino opore in moči v molitvi, med ljudmi v Cerkvi ter v skupini molivcev 40 dni za življenje.

V tej preizkušnji je spoznala, da je kljub vsem svojim pomislekom in šibkosti nekaj popolnoma jasno: kdo je stvarnik življenja. “Bog je tisti, ki ima zadnjo besedo,” je povedala za Life Site News in dodala: “Vredno je obdržati otroka v svojem objemu, dokler se Bog ne odloči, da ga vzame k sebi.”

Pogovor je zaključila z besedami: “Ljubezen, nega in skrb lahko naredijo marsikaj. Četudi Bog vzame otroka v tistem trenutku, ko je rojen, je vredno. Vredno je objeti svojega otroka.”

Vir: www.lifesitenews.com