Ste vedeli, da ko otroka vzgojno telesno kaznujete, ga s tem navajate, da je nasilje nad njegovim telesom sprejemljivo in tako postane lahek plen za nadlegovalce? Ste vedeli, da več kot je šeškanja otroka, bolj je prisotno nasilje v družini?
Dolgotrajni učinek
Trenutne raziskave na področju duševnega zdravja in razvoja otrok podpirajo teorijo proti nasilju nad otrokom, ne glede na to, kako kratko ali kako blago mu je otrok izpostavljen. Ponavljanje ima kumulativni in trajen učinek. Večina od nas bi priznala, da so najbolj živi in neprijetni spomini na naše otroštvo prav »zlorabe« s strani staršev. Nekatere ljudi ti spomini tako razburijo, da se začnejo pretvarjati, da so bili nepomembni ali celo smešni. Opazili boste, kako se nasmehnejo, ko opisujejo, kako so bili kaznovani. Nasmehnejo se zaradi sramote, ki jo občutijo, ne zaradi užitka. Da bi se zaščitili pred bolečino, prikrijejo spomine na pretekle občutke.
Nekateri starši, ki želijo upravičiti svoje ravnanje, bodo trdili: »Imate dolžnost, da zgrabite otroka, ki je na tem, da narediš nekaj nevarnega – da bi se dotaknil vroči peči ali stekel na cesto – in ga udarite v opozorilo, da si bo zapomnil, v kakšni življenjski nevarnosti je bil.
Če bi ta argument držal, bi morali biti udarci s časom vse bolj redki, saj bi se otrok naučil lekcije. Vendar ponavadi ni tako. Udarci se ponavadi stopnjujejo v pogostosti in resnosti in tepeni otroci se pogosto obnašajo grše. Udarec otroka zmede, zaradi česar se še težje zapomni to, kar ga odrasli skuša naučiti. Starši, ki uporabljajo vzgojne klofute, otroka ne učijo, da je vroča peč ali prometna cesta nevarna. Učijo ga, da so nevarni odrasli in to tisti, od katerih je otrok odvisen. To pa je slaba lekcija.
Izgubljeno zaupanje
Preživetje je za novorojenčka največja skrb. Strah pred padcem in glasnim zvokom, kot tudi sesanje, niso naučeni odzivi. Pridejo že ob rojstvu v paketu z dojenčkom. Glas matere, toplina in nežnost njenih rok, vonj telesa in okus mleka so ključne izkušnje za dojenčka o svetu, ki ga pripravljajo na vse tisto, kar bo sledilo.
Zaupanje je bistveno, zato mora biti vzpostavljeno že zelo zgodaj. Tragično je, da je pri mnogih tudi zelo zgodaj uničeno. Ignoranca, grobost, grožnje, kričanje in drugi neprimerni odzivi, kot je npr. šeškanje, so glavni akterji tega uničenja.
Kaj se dogaja z otrokom? Tepen otrok podobno kot tisti, ki ni deležen primerne prehrane, toplote in počitka, ima manj možnosti, da bo na starše gledal kot na vir ljubezni in varnosti. Odnos med otrokom in starši je tako neizogibno ranjen in posledično otrok ne raste na najboljši možen način.
Ko je ranjeno zaupanje med otroki in njihovimi najbližjimi, je zmožnost otrok, da oblikujejo zaupanja vredne odnose z drugimi prav tako zmanjšana, učinek pa je lahko vseživljenjski. Ljudje, ki so utrpeli škodo na ta način, vidijo vse odnose kot pogajanja, kot bitko med tem, kdo bo zmagal in kdo izgubil. Svet vidijo kot razširitev svojega zgodnjega življenja doma- nevarno okolje, v katerem je najboljša rešitev ta, da žrtev postane victimizer.
Zanemarjanje in permisivnost
Zagovorniki šeškanja pogosto trdijo, da sta samo dve izbiri: ena po riti ali neukrepanje. To je lažna izbira. Permisivnost je enako nesmiselna in kontra produktivna kot šeškanje. Moder starš vzpostavlja varno okolje z mejami, primernimi starosti, in razumnimi pravili, z lastnim zgledom in upoštevanjem otrokove naravne nagnjenosti k posnemanju in sodelovanju. Ta metoda zahteva več spretnosti in potrpežljivosti kot šeškanje, vendar deluje. Krepi zaupanje med starši in otrokom, med učiteljem in učencem in s tem odpira pot za zahtevnejše lekcije.
Tepena zakonca in šeškanje
V veliki večini zakonov, kjer je prisotno nasilje, sta starša nasilna tudi do otrok. Takšni ljudje so bili zagotovo tepeni, ko so bili majhni, in verjetno priča tudi številnim telesnim kaznovanjem drugih. Tepeni zakonci, ki tepejo svoje otroke, jih vzgajajo v pretepače (batterer) in žrtve kot so sami.
Otroci se od staršev učijo, kako sproščati frustracije, izraziti neodobravanje in uveljavljati svojo voljo na način, da udarimo manjšega in šibkejšega od sebe. To načelo vidijo vsakič, ko starši eksplodirajo in jih udarijo. Spoznajo, da ko bodo sami dovolj veliki in dovolj močni, bodo lahko nadzorovali druge z grožnjo ali povzročanjem bolečine. Spoznajo, da je v redu, da se možje in žene zlorabljajo ter da odrasli zlorabljajo otroke.
Ko otroci, ki so zrasli v nasilnih domovih, odrastejo in si ustvarijo družine, zelo težko prekinejo vedenje, ki so mu bili priča in so ga doživeli. Tako nadaljujejo ciklus zlorabe s svojimi lastnimi nedolžnimi otroci. Ko šeškanje izgine iz družinskega življenja, bodo izginile tudi druge oblike nasilja v družini.
Stopnjevanje
Telesne poškodbe in smrti otrok, ki jih povzročajo njihovi skrbniki, so pogosto posledica telesnega kaznovanja. Storilci tudi najbolj grozljivih dejanj nad otroki se običajno zagovarjajo, da je otrokovo nedostojno vedenje zahtevalo kazen, rezultat pa je bil nenameren.
Mnoge smrti dojenčkov in malčkov uradno pripisujejo nesrečam, kot je padec iz postelje, padec po stopnicah, utopitev v kadi, ker je starša zmotil telefonski klic, čeprav bi jih lahko prekvalificirali v umore, če bi poznali dejanske vzroke in ne bi le slepo verjeli besedam staršev, ki skušajo tako oprati svojo krivdo. Včasih pa še žrtev krivijo za svojo nesrečo.
Veliko staršem je prišlo šeškanje v navado zato, ker tako sproščajo svojo frustracijo in jezo – ne zato, ker bi ugotovili, da je to učinkovit način za izboljšanje otrokovega vedenja. In ker so nasilna dejanja že po naravi nagnjena k stopnjevanju, ni varnega načina za udariti otroka.
Šeškanje in spolno nadlegovanje
Tepeni otroci se učijo, da njihovo telo ni njihova osebna lastnina. Šeškanje jih uči, da so celo njihova spolna področja stvar, ki so pod nadzorom odraslih. Otrok, ki se preda šeškanju v ponedeljek, bo težko rekel ne nadlegovalcu v torek. S šeškanjem naredimo iz otroka lahek plen za nadlegovalce.
Ena po riti in spolni razvoj
Medicinska znanost je že davno spoznala in dokumentirala, kako lahko udarcu po zadnjici spodbudijo spolne občutke. Otroci so še posebej občutljivi. Tragične posledice za veliko otrok, ki so bili kaznovani s šeškanjem, so v tvorbi povezave med bolečino, poniževanje in spolnim vzburjenjem, ki traja do konca njihovega življenja.
Pornografija in prostitucija uspešno vodita svoje posle na račun potreb neštetih nesrečnih posameznikov, katerih spolni razvoj se je iztiril zaradi šeškanja v otroštvu. Če smo ob vseh ostalih pomislekih pogledali stran, bi to moral biti dovolj velik razlog, da ne bi nikoli udarili otroka.
Fizične nevarnosti pri udarcih po zadnjici
Globoko v zadnjici poteka največji živec v telesu. Hud udarec po zadnjico lahko povzroči krvavitve v mišicah, ki obkrožajo živec, in rani živec ter posledično morda povzroči okvaro noge. Poleg poškodbe živca in mehkih tkiv lahko udarec povzroči poškodbo trtice ali križnice. Valovi se lahko širijo navzgor po hrbtenici in lahko povzročijo stiskanje diska ali kompresijski zlom vretenc.
Nekateri ljudje v poskusu, da bi upravičili pretepanje otrokove zadnjice, trdijo, da je Bog ali narave namenila ta del telesa za šeškanje. Ta trditev je nesramno perverzna. Noben del človeškega telesa ni bil ustvarjen za zlorabljanje.
Fizične nevarnosti pri udarcih po rokah
Otrokova roka je še posebej ranljiva, ker so njene vezi, živci, kite in krvne žile tik pod kožo, ki nima podkožnega zaščitnega tkiva. Udarci po rokah mlajših otrok so še posebej nevarni za rastoče kosti in lahko povzročijo deformacije ali okvare. Udarci lahko privedejo tudi do zlomov, izvinov in vodijo do prezgodnjega osteoartritisa.
Stresanje
Stresanje lahko povzroči slepoto, poškodbe vratu, možganov, hrbtenjače in celo smrt.
Šeškanje doma, uspešnost v šoli
Učitelji bodo povedali, da so najbolj problematični otroci v šoli tisti, ki prihajajo iz najbolj nemirnega domačega okolja. Za mnoge od teh otrok se bitke, ki jih bijejo doma, prenašajo v šolsko življenje. Posledica je učni neuspeh in osip. Ti otroci iščejo družbo vrstnikov s podobnimi težavami. Ulične tople zapolnjujejo praznino, ki sta jo pustila zavoženo družinsko in šolsko življenje.
Ne smemo biti presenečeni, da mnogi mladi zavračajo svet odraslih do enake stopnje kot menijo, da je odrasli svet zavrnil njih. Prav tako ne smemo biti presenečeni, da bodo tisti, ki so bili skozi otroštvo prejemniki nasilja, postali njegovi povzročitelji kakor hitro bo to mogoče.
Šeškanje, kajenje, pitje in droge
Biti tepen je ponižujoča in sramotna izkušnja. Pretepen otrok absorbira, ne samo udarce, temveč tudi sporočilo, ki ga posredujejo: “Si ničvreden. Zavrnil sem te.” To sporočilo močno vpliva na otrokovo osebnost. Vceplja sovraštvo do sebe.
Prej ali slej je vsak otrok izpostavljen substancam, ki obljubljajo instant olajšanje od občutkov ničvrednosti in zavrnitve. Povsod lahko vidimo ljudi, ki jemljemo »zdravila«, da bi se počutili dobro. Tako je težko prepričati otroka, ki trpi, da mu nekaj zaužitega, vdihnjenega ali vbrizganega ne more na dolgi rok olajšati bolečine, vendar pa bo ustvarilo še dodatne resne težave.
Šeškanje in kazniva dejanja
Vsakdo pozna seznam socialnih faktorjev, ki vodijo v nasilna kazniva ravnanja: revščina, diskriminacija, razpad družine, mamila, tolpe in preprost dostop do smrtonosnega orožja. Jasno je, da vsak element iz zgornjega seznama prispeva k nasilju in kriminalu. Le redko pa priznajo še enega od ključnih faktorjev: šeškanje.
Raziskovalci, ki so delali študije o prestopništvu, so odkrili, kako nekateri zgodnji vplivi v otroštvu povzročijo nesocialno in nasilno vedenje. Pokazali so, da se prvi znaki prestopništva pogosto pojavljajo že pri triletnih otrocih – torej še preden so otroci prišli v stik z vplivi zunaj doma. Starši, ki se opirajo na telesno kaznovanje, bodo bolj verjetno vzgojili agresivne in nasilne otroke. Hujše in bolj zgodnejše kot so zlorabe, slabši so rezultati.
Šeškanje in predsodki
Šeškanje napolni otroke z jezo in željo po maščevanju. Vendar pa ta želja ni skoraj nikoli usmerjena na povzročitelja. Tudi najbolj hudo pretepen otrok se ne bo spravil nazaj na tistega, ki ga je poškodoval. Namesto tega bodo pomoč iskali v fantazijah, kjer bodo lahko svojo jezo varno sprostili na namišljenih nasprotnikih. Včasih pa ustrahujejo in se znesejo nad mlajšimi sorojenci ali hišnimi živalmi. Ko otroci rastejo, so lahka vaba za sekte in ekstremistične skupine, ki jim ponujajo priložnost, da svojo domišljijo pretvorijo v realnost.
Šeškanje in razvoj možganov
V zgodnjem otroštvu se možgani razvijajo hitreje kot kateri koli drug organ. Pri 5 letih dosežejo približno 90 odstotkov teže odraslih možganov, pri 7 letih pa so povsem razviti. Zato je zgodnje otroštvo zelo občutljivo in kritično obdobje v razvoju možganov. Stres, ki ga povzročajo bolečine in strah pred šeškanjem, lahko negativno vpliva na razvoj in delovanje možganov. Ravno v tem obdobju pa so mnogi otroci izpostavljeni telesnemu kaznovanju. Učinek je lahko iztirjenje naravnega, zdravega razvoja možganov, posledice česar so lahko vseživljenjske in nepopravljive nepravilnosti.
Slikanje možganov in drugi poskusi so pokazali, da lahko zloraba otrok povzroči trajne poškodbe na živčnih strukturah in funkcijah razvijajočih se možganov. Noben odgovoren starš ne bi namerno ogrožal otrokovega normalnega razvoja možganov, a prav to nevede stori tisti, ki otroka telesno kaznuje.
vir: http://www.nospank.net
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Definicija stare vzgoje je … ❓
Maja, hvala za ta članek. Moram reči, da se z marsičem strinjam. Vsekakor je potrebno otroku nuditi varno zavetje, kjer bo lahko izrazil kar nosi v sebi. Verjetno se to šeškanje nanaša na konstantno zlorabo otroka, ne npr. na to, če otroka udariš občasno – enkrat letno? To verjetno ne bi imelo tako hudih posledic. Nekateri straši se počutijo grozno, če le redko udarijo otroka. Logično, da je vedno narobe, a včasih je lahko človek v stiski in narobe izrazi svoj stres. Vedno je pa potrebno opravičilo, če že slučajno pride do tega.
Ne razumem pa zakaj si v članek vključila ta del:
“Mnoge smrti dojenčkov in malčkov pripisujejo nesrečam, kot je padec iz postelje, padec po stopnicah, utopitev v kadi, ker je starša zmotil telefonski klic, čeprav bi jih lahko prekvalificirali v umore, če bi bila znana dejstva. Včasih še žrtev krivijo za svojo nesrečo.”
Ta del članka me je prizadel, saj se mi je zdel krivičen do staršev, ki se jim je to zgodilo. Mislim, da nihče ni popolen oče ali mama, vsi delamo napake. Kadar pride do tako usodne napake, mora biti GROZLJIVO. Prepričana sem, da se straši takšnih otrok, ki so jim po nesreči povzročili smrt celo življneje sekirajo in zelo trpijo. S to tvojo trditvijo sem dobila občutek, da si jim dala sol na rane. Predpostavljam, da ti nikoli ni umrl otrok… Meni je. Nihče ni bil kriv. Tako nam je bilo namenjeno. A je trpljenje neskončno. Ne morem si niti predstavljati, kako bi se počutila, če bi bila za to sama odgovorna. Če bi mi še nekdo rekel: morilka…
Zakaj si to zapisala v ta članek (ki je sicer zelo kvaliteten)?
Petja živjo!
Mogoče je malo nerodno napisano, bom poskušala popravit. Niso bili mišljeni primeri, kjer je prišlo do nesreče. Mišljeno je bilo, da starši navajajo take razloge, čeprav to dejansko niso, ampak so sami povzročili tragedijo, pa tega nočejo priznati.
Mislim, da je ogromna razlika, če otrok sam pade z nekje in se grdo potolče, ali pa če starš premlati otroka potem pa trdi, da je sam padel po stopnicah… Ja si tudi v prvem primeru očitaš, da nisi naredil vsega, da bi preprečil, vendar vseeno ni isto kot če otroka namerno poškoduješ.
Sicer pa imam tudi sama že angelčka in vem, kakšna je bolečina, ko izgubiš (pa ne po svoji krivdi) otroka. Zato mi je še toliko bolj nerazumljivo, da bi se do otroka vedla nasilno.
Hvala za razlago! Zdaj mi je bolj jasno,kaj si želela reči, ni mi pa jasno, da bi kdo namerno škodoval svojemu otroku… Ni mi to jasno. Kaj je z ljudmi?!
Bila sem na strokovnem seminarju Vzgoja brez nasilja, ki ga je pripravil iskreni.net in tam je en dohtar (ne spomnim se imena) imel cel prispevek kaj starši fizično mučijo otroke. Zelo nazorno s slikami obdukcije je opisal primer smrti otroka, ko so starši rekli, da je samo padel… pa je ravno on uspel dokazati, da je bil tepen s pasovi, udari z nogo v trebuh, in celo glavo. Dokazal je, da so ga stalno pretepali a mislim, da se potem ni vseeno nič zgodilo.
Po mojem je ta stavek letel na to kar jaz razumem in ne na tiste primere, kjer se zgodi zares nesreča. Naj pa Maja zapiše kaj je imela v mislih.
vzgajanje staršev
Vedno znova sem šokirana ko od koga slišim kako je “ena po riti” vzgojna in kako je otrok to “rabil” itd itd.. da ne govorim o tem da meni kdo iz generacije 60letnikov “svetuje” naj malega udarim, da mi ne bo zrasel čez glavo…skratka: nasilna vzgoja se re še preveč tolerira..nasilje ap je skrito za domačimi zidovi in veliko sosedov nemočno posluša krike otrok…
A ko preberem tak čalane, si rečem: ja z vsem se strinjam. Nasilje ni rešitev, ni vzgoja…hkrat pa moram priznati da v določenih trenutkih ne znam ravnati “vzgojno”, ne znam umiriti otroka… zato predlagam, prosim, da se več piše o tem KAJ LAHKO NAREDIM, KADAR ME IMA DA BI BIL NASILEN DO OTROKA?
Sama se sicer zelo trudim in vedno znova poskušam najti kako alternativo, a včasih je taako tezko… sicer otroka ne tepem, a tudi na svoje “dretje” nisem ponosna 🙁 in mislim da ima zelo slabe posledice…
Katja saj si rešitev že posredno napisala. Najprej moraš umiriti sebe, ker za tvoj nemir ni kriv otrok ali njegovo dejanje. On je to v tebi le prebudil. In ko se boš umirila, boš odkrila nove in bistveno bolj učinkovite vzgojne ukrepe.
Živjo.
Jaz vem, da včasih pri vzgoji zaradi malenkosti “čisto ven padem” in se šele čez nekaj sekund zavem, da nekaj počnem ( npr: kričim, držim sina močno za roko) in lahko rečem, da gre za to, da se v nekih situacijah vrnem v občutja iz otroštva, ki jih razumsko ne morem premagati. Mene so starši včasih, ko sem trmarila, močno po riti, potem pa zaprli v sobo, v klet in čakali, da se bom nehala dreti. Sedaj se trudim premagati, predelati ta otroška čustva, da bi lahko pretrgala ta način vzgoje. Sina sem udarila samo trikrat do sedaj, pa je to sprožilo njegovo nasilno vedenje do mlajšega brata. Zato tudi jaz prosim za kak članek na temo KAKO ODREAGIRATI v burnih situacijah, ko ti otrok stopi na živce in si ne moreš pomagati.
Hvala.
Ja, res, se strinjam. Vedno se govori o fizičnem nasilju. Ta je zagotovo slab. A je psihičen še hujši in je tega zelo veliko. Mnogi straši se ne poslužujejo fizičnega nasilja, ker vedo, da se ga ne smejo, da je družbeno nesprejemljiv. Zato pa svoj stres sproščajo preko besed, žaljivk, kuhanja mule, užaljenosti, hladnosti in drugih grozljivih načinov kaznovanja. Besede se zakoreninijo v srcu in ne gredo več ven. So boleče za vedno. Uničujejo samopodobo, zaupanje v svet, pozitivnost in ustvarjajo zagrenjenost, zahrbtnost, škodoželjnost… Včasih se mi zdi, da je boljše eno prpopat kot pa ga žalit. :(((
Seveda je tudi psihično nasilje neupravičljivo. Ampak tolerirati telesno nasilje v zameno za psihično nasilje, ni rešitev. Ker sta obe slabi izbiri.