Ko mama teče maraton …

Foto: Shutterstock

Kaj vse je potrebno, da lahko mama odteče maraton! To še zdaleč ni zgolj tekaška oprema, fizična pripravljenost in liter vode.

Vse se je začelo na enem tistih pogumnih večerov, ko si mame vzamemo nekaj ur zase in dobivamo izvirne ideje. In je padla odločitev, da gremo septembra teči maraton. Vse bolj ali manj s tekaško kondicijo na psu, a z močno željo in voljo. In so se začele – spomladansko poletne priprave.

To, da ni časa, se je izkazalo kot slab izgovor, ki nas je podpiral leta.

Tekla bi, toda – kdaj?

Tekle smo zjutraj, popoldne, zvečer, tudi zelo pozno zvečer. Kadarkoli se je pač pokazalo, da lahko. To, da ni časa, se je izkazalo kot slab izgovor, ki nas je podpiral leta. Med nami so mamice, ki delajo nočne izmene, med nami so takšne, katerih možje pridejo domov okoli sedmih zvečer. So takšne, ki so dolge dneve na terenskem delu, in takšne, ki so doma z majhnimi otroci in celo dojenčki. So takšne, ki so poleg vsega vpete še v gradnjo novega doma. A čas se najde, je pa ob vsem tem potrebna dobra organizacija.

Zmagala je podpora!

Vse smo imele tri velike stebre podpore: podporo svojega moža, podporo svojih otrok ter podporo druga druge. Našim možem gre povečini zahvala, da smo si sploh lahko vzele čas zase. Naši otroci so zelo resno jemali to, da mora mama pač teči. Predvsem na dan maratona so bili prav oni najglasnejši navijači. Druga drugi pa smo bile v moralno podporo in spodbudo. In včasih v zavajanje – kako lažje bi bilo v tem času zaviti na kavo! Pa je bila enkrat ena, drugič druga bolj osredotočena na cilj.

Že s tem, da smo mame, ima vsaka za seboj marsikatero izkušnjo nemoči in takšnih in drugačnih bojev.

Kaj nas je naučila izkušnja priprav?

1. Kadar si nekaj močno želiš, se najde čas za to. Preden smo s tem začele, se nobeni še sanjalo ni, kam bi tek časovno umestila, in to večkrat na teden. Pa se je čas vendarle našel – in na račun tega ni trpelo nobeno delo in noben odnos. Smo se pa na račun tega odpovedale kakšni skupni kavi in kakšnemu filmu zvečer.
2. Zmoremo. Zakaj pa ne bi? Že s tem, da smo mame, ima vsaka za seboj marsikatero izkušnjo nemoči in takšnih in drugačnih bojev. Verjele smo druga v drugo tako močno, da smo na koncu verjele same vase.
3. Več kondicije pomeni tudi več vzdržljivosti v vsakdanu. Dlje časa kot smo tekle, bolj se je to pozitivno kazalo v našem vsakdanu. Manj smo bile utrujene, manj tečne, bolj potrpežljive do sebe in drugih. Ob redni športni dejavnosti je človek dejansko srečnejši.
4. Tu smo, ena drugi v spodbudo. Mame potrebujemo druge mame. Za nasvet, za podporo, včasih zgolj za to, da se druga drugi potožimo. Marsikatera od nas bi na poti obupala, če ne bi bile stalno prisotne besede, da zmoremo. Naj ne odnehamo. Da bo jutri bolje. Včasih druga drugo potrebujemo za potuho, spet drugič za brco v rit.

In kako je bilo na sami progi?

Podobno, kot večkrat izgleda kakšen dan vsake mame.

Začetno navdušenje. Zjutraj smo navadno polne zagona in idej ob novem dnevu.

Hiter start. Ob startu nas je nekatere prehitro za seboj povlekel val hitrih tekačev. Kot vsako jutro, kadar pogosto (nerealno) planiramo, koliko bomo v dnevu naredile. In se z vso hitrostjo nepremišljeno zatečemo po opravkih.

Obup. Bil je kot val nemoči, ki ga včasih občutimo preko dneva. Ko na eni strani vemo, kaj vse je še potrebno postoriti in hkrati čutimo, da ne zmoremo več. Na drugi strani pa se zavedamo, da je do večera, do cilja dneva, potrebno priti.

Spodbuda. Navijači ob progi so neprecenljivi, bili so trenutki, ko smo tekle samo še zaradi njih. In takšne navijače imamo tudi mame preko dne, če jim le dovolimo, da nas spodbujajo. Imamo može, otroke, starše, prijatelje, sosede. Znamo slišati, ko nam govorijo, da zmoremo? Znamo sprejeti nasvet, naj preko dneva tečemo počasneje ali drugače? Znamo na poti dneva sprejeti ponujeni kozarec vode?

Ali znamo teči svoje življenje, zase, do svojega cilja?

Kje je cilj? Vse smo vedele, kje je cilj, videti ga pa dolgo ni bilo. Kaj storimo, ko sama pot vsakdana postane (pre)dolga? Štejemo zgolj korake in razdaljo do cilja ali si znamo pot popestriti? Si znamo zapeti, se znamo nasmehniti, znamo zmoliti?

Prehitevati in ostajati zadaj. Na poti smo kakšnega tekača prehitele me in marsikateri tekač je prehitel nas. Koliko vrednosti dajemo temu v vsakdanjem življenju? Znamo teči svoje življenje, zase, do svojega cilja? Ali pogosto gledamo čez rame, kdaj nas bo kdo prehitel ali koga bi lahko mi dohiteli?

Različne dolžine. Tekle smo različne dolžine, od rekreativnih 8 km do čisto pravih 21 in 42 km. Toda pot čisto vsake mame posebej je svojevrsten izziv, ki jih ne moremo primerjati med seboj.

Cilj. Občutek, ko po vsem končno dosežeš ciljno črto, mora doživeti vsak sam. Zadovoljstvo in ponos ob tem, kaj smo dosegle, so odtehtali utrujenost. Dobile smo medaljo. Kot jih veliko dobimo vsakdan – od poljubov in objemov družinskih članov dalje.

Takole gledano, mame v življenju pretečemo veliko maratonov. In v vsakem smo zmagovalke.