“Mami, zakaj se je Maša tako grdo obnašala do mene?”

Thumbnail

To vprašanje mi je postavila hči neke srede po zborovskih pevskih vajah. V mislih je seveda imela vrstniško nadlegovanje.

Z njim imam sama kar precej izkušenj. V šoli so me namreč pogosto dražili; predvidevam da zato, ker sem bila kot otrok malce debelušna, drugega razloga po vseh teh letih še vedno nisem našla.

A se nisem pustila. Pogosto sem se s kakšnim sošolcem tudi stepla. Na srečo so bile posledice zgolj buške in kakšna praska.

Možni so tudi najbolj črni scenariji

Kot žrtev draženja torej zelo dobro razumem resnost te problematike. Tudi to je bil eden od razlogov, da sem se poglobila v raziskovanje socializacije med vrstniki v šolskih letih. Draženje je namreč več kot očitno primer negativne socializacije, ki v današnji družbi postaja čedalje bolj pereč.

Včasih je celo tako hudo, da se otrok odloči končati svoje življenje. Tako je pred leti Nizozemsko, kjer sem živela nekaj let, pretresel samomor dvajsetletnega mladeniča Tima Ribberinka, ki si je vzel življenje zaradi posmehovanja in norčevanja svojih vrstnikov. Prav tako je bil odmeven primer petnajstletnega dekleta, ki si je vzela življenje kar v navzočnosti nekaterih sošolcev.

Draženje, nadlegovanje, zasmehovanje, norčevanje in ustrahovanje med otroci in mladimi narašča.

V poslovilnem pismu je Tim zapisal: »Draga mama in oče. Vse življenje so se mi posmehovali, me izrabljali, nadlegovali in zavračali. Vidva sta fantastična. Upam, da nista jezna. Se vidimo, Tim.«

Seveda so to ekstremni primeri. A dejstvo je, da draženje, nadlegovanje, zasmehovanje, norčevanje in ustrahovanje med otroci in mladimi narašča. Tudi v Sloveniji mediji redno poročajo o konfliktnem vedenju otrok v šolah. Pogosto se takšno zasmehovanje in norčevanje iz razreda prenese tudi v virtualni svet, na splet, kjer ga je še težje odkriti in ustaviti.

Po mnenju kanadskega razvojnega psihologa dr. Gordona Neufelda je vrstniško nadlegovanje le ena izmed oblik negativnega vedenja otrok. Priča smo tudi drugim: nespoštovanje avtoritete (odraslih – staršev, učiteljev itd.), hiperseksualizacija, vrstniške tolpe itd. 

Vzroki in rešitve: v družini

Eden izmed vzrokov za opisane težave je nezadostna ali negotova navezanost otrok na starše in druge odrasle. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da so bili ti otroci deležni pomanjkljive primarne socializacije znotraj družine.

Zdrav psihološki razvoj otroka in njegova čustvena stabilnost v življenju sta namreč odvisna od varne navezanosti otroka na starše ali druge skrbnike v njegovem zgodnjem otroštvu.

Kadar so otroci varno navezani na svoje starše, ti kasneje postanejo njegovi zaupniki. Ko se bo otrok znašel v stiski, bo pomoč, tolažbo in vodstvo najprej iskal pri svojih starših. To zadnje je velikega pomena predvsem v najstniških letih, ko se otrok zlahka znajde v čustveno težkih situacijah.

 

Ko namesto staršev otrokovi zaupniki postanejo vrstniki

Kadar pa otrok zaradi različnih razlogov nima priložnosti, da se varno naveže na svoje starše ali druge skrbnike, se bo navezal na tistega, s katerim preživi največ časa. Zelo pogosto so to vrstniki. Vrstniki postanejo otrokovi zaupniki in ne starši. V tem primeru starši pogosto sploh ne vedo, kaj se z otrokom dogaja, kadar ni v njihovi družbi.

Iskren in zaupen odnos med starši in otroci je mogoč samo, kadar je otrok varno navezan na starše.

In ko se otrok znajde v težavah, ga bo njegova »navezanost« po nasvet in tolažbo namesto k staršem, usmerila k vrstnikom. Ti niso vedno dovolj zreli, da bi mu lahko uspešno pomagali. Zgodi se tudi, da jih zaradi takšnega ali drugačnega pritiska celo pustijo na cedilu.

Zgoraj omenjena zgodba nizozemskega fanta Tima samo potrjuje, kako pomemben je iskren in zaupljiv odnos med starši in otroki. Timova starša sta namreč odkrito priznala, da nista vedela za njegove težave. Njegov samomor ju je naravnost šokiral.

Zaljubljenost v starše: ena od stopnic na poti k zaupnemu in iskrenemu odnosu

Iskren in zaupen odnos med starši in otroci je mogoč samo, kadar je otrok varno navezan na starše. Varna navezanost pa se razvija postopno, a vedno na način, da starši kar se da optimalno odgovarjamo na otrokove potrebe. Gordon Neufeld govori o šestih fazah varnega navezovanja.

  1. V najzgodnejši dobi otrok mora čutiti fizično navzočnost svoje mame oziroma prvega skrbnika.
  2. Nato se proces navezovanja iz fizične preseli v čustveno razsežnost. Med otrokom in starši se ustvari čustvena bližina, na podlagi katere otrok potem razvije lojalnost do svojih staršev.
  3. Iz lojalnosti nato vznikne otrokov občutek pripadnosti do staršev.
  4. Na naslednji stopnji se občutek pripadnosti razvije v občutek pomembnosti. Otrok čuti, da je staršem pomemben. Ne samo otrokom, tudi nam odraslim je prijetno pri srcu, kadar čutimo, da smo nekomu pomembni.
  5. Na peti stopnji se ta čustvena vez še poglobi. Neufeld to stanje imenuje zaljubljenost v starše. Otrok to svoje doživljanje pokaže denimo tako, da riše risbice za mamico ali atija ali pa kaj lepega za njiju izdela. Od hčere sem prejela nič koliko »srčkastih« risbic, ko je bila v tem obdobju. Sedaj pa redno dobivam drobna ljubeča sporočilca v pisani besedi.
  6. Zadnjo stopnjo procesa navezovanja Neufeld imenuje »biti prepoznan«. Rečeno po domače, otrok čuti, da ga starši jemljejo resno; njegova doživljanja, njegove težave, stiske, a tudi njegova pričakovanja in uspehe.

Otroci, ki niso varno navezani na starše ali druge skrbnike, so čustveno zelo ranljivi.

Če otrok ni varno navezan

Otroci, ki niso varno navezani na starše ali druge skrbnike, so čustveno zelo ranljivi. Prepričanje, da se ranljivost odraža zgolj pri žrtve vrstniškega nadlegovanja, kot je bil npr. nizozemski fant Tim, je zmotno.

Tudi nadlegovalci so čustveno ranljivi. Obnašajo se, kot da so neranljivi, v resnici pa so, da bi se zaščitili pred bolečino, postali čustveno neobčutljivi.

Vir: Gordon Neufeld, Hold on to your kids

Foto: lscaonbullying.wordpress.com, telegraph.co.uk