Sita sem maminih neprestanih nasvetov

Foto: Shutterstock

Pozdravljeni!

Sem mama polletnega sinka. Odkar sem rodila, se mi zdi, da se moja mama kar naprej vmešava v moje življenje. Vem, da je dobronamerna in mi poskuša samo pomagati, vendar se počutim, kot bi bila spet stara deset let. Ob vsakem obisku me popravlja, daje nasvete, pripoveduje, kako je delala ona … Mnenje ima o vsem: kako je treba dojiti, dajati spat, uvajati hrano, oblačiti otroka, da ga ne bo zeblo … Ker je vzgojila tri otroke, vem, da ima veliko znanja in izkušenj, ampak zaradi njenih nasvetov se počutim, kot da nimam pravice stvari početi po svoje, ampak jih moram početi »pravilno«. Nekajkrat sem ji poskusila prijazno povedati, da mi to ni všeč, vendar me sploh ne razume. Moj mož, ki ga celotna situacija živcira, je mnenja, da moram biti bolj ostra. Jaz pa si želim ohraniti dobre odnose. Vem, da je dobronamerna, poleg tega pa si želim, da ima sin dober odnos s svojo babico. Kaj lahko storim?

Draga mamica!

Najprej iskrene čestitke vam in vašemu možu, da sta imela ljubezen in pogum podariti življenje novemu človeškemu bitju. Ko ste postali mama, ste kaj hitro prišli do spoznanja, da so se stvari v vašem vsakdanjiku začele spreminjati. Rojstvo otroka ne prinese le sprememb v osebnem doživljanju in gledanju na svet, temveč se pretrese tudi partnerski odnos in vse ostale družinske odnose, v katere smo vpeti. Tudi vaša mama je z rojstvom vnučka dobila drugačno vlogo in prav zagotovo tudi ona še išče pravo mesto in pravo mero vključevanja v vašo mlado družino. Če je to njen prvi vnuk, je še toliko več novosti tudi zanjo. Predvsem se mora naučiti sprejeti postavljene meje, želje, načine in poglede, ki jih imata vidva z možem na vzgojo otrok in se razlikujejo od njenih.

V očeh staršev boste vedno njun otrok, kateremu želita pomagati. Kot pravite sami, zaznavate mamino dobronamernost, ko vam iz lastnih izkušenj svetuje in daje predloge, a hkrati ob tem čutite neko napetost in tesnobo, mogoče celo krivdo, ker stvari delate po svoje.

Niste več otrok, saj prevzemate odgovornosti zrele odrasle osebe, pri čemer je skrb za novo bitje med prioritetami. Sami želite odkrivati lastne načine hranjenja, uspavanja, oblačenja otroka in vam nasveti vaše mame, čeprav so dobronamerni, kravžljajo živce. Ne samo to, prebujajo vam občutke nerazumevanja, čeprav ji prijazno poveste, kaj vam ni všeč. Če stvari delate po svoje in ne tako »pravilno«, kot bi želela vaša mama, imate lahko občutek, da boste izgubili odnos z njo. Strah, da bi tudi sin ne imel dobrega odnosa z babico, je še dodatna ovira za sproščene medsebojne odnose.

Kaj lahko naredite:

1. Prevzemite odgovornost le za svoj del odnosa

Za dober medsebojni odnos je potrebno, da vsaka oseba prispeva svoj delež in prevzame odgovornost tudi za posledice. En tak plastičen primer je, ko nekdo ves čas kriči na drugega. Tak človek nosi odgovornost za posledice, ki v odnosu nastopijo: nepovezanost, odtujenost, nerazumevanje, povzročanje bolečine drugemu itd.  Če se bo vaša mama preveč vmešavala v vaše življenje, bila do vas posesivna, vam govorila, kako bi morale stvari potekati, bo seveda tvegala slab odnos z vami in z vnukom. Lahko se zgodi, da se bosta odtujili, ne boste ji mogli zaupati in jo prositi za pomoč, ko jo boste potrebovali. To so težke posledice, katerih vas je upravičeno strah, a niso vaša krivda. Odnosa mame do vas ne morete spremeniti vi, niti ga niste dolžni. Vi lahko le spreminjate svoj odnos do nje in se trudite stvari pojasniti, jih razložiti in povedati, kako se v določeni situaciji počutite.

2. Odkrito se pogovorite in odločno postavljajte meje

Za dober odnos je ključen odkrit pogovor. Kadar je prisoten strah, da bo odkrit pogovor, izražanje potreb in postavljanje meja porušilo odnos ali ga poslabšalo, je potrebno raziskati, od kod ta strah. Kajti kot odrasla ženska in mati imate pravico postavljati meje, znotraj katerih se boste počutili varno in zaščiteno. Zmenite se z mamo, da jo vi prosite za pomoč ali nasvet, kadar boste to potrebovali. Oziroma se naučite reči ne, če česa ne želite, in to brez občutka krivde, da ste nekaj naredili narobe.

3. Raziščite, zakaj se počutite kot 10-letnica

Pišete, da se počutite kot otrok, ki nima pravice početi stvari po svoje, ampak jih mora bolj »pravilno«. Ali bolj pravilno pomeni po mamino? Vprašajte se, kdaj in zakaj prihaja do močnih občutkov odvisnosti od maminih pogledov, popravkov, reakcij, nasvetov. Ali tudi sami še niste preklopili med vlogo odvisnega otroka in vlogo odraslega otroka?

Mama je resda prva oseba v življenju, od katere je otrok popolnoma odvisen. Odvisen je od njene ljubezni, razumevanja in sprejemanja. Odvisen je od njene pripravljenosti poskrbeti zanj, od njene energije in motivacije vključevanja v svoje življenje. Na njej je, koliko bo otroku na razpolago, se bo zmogla fleksibilno odzivati na otrokove potrebe, ga ne bo »požrla« z lastnimi vsebinami. Bolj ko je bilo otroku omogočeno, da se je čustveno osamosvojil in izgradil lastno identiteto, lažje bo vstopal v odnose s svojimi starši kot odrasla, enakovredna oseba s svojimi mejami, željami in pogledi na svet. Če pa otroku to ni bilo omogočeno, če ni bilo varne navezanosti, potem se mora kot odrasel soočati z  vsebinami, kjer so se pojavile rane v odnosu z mamo, in jih predelati. Kajti te vsebine se potem prebujajo ob lastnih otrocih.

Vi ste sedaj v intenzivnem procesu izgrajevanja identitete mame ob svojem otroku, za kar potrebujete čas, lastne izkušnje, preverjanje, kaj vam ustreza in kaj ne, kaj boste obdržali in česa ne, kdaj se počutite dobro ob otroku in kdaj je težko, celo nemogoče, kdaj potrebujete pomoč itd. Če vam nekdo od zunaj (pa najsi bo to vaša mama, mož, prijateljica …), želi vsiliti nekaj, v čemer še sami niste najbolj sigurni vase, potem se kaj hitro pojavijo občutki vsiljivosti, nerazumevanja, jeze in obrambne drže. Potreben je proces, da boste lahko suvereni in boste počeli stvari na svoj način brez občutka krivde.

4. Bodite potrpežljivi z mamo

Tudi vaša mama še izgrajuje identiteto tako mame odrasli hčeri kot tudi tašče ter babice, zato bodite prizanesljivi in potrpežljivi tudi z njenim procesom. Dajte ji čas, da se nauči shajati z novimi vlogami. Če bosta zmogli druga drugo slišati in razumeti, bo vajin odnos postajal vedno lepši in bolj sproščen. Vama obema želim, da bi lahko gradili tak odnos.

Odgovor je zapisala zakonska in družinska terapevtka mag. Janja Grilc.

Terapevtskem centru Iskreni organiziramo tudi Skupino za mamice z dojenčki za vse mame na porodniškem dopustu. Tema Odnos z lastno mamo vedno prebudi globine in tudi bolečine teh odnosov in je ključna za materin sproščen odnos z lastnim otrokom. Toplo vabljene vse mamice z dojenčki. Zbiramo že prijave za jeseni.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ne razumem zakaj, prav vse, kar mama govori, vzamete za vtikovanje! Mama pač pove o svojih izkušnjah. Verjemite, želi vam le najboljše!
    Tudi jaz moji hčerki včasih pripovedujem, kako sem delala jaz, kako je delala moja mama, to so pač izkušnje, ki se prenašajo iz roda v rod. Saj otroci so skoraj glavni predmet debate. O čem pa naj govorimo: o politiki, o športu, o njeni službi, ne, ker me ne zanima in tudi o njenih sodelavcih ne, ker me opravljanje ne zanima.
    Kaj je tako strašno hudega, če rečem, naj da vnukoma kape na glavo, ker pri nas zelo strupeno piha? Sem s tem koga užalila? Ali pa, če rečem, da se mi zdi, da je mleko od Planike bolj zdravo kot neko riževo ali sojino mleko? Ali pa, če rečem, da se mi zdi bolj pametno, da si obuješ copate, kot pa da hodiš bos po mrzlih tleh? Sem s tem povzročila katastrofo?
    Bodite srečni, dokler imate matere žive. Nekega dne, ko matere ne bo več, vam bo neizmerno hudo. Le kaj bi dali takrat, da bi mama še kaj “zatežila”, da bi še kaj povedala, da bi se še v kaj vtaknila, čeprav vam gre sedaj na živce!
    Joj,kako hude probleme imate nekateri…

    1. Tole pa nimate prav, mlada mamica ima pravico, da sama skupaj z možem/partnerjem odloča o vzgoji svojega otroka. In čimprej se mora naučiti reči ne, postaviti mejo. To je treba narediti že na začetku, ker drugače so težave. Se spomnim, ko sem sama rodila in mi je partner stal ob strani, ker jaz še nisem bila sposobna in samozavestna, da bi mami ali očetu rekla v določenih stvareh NE. In od takrat imam mir.
      Verjemite mi, če je na začetku dogovorjeno, kaj stari starši lahko in kaj ne, je potem vse vredu.
      In zato imam predvsem z mamo veliko boljši odnos, drugače pa ga ne bi imela, če bi ji popuščala, če bi ji dovolila, da mi bo govorila kaj in kako. Imam čudovitega otroka. In gre rad na obisk k mami, ampak tudi on zna povedati, kaj ima rad, kaj mu je všeč, v kaj se drugi ne smejo vtikati. Pa je star šele 8. To je pokončnost, ki jo bo rabil, samospoštovanje in samozavest.
      Vzgoja naših staršev je bila čisto drugačna kot je sedaj vzgoja, ki jo mi počnemo s svojimi otroki. In prav je tako. In naši otroci bodo spet po svoje vzgajali svoje otroke. In bo spet prav tako.
      Hvala Bogu, nas je veliko staršev, ki razumemo, kaj nam pomenijo otroci.

  2. No, jaz razumem avtorico. Z leti bo dobila na samozavesti in se naučila postaviti meje. Ko meni kdo reče naj dam otroku kapico
    se ponavadi nasmehnem in je ne dam gor. Ker če bi se mi to zdelo potrebno, bi jo dala gor že prej. Pa mi to velikokrat kdo reče. Pa ob vsej poplavi vnetih ušes mi pri štirih otrocih tega še nismo imeli. Ne štejem si zaslug za to. Hočem samo povedati, da naj se mamica uči poslušati sebe.. Mislim, da je ena izmed zadnjih stvari ki jih ženska potrebuje ko postane mamica ta 45i nasvet, za katerega ni prosila. Jaz sem bolj vesela sprošcenega pogovora, sprejemanja. Nasvet pa le, kadar zanj vprašam.

    1. Točno to, važen je predvsem odnos in kako nekaj poveš? Naše mame so navadno že vsega naveličane, trpele so veliko v življenju, sploh tiste ki so se vsemu odrekale. In potem vidijo, kako smo mi s svojimi otroki sproščene in vesele in srečne, da jih imamo. Pa je velikokrat to narobe, ker naše mame so prednost dajale drugim, čas zanje ni nikoli prišel, zato so razočarane in nesrečne že celo življenje. Niso si (ker ni bilo časa ali niso zmogle ali niso smele) vzele časa zase, vedno je imel nekdo drug prednost. In to je pomembno pri mladih mamicah. Da tudi če ima otroka, ne pozabi nase. Zato ne maramo, da bo nekdo govoril, kako naj vzgajamo svoje otroke. In ne potrebujemo nobenih nasvetov, če ne vprašamo zanje. In ne potrebujemo nobenega občutka krivde ali kaj podobnega.

  3. Takoimenovani “dobrohotni nasveti” imajo en hud problem:
    Če nisem vprašal za ta nasvet, ga NE RABIM! Pika in amen!!!!
    Babice naj se bolj posvetijo dedkom in naj že enkrat spustijo svoje polnoletne otroke iz svojih posesivnih krempljev! Blablablaljubezen.
    Ja, lažje je mrcvarit otroka, kot prisluhniti možu, ki že na leta pozabljen vegetira.

    MAMCA, POROČENI STE Z MOŽEM, NE S HČERKO. ONA IMA SVOJEGA MOŽA. PUSTITE JI, DA ZAŽIVI SVOJE ŽIVLJENJE. TUDI VI STE PRED LETI RABILI SVOJ PROSTOR POD SONCEM!

    1. Ne vem sicer, o kateri mamci ti pišeš, jaz zase vem, da sem poročena z možem, zate pa ne vem. Kot odrasel človek bi lahko vedel, da dedki niso otroci in jih ni treba hraniti po žlički in voziti na sprehode tako kot majhne otročičke.
      Hvala vsem starim mamam, nonam ali karkoli že ste, ki pazite na vnuke, jih vozite na sprehode, v šolo, na vse mogoče treninge, v glasbeno šolo, k verouku, h maši, jih peljete celo s seboj na morje, v toplice, preživljajo pri vas počitnice, kuhate mladim družinam in jim finančno pomagate. Največkrat je vse to samo po sebi umevno. Največkrat ni treba reči niti hvala.
      Mene ni niti malo motilo, če mi je mama kaj svetovala ali rekla. Tudi, če mi je moževa mama kaj rekla, me to sploh ni motilo! Nikoli nisem tega vzela za slabo. Zakaj? Ker sem vedela, da mi tako ena kot druga želita vse najboljše, tako meni, kot tudi mojim otrokom.

      1. No, Barcaffe, skrb za dobrobit moža ni le prehrana. Je še mnooooogo več. Predvsem gre za fokus: Kdo ima prostor v vaših mislih, v vašem srcu? Poznate veselja, žalosti, tegobe, strahove, hrepenenja, … vašega moža? Prisluhnite mu.
        Pomenljiv je vaš zapis: “Hvala vsem starim mamam, nonam ali karkoli že ste, ki pazite na vnuke, jih vozite na sprehode, v šolo, na vse mogoče treninge, v glasbeno šolo, k verouku, h maši, jih peljete celo s seboj na morje, v toplice, preživljajo pri vas počitnice, kuhate mladim družinam in jim finančno pomagate…”
        Dobro, če tamlada dva kdaj res ne zmoreta, takrat je dobrodošla pomoč tastarih. Ampak takšen arzenal nadoblasti, kot jo vi opisujete, Bogpomagaj, pa to je desant na svobodo mlade družine.
        Vse, kar ste opisali, spada v okvir družinske logistike. In babica, pa si to prizna ali ne, NI del mlade družine. Lahko je zgolj babica, lahko je pa posesivna helikoptrka.

        Veste, Janez Krstnik je rekel pomenljiv stavek:” On mora rasti, jaz pa se manjšati!”
        …pride čas izpuščanja….

        1. Glede dedka oz. moža res ne potrebujem vaših nasvetov, sem poročena skoraj 40 let in mož je zelo zadovoljen z mano in to tudi velikokrat pove! Pa se nimam navade s tem hvaliti, taka so dejstva.
          V preteklosti so ljudje v težkih časih preživeli tudi in predvsem zato, ker so si generacije stale ob strani in si pomagale. Danes smo vsi samozadostni! Ampak presneto potrebujemo drug drugega, mladi ta stare in ta stari ta mlade, ko pride ta čas. Življenjske izkušnje te naučijo, kako eden brez drugega ne zmoremo. Noben človek ni otok sam zase!
          Tukaj pa zgleda, da nobena mati več ne sme nič reči, stare ljudi bi najrajši zaprli v geto. Ampak tudi starejši mnogo vedo! Ne odobravam tega, da se pretirano vtikajo, ampak, če rečeš, da je otrok premalo oblečen, da se bo prehladil, v tem ne vidim hudobnega vtikanja!
          Toda človek mora dozoreti, da marsikaj spozna. Mnogi mislite, da ste požrli vso pamet tega sveta.

          1. Strinjam se z vami, da potrebujemo drug drugega. Absolutno. Mi obiskujemo starejše, oni nam dajo kako svojo modrost itd.
            Da me boste lažje razumeli pa dam primer ki je moja realnost:
            Otroku ne dam kapice, moja mama me vidi in reče naj dam kapico. Potem me vidi druga teta in reče: lej kak sonček je, tole pa otroku sigurno ne bi škodilo. Dam spet dol.
            Potem zapiha veter in pride tretja tetica: dajte kapico otročku.
            No, s tem hočem povedat da nasvetov je veliko, zdrava pamet pa zaželena starši smo tisti ki se odločamo. Ne rabim nasvetov za katere ne prosim.

          2. Debata je o vtikanju v družino tamladih. Sam sem odraščal v družini, kjer se je babica v svoji nadčloveško nesebični ljubezni vtikala v vse, tudi v nadlc s spodnjim perilom. Dejansko. Pa materialno le nakazuje pomembnejšo, čustveno plat.
            Torej, preprosto dejstvo:
            Če tastari niso zaprošeni za pomoč, potem s svojo “pomočjo” tamladim NE pomagajo! Prej nasprotno, narcisoidnost v pobožni preobleki, torej duhovna maškarada.
            Razumnemu dovolj, na to temo zaključujem debato.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja