Mali borci

Tisočinke, stotinke, desetinke sekunde. Opazujem majhno, komaj za pest veliko življenje, ki se pogumno bori za svoj obstoj.

Majhno telesce je prepleteno s kopico drobnih cevk, ki so priključene na monitor in vestno opravljajo svojo nalogo. Vsak utrip lučke, ki ponazarja ritem srca, mi daje upanje, da bo dečku uspelo. Uspelo preživeti.

V preteklem stoletju smo bili priča mnogim napredkom v medicini, ki so omogočili preživetje ekstremnih situacij. Eden izmed takšnih napredkov je vsekakor tudi preživetje otrok, ki so se rodili prezgodaj. Praviloma naj bi nosečnost trajala 40 tednov in se končala z rojstvom zdravega in donošenega novorojenčka, vendar danes preživijo že otroci, ki se rodijo s 23 tedni ter telesno težo okoli 500 g.

Med težave nedonošenčkov sodijo dihalne stiske, ranljiva koža, zlatenica, slabokrvnost ter različne okužbe.Za prezgodnji porod velja vsak porod, ki se zgodi pred dopolnjenim 37. tednom nosečnosti. Med vzroke, zaradi katerih pride do spontanega prezgodnjega poroda, uvrščamo različne okužbe, vnetja, kratek maternični vrat, razvojne nepravilnosti maternice, večplodne nosečnosti (nosečnost z dvojčki, trojčki prav tako predstavljajo riziko prezgodnjega poroda) ter tudi psihične vzroke. V večini primerov je takšen porod popolnoma nepričakovan, kar pomeni težko preizkušnjo za starša, ki sta si predstavljala srečen zaključek nosečnosti.

Nedonošenčki imajo ob nastopu življenja mnogo težav, kamor na primer sodijo dihalne stiske, ranljiva koža, zlatenica, slabokrvnost ter različne okužbe, zaradi katerih potrebujejo pravilno zdravljenje in nego. Zaradi razvitosti neonatologije, veje medicine, ki se ukvarja z nedonošenčki in bolnimi novorojenčki, imajo danes tudi otroci, ki se rodijo prezgodaj, možnosti, da preživijo in kasneje zrastejo v zdrave otroke.

Sredi drugega letnika sem prvič prestopila prag Enote za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov v Ljubljani. Meni in ostalim študentkam v skupini je bila dodeljena nega in terapija otrok, ki so že bili vitalno stabilni ter bili v primerjavi z ostalimi dojenčki »pravi velikani«. Po mesecu, dveh ali treh življenja so tako dosegli telesno težo (približno 1500 g in več), ki jim je omogočila, da smo jih iz inkubatorja »preselili« v tople posteljice.

Matere so do svojih nedonošenčkov gojile neizmerno ljubezen, ki se je izražala v skrbnem hranjenju, pestovanju in ljubkovanju.Tekom študija na Zdravstveni fakulteti sem večino časa preživela v Porodnem bloku ter imela stik z zdravimi in donošenimi otroci, ki so tehtali 3000 g in več. Pri negi teh malih borcev pa je bilo zelo pomembno pravilno in skrbno rokovanje ter upoštevanje vseh varnostih načel, s katerimi smo preprečili možnost širjenja okužb, za katere so prezgodaj rojeni otroci še posebej dovzetni.

Naše delo se je začelo ob sedmi uri zjutraj, kar je pomenilo, da smo se tekom terapije, hranjenja in nege otrok srečevali tudi s starši. Matere, ki so dnevno obiskovale svoje dojenčke, so bile v večini primerov zaskrbljene, saj so trepetale za njihova življenja. Iz njihovih obrazov je bilo mogoče razločiti strah pred prihodnostjo. Iz mimike obraza je bilo mogoče razbrati utrujenost, saj so si, da bi svojemu otroku omogočile čim večji napredek, večkrat dnevno črpale mleko v laktariju, kar je zanje predstavljalo dodaten napor in veliko prilagajanja. Nekatere izmed njih so imele namreč doma že starejše otroke, ki so prav tako potrebovali njihovo pozornost in ljubezen. Kljub utrujenosti njihovega telesa pa je bilo mogoče opaziti neizmerno ljubezen, ki so jo gojile do svojih otrok in se je izražala v skrbnem hranjenju, pestovanju in ljubkovanju.

Večina staršev si želi biti koristna, zato je prav, da jih spodbujamo, da se vključijo v nego otroka.Matere, katerih otroci so že bili vitalno stabilni in niso več potrebovali zdravljenja v inkubatorju, so svojo ljubezen izražale s »kengurujčkanjem« oziroma s stikom koža na kožo, kar je pomenilo, da so si golega otroka položile na svoje prsi in s tem pri otroku začele vzpostavljati proces navezovanja, za kar žal ni bilo časa v prvih trenutkih življenja.

Staršem vsak najmanjši napredek otroka neizmerno veliko pomeni. Veselijo se na primer postopnega ukinjanja hranjenja preko nosne sonde na stekleničko in končno celo na dojenje. Prav tako si večina staršev želi biti koristna, zato je prav, da jih spodbujamo, da se vključijo v nego otroka. Matere lahko tako samostojno nahranijo dojenčka, se naučijo pravilnega rokovanja, ravnanja s kisikovim aparatom, kar jim kasneje, ko so z otrokom doma, zelo koristi.

Praktično delo z nedonošenčki je v meni vzbudilo sočutje do mladih staršev, ki so trepetali za življenja svojih otrok. Takrat sem spoznala, da ni samoumevno, da se bo pri vsakem porodu rodil zdrav in donošen otrok ter da je potrebno otrokove starše spodbujati ter jim vlivati občutek zaupanja v delo zdravstvenih delavcev.