Ko papež govori o splavu, včasih opusti jezik usmiljenja

Papež Frančišek manjkrat spregovori o splavu, kot sta njegova predhodnika. A ko spregovori, včasih uporabi veliko bolj neposredne besede, ob tokratni sredini avdienci ugotavlja Inés San Martín, novinarka Cruxa.

Prvič je papež v zvezi z govorjenjem o splavu presenetil na novinarski konferenci na letalu ob povratku s svetovnega dneva mladih v Rio de Janeiru leta 2013, ko ga je ena od novinark vprašala, kako to, da mladim ni spregovoril o splavu in istospolni poroki.

Takrat je odgovoril, da ni nujno vedno govoriti o teh vprašanjih, in poudaril, da mladi, ki jim je govoril na srečanju v Riu, zelo dobro poznajo stališče Cerkve do teh vprašanj.

Podobno je precej kritik vzbudil njegov nagovor v ameriškem kongresu leta 2015, ko niti z besedo ni neposredno omenil splava – in to v državi, kjer v zelo močnem pro-life gibanju sodelujejo mnogi predani katoličani.

Kmalu po prihodu iz Ria de Janeira je branil to svojo pozicijo. V intervjuju za America Magazine je znova poudaril, da je nauk Cerkve v zvezi s splavom (in drugimi žgočimi moralnimi vprašanji) jasen, da pa ni treba o tem ves čas govoriti.

»Sam nisem veliko govoril o tem in so me zato grajali. Ampak ko govorimo o teh stvareh, moramo govoriti v kontekstu,« meni papež Frančišek.

Iz vsakdanjega življenja: o lepotici, ki je splavila, da ne bi prizadela svoje postave

Po drugi strani pa je res, da papež, ko spregovori o splavu, pogosto uporabi močne, neposredne besede.

Primere iz resničnega življenja papež uporabi, da bi se ljudje, zazibani v lagodnost kulture, kjer je splav mnogim postal nekaj sprejemljivega, prebudili.

Preden je postal papež, je bil kot kardinal Bergoglio zelo neposreden. Tako je denimo izjavil: »Pravica do življenja je prva človekova pravica. Splav je uboj nekoga, ki se ne more braniti« (v pogovoru z rabijem Abrahamom Skorko v knjigi V nebesih in na zemlji).

Kot papež je to srčiko sporočila ohranil, a ga največkrat izreka bodisi v zvezi s konkretnimi primeri iz življenja bodisi v zelo širokem kontekstu druge problematike spoštovanja človekovih pravic.

Primere iz resničnega življenja papež uporabi, da bi se ljudje, zazibani v lagodnost kulture, kjer je splav mnogim postal nekaj sprejemljivega, prebudili.

Tako je recimo minulo sredo na avdienci spregovoril, kako še vedno čuti bolečino v duši, ko pomisli na primer iz svoje nekdanje škofije Buenos Aires, ko je neka ženska, lepotica, dejala, da je morala splaviti, da ne bi škodila svoji postavi.

Splav kot »kuga«, splav kot »mafijska logika«

Papež je splav imenoval tudi že »kuga«, logiko ljudi, ki svetujejo splav prizadetih otrok, pa primerjal z logiko mafije.

Papež splav pogosto omenja skupaj z drugimi napadi na življenje. Cilj tovrstne komunikacije je, da bi s sporočilom o splavu prodrl do src in razuma ljudi, ki so občutljivi za druge napade na človeško dostojanstvo, splav pa morda sprejemajo.

Tako je denimo v zgoraj omenjenem govoru, kjer je omenil »kugo splava«, spregovoril tudi o drugih napadih na človeško življenje: brezbrižnosti do smrti migrantov na poti čez Sredozemlje, smrti delavcev zaradi slabe varnosti pri delu, smrti zaradi pomanjkanja hrane.

Splav kot del potrošniške »kulture odmetavanja«

Za razliko od papeža Janeza Pavla II. papež Frančišek manjkrat uporabi izraz »kultura smrti«, pogosto pa o splavu govori v zvezi s »kulturo odmetavanja« in ga poveže z duhom potrošniške družbe, ki ne samo nekaj, ampak tudi nekoga odvrže, ko ta nima več uporabne vrednosti.

Za razliko od papeža Janeza Pavla II. papež Frančišek manjkrat uporabi izraz »kultura smrti«, pogosto pa o splavu govori v zvezi s »kulturo odmetavanja«.

Tako je denimo v govoru poslancem evropskega parlamenta v Strasbourgu leta 2014 spregovoril o »otrocih, ubitih v maternici«, a v kontekstu potrošniške kulture odmetavanja, ki podobno ravna z bolnimi, ostarelimi, zapuščenimi.

V tradicionalnem januarskem govoru ambasadorjem, akreditiranim pri Svetem sedežu, pa je leta 2014 govoril o kulturi odmetavanja ne samo v zvezi s splavom, ampak tudi v zvezi z otroki, ki jih uporabljajo za vojake, otroki, ki umrejo v vojnah, in otroki, ki so prodani in izkoriščani kot moderni sužnji.

Prav priložnosti, ko govori o problemih, za katere so senzibilni tudi ljudje iz izvenkatoliških krogov, papež skuša izrabiti, da pokaže, kako je vprašanje splava neločljivo povezano s prizadevanjem za človekove pravice ali celo – skrbjo za naravo.

Tako je denimo v encikliki o skrbi za okolje Laudato Si zapisal, da je »skrb za okolje nezdružljiva z upravičevanjem splava«.

Ali svet papeževo sporočilo o splavu v kontekstu sliši?

Ali ljudje, ki niso katoličani in za katere je splav sprejemljiv, to papeževo sporočilo o splavu v zelo širokem kontekstu slišijo in sprejemajo?

O tem težko sodimo. Dejstvo pa je, da žal mnogi mediji papeževe besede o splavu filtrirajo ali, kot je lucidno ugotovil eden do komentatorjev: Ko papež spregovori o mafiji, je vedno na naslovnicah. Ko pa tiste, ki delajo in spodbujajo splave, primerja z mafijo, se njegovo sporočilo nekako izgubi …

Vsekakor pa je papež s svojim pristopom in načinom komunikacije izziv vsem katoličanom in drugim, ki si prizadevajo v pro-life gibanju, kako delovati proti splavu in za življenje v sodobni sekularizirani družbi.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja