Literarni prvence slovenske avtorice Žive Šorn, Mamamorfoza ali Sarina popolna preobrazba, ki je izšla novembra letos, se na zabaven način sooča s tegobami med materinstvom in kariero razpete ženske, ki postaja prvič mama.
Kljub poplavi starševskih priročnikov na knjižnih policah slovenskih knjigarn ne boste našli veliko literarnih del – posebej pa ne izvirnih slovenskih –, ki bi se ukvarjala s prehodom v materinstvo v sodobnem času. Mamamorfozi to uspeva na zelo simpatičen – iskren, humoren in kljub zvrhani meri (včasih že kar malce krutega) realizma spodbuden način.
Mamamorfoza ali Sarina popolna preobrazba pripoveduje zgodbo neke nosečnice, uspešne mlade zaposlene in srečno poročene ženske, ki se kljub vzpenjajoči se poklicni karieri v nekem trenutku odloči postati tudi mama. Skozi niz 20 poglavij spremljamo njeno doživljanje v zadnjih tednih nosečnosti, ob porodu in v prvih tednih po porodu.
Priča smo notranjim bojem junakinje Sare, v kateri se mešajo občutki veselega pričakovanja neznanega (a zelo zaželenega), obenem pa občutki tesnobe, strahu, zmedenosti in nejasnosti glede lastne identitete, ki jih sprožajo korenite duševne, telesne in socialne spremembe na prehodu v materinstvo. Vse se spreminja in preobraža – telo, duševnost, odnosi (z možem, prijateljicami), videnje sveta in sebe v njem … In ta preobrazba je v marsičem boleča.
Glavna junakinja uspe v bralcu vzbuditi nekakšen občutek sočutja, naklonjenosti in zavezništva predvsem na račun iskrenosti, neposrednosti, samoironije in domiselne humornosti notranjih monologov, ki smo jim – za razliko od Sarine okolice, ki pogosto niti ne sluti burnega notranjega dogajanja – priča.
Za mamo, ki se je na lastnem prehodu v materinstvo morda soočala s podobnimi stiskami, je to lahko nadvse osvobajajoče in katarzično branje.Odlika knjige je tako sočen in humoren jezik, poln domiselnih prispodob in pronicljivih komentarjev. Ti pogosto izražajo nekatere neizrečene resnice in občutke, ki si jih glasno in resno skoraj ne bi uspeli izreči, s humornostjo pa jim je hkrati odvzeta tudi groza in tesnoba, ki jo je sicer mogoče slutiti v ozadju. Za mamo, ki se je na lastnem prehodu v materinstvo morda soočala s podobnimi stiskami, je zato to lahko nadvse osvobajajoče in katarzično branje.
Seveda se z likom Sare ne more poistovetiti vsaka mama, ki to postaja. Sarina vpetost v poklicni svet in navezanost na lastne karierne dosežke je izrazita, še posebej, ker se je vrsto let trudila za preboj v okolju, ki je bilo izrazito krojeno po meri moških. Ko ji to končno uspe, jo preseneti klic v materinstvo. Notranji vihar, ki ga ta razpetost povzroči, morda zato za koga deluje že malce pretirano in karikirano.
Čeprav je razpetost med svetom materinstva in dela za slovensko žensko dokaj tipična, pa avtorica še z dvema drugima ženskima likoma v delu nakaže raznolikost tipov, ki na različne načine doživljajo ta prehod. To sta »rojena supermama« na eni strani (ki je, zanimivo, hči zagrizene feministke), ki se zdi na materinstvo povsem pripravljena, nadpovprečno dobro opremljena z vsem mogočim vedenjem in gotova glede tega, kaj v življenju hoče (biti mama), ter poslovno nadvse uspešna deloholična »fatalka« v svobodnem razmerju, ki jo nosečnost povsem preseneti.
Moškim je v delu namenjena nekoliko manjša, čeprav ne povsem nepomembna vloga. V ospredju je vendarle ženska, ki se ji dogajajo vse te spremembe in je nekoliko egocentrično in samopomilovalno usmerjena predvsem vase, ob tem pa niha med popolno samostojnostjo in trdnostjo na eni strani ter veliko ranljivostjo in potrebo po moški podpori na drugi strani. Nakazano je, da je prehod v očetovstvo zahteven tudi za moške, ne pa tako travmatičen kot za ženske. V splošnem (redki) moški liki igrajo razmeroma pozitivno vlogo in so (slej ko prej) vključeni v svojo starševsko vlogo.
Sarina iskrena pripoved je dragocen vpogled v to, kar mnoge ženske v tem občutljivem obdobju življenja doživljajo, čutijo in mislijo, a ne izrečejo na glas.Ker je delo nastalo v našem okolju in odraža trenutno aktualne razmere in stanje duha, se bo v Sarinih izkušnjah, okoliščinah in doživljanjih lahko prepoznala marsikatera mlada slovenska mama. Dober primer tega je opis dogajanja ob porodu, ki je precej tipičen bolnišnični porod. Junakinja vanj vstopa dokaj nepripravljeno in neobremenjeno (z veliko mero skepse zavrača nasvete, naj pripravi porodni načrt in ga potem nekoliko komično skuša »zimprovizirati« na licu mesta), vse, s čimer se srečuje, pa opisuje zelo podrobno, doživeto in brez olepševanja.
V tem smislu so ti zapisi zanimiv dokument nekega časa, razmer in miselnosti in nam ponujajo možnost vpogleda in refleksije od zunaj – tako za tiste, ki so to že doživeli, za tiste, ki jim je stvar povsem tuja in nepoznana, kot tudi za tiste, ki delujejo znotraj in se posvečajo obporodni skrbi. Zanje je lahko Sarina iskrena pripoved še posebej dragocen vpogled v to, kar mnoge ženske v tem občutljivem obdobju življenja doživljajo, čutijo in mislijo, a ne izrečejo na glas.
Zanimiva in domiselna novost v knjigi Metamorfoza so tudi strokovni komentarji na koncu knjige, 35 jih je, ki se navezujejo predvsem na mite, vraže in nekatera vprašanja v zvezi z nosečnostjo, porodom in poporodnim obdobjem. Te komentarje je prispeval znani slovenski ginekolog in porodničar dr. Stanko Pušenjak, ki je tudi avtor spremne besede. Ko se Sara recimo sprašuje o tem, ali ji morda že odteka voda, dr. Pušenjak v svoji opombi na koncu knjige pojasnjuje, kako prepoznati odtekanje plodovnice in kako v takšnem primeru ravnati. Glede na to, da je dr. Pušenjak priljubljeni svetovalec na forumu med.over.net, ki je knjigo izdal (založila pa založba Didakta), je sodelovanje z njim nekako logično in v tej obliki tudi posrečeno. Že nekoliko pretirano pa deluje to, da je kot nekakšen »superzvezdnik« slovenske ginekologije (resda le bežno) vpleten tudi v samo besedilo romana.
Ker gre za prvenec pred tem nepoznane avtorice, mame dveh otrok, sociologinje, ki poklicno deluje na področju marketinga, so ji pogosto zastavljana vprašanja glede avtobiografskosti v samem delu. Avtorica na to odgovarja, da je lik Sare sicer fiktiven ter dogodki in dialogi izmišljeni, da pa so Sarina razmišljanja, razpetost med materinstvom in kariero, dvomi, pričakovanja, strahovi in veselje precej avtobiografski. Glede na pristnost in intenzivnost opisovanega se to zdi precej pričakovano.
»Marsikdo ne ve, kako je biti sveža mamica, kako dolge so lahko noči. Ki pa se seveda končajo z veličastnim sončnim vzhodom!«Knjiga po besedah Žive Šorn ni nastala načrtno, ampak se je pisanja povsem spontano lotila neke neprespane noči (v nizu več takšnih) z dvema nespečima malčkoma, ko se je počutila na materinskem dnu in je enostavno začela prelivati svoje stike in doživljanja v besede.
Kljub temu, da je večji del knjige nekakšno soočanje (in obračunavanje) z mitom o srečnih in žarečih »nosečkah«, ki jih pot premočrtno pelje v materinsko srečo, pa je konec knjige in njeno sporočilo pomirjujoče in spodbudno. Nekako tako kot noči, ki so avtorico spodbudile k pisanju knjige in ki na nek način kažejo tudi na osrednje sporočilo knjige, kot je Šornova zapisala v klepetu na med.over.net: »Marsikdo ne ve, kako je biti sveža mamica, kako dolge so lahko noči. Ki pa se seveda končajo z veličastnim sončnim vzhodom!«
Živa Šorn: Metamorfoza ali Sarina popolna preobrazba, Zavod Med.Over.Net in Didakta, 2012