Foto: ShutterstockV današnjih časih je zelo lahko komentirati, kritizirati in obsojati. Vsaka tema pride prav: od politike, sosedinega videza, obnašanja sodelavca, prehitre ali prepočasne trgovke in do vremena, če že zmanjka drugih, pomembnejših tem.
Včasih je bilo komentiranje težje. Vzeti si moral svinčnik in papir, napisati pismo, ga dati v kuverto, napisati naslov, nalepiti znamko, se sprehoditi do nabiralnika in ga oddati. In če si imel srečo in je bilo tvoje pismo izbrano, je bilo čez kakšen teden objavljeno med pismi bralcev, kjer ga je nekaj tisoč bralcev lahko prebralo.
Danes zgolj vzamemo v roke telefon in hitro natipkamo svoje mnenje o dejanjih, mislih ali nepomembnih odločitvah nekoga drugega. En klik in v nekaj sekundah imajo milijoni ljudi po svetu dostop do našega mnenja. Pa še tako priročno se je skriti za spletno anonimnostjo.
Otroci se učijo od nas
Danes smo v vsem hitri. Hitri v razmišljanju in hitri v reakcijah. Hitro smo kritični in hitro obsojamo. Včasih z namenom, da bi na tak način poučevali svoje otroke in jih usmerjali. Ali pa ker želimo, da bi naši otroci izpadli boljše.
- Zlahka se je jeziti in zavijati z očmi, ko nekaj dni pred odločilno tekmo eden od sinovih soigralcev zapusti klub. Dokler ni to vaš otrok in ne veste, da je psihično tako na dnu, da je zbolel.
- Zlahka je misliti, da je otrok, ki vse ve, preveč uspešen in se preveč trudi. Dokler ni to vaš otrok in ne veste, kakšne boje bije vsak dan na drugih področjih.
- Zlahka je otroka, ki ga nihče ne jemlje resno, označiti za neumnega. Dokler ni to vaš otrok in se trudite skriti dejstvo, da ima učne težave.
- Zlahka se je zgražati nad dekletom, ki objavlja neprimerne slike na spletu. Dokler ni to vaša hči, ki se spopada z depresijo, povezano z nizko samopodobo in lastno nevrednostjo.
- Zlahka se je jeziti na učenca, ki želi vedno prepisati domačo nalogo od vašega otroka. Dokler ni to vaš otrok in ne veste, da starša delata noč in dan, da lahko preskrbita družino.
- Zlahka je sprejeti govorice o fantu, ki so ga prijeli zaradi posedovanja mamil. Dokler ni to vaš otrok in vas ne zgrozi spoznanje, da je sorodniku ukradel mamila, da bi se tako spopadel s čustveno bolečino, o kateri se ni upal spregovoriti z vami.
- Zlahka se je zgražati nad otrokom, ki so ga ujeli med uničevanjem šolske lastnine. Dokler ni to vaš otrok in ne ugotovite, da je bil neusmiljeno ustrahovan in prisiljen v dejanje.
- Zlahka je kriviti zlobna dekleta, ker se nočejo družiti z vašo hčerko in je tako žalostna. Dokler ne ugotovite, da je bila vaša hči tista, ki je bila do drugih nespoštljiva in nesramna.
- Zlahka se je zgražati nad otrokom, ki je pogrnil v prvem letniku srednje šole. Dokler ni to vaš otrok in ne veste, kako zelo si je prizadeval biti popoln in kako prevelik pritisk je bil to zanj.
Vsak otrok se z nečim spopada. Ne glede na to, kaj mislijo njegovi starši, ne glede na to, kaj pove svojim prijateljem, ne glede na to, kaj sporoča po družbeih omrežjih. Vse prepogosto mislimo, da vemo vse in imamo zato pravico soditi. A vendar poznamo le majhen delček celotne zgodbe.
Hitro si ustvarimo svoje mnenje. Hitro smo kritični. Hitro verjamemo govoricam. Hitro se zgražamo. Hitro se posmehujemo. Hitro sodimo in hitro obsodimo. In moramo se ustaviti.
Naši otroci nas poslušajo in opazujejo, tudi ko mislimo, da so z mislimi daleč proč. Vedeti morajo, da je vsak otrok dragocen in si kot tak zasluži spoštovanje in razumevanje. Vsak dan nam prinese novo priložnost, da naredimo korak v to smer. Da namesto kritike izkažemo sočutje in s tem naredimo svet vsaj malo lepši.
Povzeto po: www.grownandflown.com
Oglejte si tudi:
Andi Mamić: Če otroku izpolnimo vse želje, mu delamo veliko krivico
Mag. Darja Kalamar Frece: “Otrok bo imel tak odnos do življenja, kot ga imamo mi.”
Mag. Mojca Košič: “Otrok, ki je deležen spoštovanja, ima veliko zaupanje vase”
Sabina Košmrl: Otrok, ki v šoli ustrahuje svoje vrstnike, ni srečen otrok
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Odlično napisano, Maja, se strinjam.
Vse to se dogaja, ker mislimo, da se spoznamo na vse, na vsako temo, ki je v medijih. Kot da smo pojedli pamet vsega sveta. In o vseh vse vemo. Najhuje je, da sebe očitno najmanj poznamo, tako je, zato pa opletamo s predsodki, s tistim, kar piše v medijih, namesto da bi se poučili kje drugje, iz lastnih izkušenj, da bi preverili informacije.
Najbolj žalostno je, da ni odnosa nikjer. Človeškega odnosa, pristnosti, iskrenosti. In pogovora. Kjerkoli smo že v danem trenutku. Najlažje je skritizirati, ampak opravičiti se pa nihče potem ne bi hotel, če je resnica drugačna. To lahko tudi pri medijih opazimo, ko nekomu škodo delajo zaradi laži, nepreverjenih informacij.
Zato začnimo pri sebi, vprašajmo se, ali smo v stiku s sabo, kako se pogovarjamo, kako izražamo svoja čustva, da vsega ne vemo in da to tudi povemo.
Meni gredo najbolj na živce ljudje, ki non stop hvalijo svoje otroke in vnuke. Kako so uspešni v šoli, koliko priznanj so dobili, kako so uspešni v službi, kako so oh in sploh!
Moj stari tata je vedno govoril: “Bomo videli ob žetvi”, ali pa “Ne hvali jutra pred večerom.”
Kako lahkotno je obsojati druge:
“Poglej ga, tak lep fant, pa si je dobil ločenko z dvema otrokoma”, ali pa:
“Kako se je lahko zapletla s poročenim, pa še zanosila je z njim…” ipd.
Pomislimo malo pri sebi. Tudi našim otrokom, našim vnukom, se lahko zgodi kaj takega. In kaj bo potem: se jim bomo odrekli?
Sama vedno rečem: imam otroke, imam vnuke, kdo ve, kaj me še čaka. Moram biti tiho. Če bomo pometli pred lastnim pragom, bomo imeli dovolj dela.
Samo barcaffe,zopet odlično razmišljanje in podpora vam 😉
“Samo barcaffe”, podali ste modre misli. Tudi moji starši so imeli navado reči: “Ne hvali dneva pred nočjo”. Velikokrat se res zgodi, da otroci, ki so v šoli blesteli, se potem v realnem življenju niso izkazali.
Lažno nekoga obsojati, pa bi moralo biti kaznivo, tako, kot kraja, kajti s tem krademo določenemu človeku “dobro ime”.
Že za časa Avstrije in Italije, so pripovedovali stari ljudje, da je moral marsikdo na sodišče zaradi lažnega obrekovanja. Sodnik, je poleg kazni določil, še – “Da mora vzeti besede nazaj”. Nisem sigurna (takrat je malokdo imel časopis) kako so to v praksi izvajali, mogoče, da je pred cerkvijo po maši vsem povedal, da je lagal in obrekoval, in tako dejansko sam sebe osmešil.
Nič ne opravičuje grdega vedenja, vandalizma ali celo kriminala. Starši bodo svoje otroke spravili v propad, če bodo razumevajoči ob “težavah”. Ve se kaj je prav in kaj ni, ter to dosledno vzgajati.
Tista alineja o mamilih sploh zmaga, ja kriminalca je treba pobožati, ne pa soraviti v zapor. Noro.
Ja, Teodor,za vas še posebej velja: NE SODITE,DA NE BOSTE SOJENI.
Ker delam z mladoletnimi prestopniki,vam iz prve roke povem,koliko jih je slovenskih mladoletnikov v postopkih,iz popolnih družin,lani mladoletnik uboj očeta, Slovenec, ogromno spolnih deliktov mladoletnih fantov nad puncami,zopet Slovenci,človek skoraj ne bi verjel. Očetje in mame visoko izobraženi,otroci z ne vem kok tisoč krožki,priznanji,ni da ni,na koncu pa poskusi samomora,depresija,droge,prestopnistvo.
Ne boste verjeli,kajne???? Iz načeloma popolnih krščanskih družin s pravili in redom.
Le kaj se je v njih zalomilo??????
Popolnoma vam verjamem. Zato pa ne zagovarjam ujčkanja.
Spoštovana g. Barbara,
velja tudi:
“Bratje opominjajte se med seboj”!
In za vaš zapis:
“Iz načeloma popolnoma krščanskih družin s pravili in redom”
Resnica je le,
starši in otroci staršev kateri razmišljajo v bilo kateri življenski situaciji o samomoru, so daleč od krščanske vzgoje in krščanskih vrednot!
Dobesedno so vrednot, dolžnosti, pred le sebeljubi pravicami, nevzgojeni.
V veliki večini v tej naši družbi so dejansko oboji, resnično,
z vzgojo postali vrednot ateistični slabiči!
Dojenček jim bil bi lahko za vzor! Komaj rojen in še nevzgojen je borec za življenje, z vsakim vdihom in nikomur preslišanim glasilk kričanjem!
Tudi tisočerih krožkov vsebina brez vrednot vzgoje je le spotikajočih se kupov iztrebkov, smrdečega govna polna štala.
Če še ne veste, premnogim v tej vrednot pozabljeni vzgoje družbi, na strokovnih mestih in položajih je izobrazba akademska,
kot pri moči bika pamet,
brez pomena!
“Resnica je le, starši in otroci staršev kateri razmišljajo v bilo kateri življenjski situaciji o samomoru, so daleč od krščanske vzgoje in krščanskih vrednot!”
Resnica je le, da ne samo razmišljajo, pač pa ga tudi naredijo in to tudi ljudje, ki so imeli krščansko vzgojo in krščanske vrednote!
Zakaj? Zato, ker nas včasih življenje postavi v nepredvidljive in nerešljive situacije, v situacije, ko ni nikjer videti izhoda, morda je za to kriva tudi kakšna huda, neozdravljiva duševna bolezen? Najlažje je obsojati in si zatiskati oči, da nam pa se kaj takega ne more zgoditi, da nam pa že ne, ker mi smo popolni ljudje in popolni kristjani.
Življenje me je naučilo marsičesa. Jaz pravim: Nikoli ne reci nikoli! Nikoli ne veš, kaj te v življenju čaka. Življenje je nepredvidljivo in polno presenečenj. Velikokrat se nam zgodijo stvari, na katere nismo pripravljeni in si niti v sanjah ne mislimo, da se nam bodo zgodile.
Zato – ne obsojajmo drugih!!!
Bravo, samo barcaffe!
Hans, kakšno pametovanje!!!!
Zgleda da niste nikoli živeli in delali med ljudmi z najrazličnejšimi stiskami, in to zelo velikimi travmami.
V neki knjigi o vzgoji sem prebrala misel, ki je še kako drži: da je vzgajati otroke pravzaprav enostavno, le predstavljati si moramo, da je naš otrok, otrok nekoga drugega. Ker smo za to, kako vzgajali otroke drugih, vsi strokovnjaki.
Bo držalo, Veronika 🙂