Zakaj je moj otrok ob prihodu dojenčka v družino ljubosumen? In kako mu starša lahko na primeren način pomagata?
Kaj je sploh ljubosumje?
Ljubosumje izhaja iz notranjega občutka otroka, da je za nekatere stvari, doživljanja prikrajšan. Je izraz globoke potrebe, da bi se tisto, kar se daje drugemu ali kar otrok doživlja, da se daje bratu ali sestrici, dalo v resnici njemu samemu.
Gre za občutek prikrajšanosti, ki je v družini verjetno spregledan.
Za otroka je to občutje sramotno in ponižujoče, saj z njim razkriva, kaj vse pogreša, kaj misli, da mu pripada, po čem hrepeni, pa nima, hrati pa tega večinoma niti ne zna povedati, saj se ne zaveda, za kaj v resnici gre, zato tega od staršev tudi ne more zahtevati na način, da bi ga bilo staršem enostavno razumeti, temveč to potrebo izraža na vedenjski in čustveni ravni. Občutek ljubosumlja je za otroka zelo boleč, saj gre v notranjosti za zelo ranljivo doživljanje sebe, svojih potreb in želja, ki se jih sicer popolnoma ne zaveda in zanje nima besed, vendar pa to pomanjkanje doživlja kot boleče in krivično.
Ljubosumje med brati in sestrami
Otrok pogosto čuti tako ljubosumje ob rojstvu svoje sestrice ali bratca.
Pogosto se zgodi, da se na srečanjih vsi sorodniki in znanci vrtijo okoli novega člana, ki po možnosti dobiva še darila, pri čemer bi si vse to želel tudi sam. Poleg tega si močno želi, da bi bila mamica tudi z njim tako ljubeča, pozorna, pripravljena se odzvati vsak trenutek, namesto da od njega, ki je že nekoliko večji, pričakuje, da uboga, pospravlja, pomaga …
Otrok ob tem doživlja, da je zanemarjen, in da ga je bratec ali sestrica izrinil iz materinega nežnega objema. Zato neredko kar naravnost pove, da bi bilo bolje, če se dojenček ne bi rodil, ali da naj ga dajo komu drugemu. Občutek ima, da ga sedaj nihče več ne mara.
Otrok preverja, ali je on za mamo tudi toliko pomemben kot novorojenček.Staršem je ob tem seveda zelo težko in jih tako vedenje otroka spravi v globoko stisko, zato skušajo to krivico ublažiti, vendar pa se pogosto zgodi, da se nam staršem zdijo ta otrokova občutja pretirana in jih sploh ne moremo vzeti resno in nas jezijo. To se še posebej rado zgodi v primerih, ko se začne otrok kujati, nagajati in tepsti sestrice in bratce, razmetavati in metati igrače … Na ta način otrok preverja, ali je on za mamo tudi toliko pomemben kot novorojenček, ali ga bo stisnila k sebi in mu nežno prigovarjala ter ga s tem umirila, ali bo na nežen način poklicala očeta, naj prisede, ali pa bo v taki stiski, da tega ne bo zmogla in ga bo prezrla, grobo zavrnila ali celo udarila …
Če smo iskreni, si lahko priznamo, da tega čustva in izraza pri otroku v bistvu sploh ne razumemo in da v resnici pričakujemo, da naši otroci nimajo resnega razloga za tako izrazito ljubosumje.
Kako otrokom zagotoviti dovolj pozornosti
Ljubosumje pri otroku namreč v starših prebudi njihova lastna občutja prikrajšanosti, zapostavljenosti ali privilegiranosti, ki so jih sami doživljali v svojem otroštvu, pa se jih ne zavedajo.Staršem je ob tem, kot že rečeno, težko, zato skušajo na vse možne načine popraviti situacijo, ki je za vse družinske člane naporna. Včasih namerno kupijo temu otroku kako igračo več, kot je bilo v navadi, vendar to na žalost ne pomaga. Kar starše spravi v še globjo stisko, ki pa je sami ne razumejo, saj se teh čutenj v sebi ne zavedajo.
Ljubosumje pri otroku namreč v starših prebudi njihova lastna občutja prikrajšanosti, zapostavljenosti ali privilegiranosti, ki so jih sami doživljali v svojem otroštvu, pa se jih ne zavedajo. Bolj ko skušajo ta občutja pregnati ali pomiriti s tem, da jih regulirajo od zunaj (s kupovanjem daril, branjem knjig, pozornosti), tem bolj bodo razočarani, ko ljubosumje med otroki ne bo potihnilo, ampak se bo še stopnjevalo. Ljubosumja namreč ne moremo pregnati s tem, da ga zanikamo, smešimo ali zaradi tega celo ponižujemo in sramotimo. Na tak način ga bomo pri otroku le potlačili ne pa razrešili. Rešitev je, da se poglobijo vase, v svoja doživetja prikrajšanosti iz otroštva, in da prek stika s sabo začutijo svojega otroka.
Ni razloga za ljubosumje
Bratca ali sestrico bodo zagotovo lahko vzljubili, če zaradi njega ne bodo izgubili starševske naklonjenosti, spoštovanja, pozornosti in topline.Bratci in sestrice se niso odločili za še enega otroka in ga niso dolžni že vnaprej imeti radi. Vendar ga bodo zagotovo lahko vzljubili, če zaradi njega ne bodo izgubili starševske naklonjenosti, spoštovanja, pozornosti in topline.
Otrokom ni treba biti ljubosumni, če imajo ob starših občutek, da so zanje še vedno enako pomembni, vredni, edinstveni in nenadomestljivi. Na tak način lahko ob starših dobijo prijeten občutek veselja ob novem bratcu ali sestrici. Ob tem dogodku lahko doživijo, kako veseli in pozorni, na kako poseben način čuteči in nežni so starši do novorojenčka, ki je še posebej nebogljen, kako ga občudujejo, ob tem pa starejših ne prikrajšajo za starševsko ljubezen, ki se tako milostno množi ter tako tankočutno in ustvarjalno predrugači in izraža v tisočerih različicah.
Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, vodja Šole rahločutnega starševstva in »Skupine za mlade mamice«; je poročena mama petih otrok; spremljate jo lahko tudi v nizu oddaj Srce na iskreniPLUS.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
