… je vprašanje, ki ga prenekateri otrok med sveto mašo postavi svoji mamici. Nekateri šele med pridigo, ki se jim zdi precej dolgočasna (ne glede na to, da morda mamica napenja svoja ušesa), spet drugi pa že pred prvim berilom.
Včasih otroci s seboj k maši prinesejo igračke ali knjige, da se zamotijo. Ideja sama po sebi niti ni tako slaba. Starši se morajo manj ukvarjati z otrokom, ta pa manj sitnari (staršem in drugim vernikom). Toda kakšen je smisel, da je otrok pri maši, če je z glavo pri barbiki ali avtomobilčku?
Sama nad to idejo nisem najbolj navdušena. Če že, bi bilo po mojem mnenju smiselno uporabiti igračke, lutke ali knjigice, ki so povezane z vsebino maše. Na žalost se mi zdi, da je v Sloveniji ponudba tovrstnih izdelkov dokaj slaba. Čeprav se je v zadnjih letih ponudba dobrih izdelkov pa tudi kičaste “verske” krame precej povečala, pogrešam bolj domišljeno ponudbo. Morda se strokovnjaki z menoj ne bi strinjali (nekateri so namreč – povsem utemeljeno – mnenja, da ne bi smeli upodabljati duhovnih stvari, saj tako vsilimo izgled Boga ali Jezusa ali Marije), toda marsikdaj razmišljam, zakaj se pri nas ne da kupiti recimo plišastega Jezusa. Otroci zvečer zaspijo z medvedkom, namesto da bi v objem stisnili Jezusa ali Marijo.
Na zvezkih in peresnicah imajo junake – dobre in manj dobre – nimajo pa svojih svetniških zavetnikov. V mislih imam posodobljeno različico ilustracij, risb, misli, citatov. Obstaja vse polno idej, kako narediti našo vero bolj vsakdanjo.
Očitno pa lahko gre tudi obratno: da navadne igračke dobijo svoj pomen tudi v duhovnem življenju otroka.
Tako je naš Nodi, ki je imel vakuume na dlaneh, neko obdobje vsak večer s sklenjenimi rokami molil z nami.
Moram pa priznati, da mi je nedolgo nazaj mašo prav polepšala deklica, ki je s seboj v cerkev prinesla ogromno plišasto igračko. Te deklice igračka ni razstresala, temveč jo je kvečjemu zbirala. Deklica je pozorno sledila vsakemu gibu, igračko pa je, tako kot je verjetno še nedolgo nazaj mamica njo, pokrižala, jo dvignila, ko smo stali, in postavila na klop, ko smo sedeli. Vseskozi nam je šlo malo na smeh, še najbolj pa v trenutku, ko se je velika plišasta kepa zavalila s klopi na sredo cerkve. Še župnik si ni mogel pomagati, da se ne bi nasmejal, pa je sicer kar resna oseba.
UPORABNA KNJIŽICA
Ko je bila hčerka še majhna, sem med mašo pogosto šepetala. Še eno berilo bo … Še roke si bomo podali … Še očenaš bomo zmolili … Zdelo se mi je prav, da ji razlagam, pa čeprav se je vmes včasih že meni zafecljalo, kaj še pride na vrsto ter kaj bo prej in kaj kasneje.
Pogosto sem razmišljala, kako dobro bi bilo imeti kartonko, v kateri bi si kronološko sledili vsi deli maše. Tako bi otrok lahko sledil in bi tudi vedel, koliko je še do konca. Tako mimogrede bi se naučil delov maše, vprašanj za mamico pa bi bilo veliko manj.
Pri tem bi nekako izginila tudi dilema, ali je primerno, da otrok s seboj k maši prinese tudi igračo ali ne, saj bi taka knjižica povsem ustrezala.
Ko smo pripravljali drugo adventno akcijo leta 2012, smo staknili glave in skupaj z ilustratorkama pripravili knjižico, v digitalni obliki, ki ste jo lahko družine, ki ste tedaj sodelovale v družinski adventni akciji, tudi natisnile, pobarvale in jo uporabljale.
Ker se od časa do časa kakšna družina spomni in nas poprosi za knjižico, jo zdaj delimo z vami.
Knjižico natisnite (najbolje na malo trši papir, recimo 120 g), otroci jo lahko po želji pobarvajo, nato pa jo spnite v knjižico, ki jo brez slabe vesti nesete vsako nedeljo s seboj.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
