Kraljica in divja ženska

Naslov knjige Kraljica in divja ženska me je takoj pritegnil. Da, želela sem se počutiti kot kraljica, vloga divje ženske pa me je izzivala; bala sem se je.

Divjost povezujem z neukročenostjo in zaman sem brskala po spominu, da bi našla svetopisemsko ženo, ki bi ji lahko prisodila omenjeno lastnost. Radovedno sem odprla kazalo knjige in našla odgovor. Odkrila sem tudi 13 ostalih ženskih likov iz svetega pisma, ki jih v knjigi osvetljujeta Anselm Grün in njegova sestra Linda Jarosch. V skupini mamic smo se teden za tednom poglabljale v vsak lik posebej in izpostavile tisto, kar nas je najbolj pritegnilo …

Še nobene knjige nisem brala tako počasi in tako poglobljeno. K razmišljanju so me zelo spodbudila vprašanja, ki jih ob koncu opisa vsakega ženskega lika Anselm postavlja svoji sestri, a bi lahko veljala tudi za nas. Sicer pa je iz knjige čutiti, da je Anselm mojster poznavanja človeške duše in Svetega pisma ter izzivov, s katerimi se srečujemo vsak dan.

Doma so mi vedno znova ponavljali, naj bom pridna, in take sem si predstavljala tudi svetopisemske žene. No, v mislih sem imela predvsem Marijo, ki je sprejela Božjo voljo. Zdelo se mi je, da ji druge ženske ne sežemo niti do kolen. Presenetila me je Anselmova misel: »Vsaka mati je navsezadnje Mati Božja. Rodi Božjega otroka; otroka, ki ga je oblikoval in ustvaril Bog.« Ob teh stavkih se mi je zdelo, kot da bi mi nekdo vzravnal hrbtenico. Poslanstvo mamice je dobilo novo vrednost.

Ob liku Tamare, ki jo avtor povezuje z divjo žensko, sem se zdrznila ob stavku: »Divja ženska je svobodna. Ne naredi tistega, kar pričakujejo od nje drugi, temveč to, kar sama meni, da je prav.« Pri Ruti sem občudovala to, da je šla čez mejo in si tako pridobila nove možnosti. Podčrtala sem si sledečo misel: »Potrebnega je veliko zaupanja vase, da ne zatajimo svoje edinstvenosti, tudi kadar se zdi okolici tuja.«

Ko sem se poglabljala v lik prerokinje Mirjam, me je kot puščica v srce zadelo tole: »Ne moremo pričakovati, da bodo moški naredili za nas to, kar moramo narediti zase same. Le če bomo same prisluhnile svojemu občutku in ga vzele resno, nas bodo slišali in vzeli resno tudi moški.«

Marta in Marija – gostiteljica in umetnica, sta mi bili domači, prav tako Eva, ki jo označujemo za mater vseh živih. Tudi Saro bi sama povezala s smejočo se žensko in Ano z modro žensko. Marija Magdalena se je tudi meni zdela strastno ljubeča. Nisem pa si mogla zamisliti, proti komu in kako bi se lahko bojevala Judita. Nič čudnega, saj ženske pogosto zatremo bojevnico v sebi.

»Bojevnica se ne bojuje proti nekomu, temveč se bojuje zase, za svoje dostojanstvo, ki ga ima kot ženska, in za to, da zavaruje svojega notranjega otroka. ‘Ne’ drugim pa lahko hkrati pomeni ‘da’ samemu sebi. Ta ‘da’ zrcali, kaj v sebi želim spoštovati in zavarovati in kaj potem pričakujem tudi od drugih,« lahko preberemo v knjigi Kraljica in divja ženska.

O Debori nisem vedela nič. »Debora svetuje, kdaj stopiti v boj. Čuti, kdaj je smiselno delovati in kdaj je bolje čakati,« piše Anselm Grün. Dodaja še: »V molitvi doživi ženska svoje nedotakljivo dostojanstvo in notranji prostor, v katerem ima pravico do življenja, v katerem jo nihče ne more žaliti.«

Prav močno zaupanje v Boga je skupna točka vsem tem ženskam, ki jih obravnavata Anselm in Linda. Njihovo dostojanstvo je ostalo nedotakljivo, ker jih varuje Bog. Kljub temu da so trdno zasidrane v veri, ne ostajajo pasivne. Prav nasprotno. Zelo so pogumne, namesto tarnanja so prevzemale pobudo, bile so odločne stvari spremeniti na bolje tudi takrat, ko se je zdelo, da nimajo nobenih možnosti. V molitvi so razvile moč, da so lahko presegle svoje zmožnosti. Namesto, da bi se smilile same sebi, so ukrepale in včasih tvegale celo lastno življenje.

»Svojo moč in kraljevsko dostojanstvo je Estera črpala samo iz zaupanja v Boga,« piše Anselm Grün. Dodaja še: »Z zaupanjem v Boga postane sirota Estera kraljica, ki izžareva dostojanstvo in zbere pogum, da se zavzame za svoje ljudstvo in ga reši.«

In me? Kje so razlogi, da se ne počutimo kot kraljice?