Zadnjič sva bila z možem na obisku pri precej mlajšem paru, s katerim smo si sicer všeč, a se šele spoznavamo. Pogovor je bil na začetku malce zatikajoč, a do praznega klepeta ni bilo nikomur in kmalu smo se začeli previdno spuščati v globino. Seveda smo malo kramljali, ampak povedali smo si tudi nekaj zelo globokih osebnih razmišljanj.
In iz njune strani je bilo postavljeno tudi zgornje vprašanje. Na tistem obisku ni bilo priložnosti za čisto natančen odgovor. Sem se pa z vprašanjem ukvarjala še lep čas po prihodu domov.
V mislih sem preletela vsa moja razmišljanja ob Svetem pismu, ki ga načrtno jemljem v roke kakih 40 let. Premišljevala sem pogovore ob njem, ki sem jih imela s prijatelji v študentskih letih. Ustavila sem se na posameznih poudarkih in mislih, ki jih je ob posameznem odlomku nanizal naš duhovni voditelj. Razmišljala sem o tednih duhovnih vaj v tišini, ki sem jih imela milost opraviti prav vsako leto v študentskih časih. Kakšno razkošje! Potem sem se ponovno okopala ob najinih razmišljanjih s fantom, s katerim sva ob mnogih pogovorih skupaj dozorela za sveti zakon. Pa spet duhovne vaje in odlomki, ki so bili, kot bi bili napisani samo za naju, najina vprašanja in življenjske preizkušnje. Redni mesečni odlomki, ki so nas nagovarjali pri zakonski skupini, so se ob srečanjih razvili v bogato paleto iskrenih duhovnih razmišljanj. Kako hvaležna sva za teh naših 30 skupnih let!
Majhni otroci so naju posrkali v vrtinec opravil in skrbi. Časa za posedanje ob Svetem pismu je bilo malo. Čas za molitev se je včasih skrčil na posamezne zdihljaje Bogu tik preden sva zvečer utonila v spanec. Iz zaloge študentskih let in prvih let zakona sva živela, dokler so naju otroci intenzivno potrebovali. A vse mine in tudi to je minilo.
Počasi sva si lahko privoščila več. Sobotno jutro se je sprostilo. Otroci so končno spali dlje kot midva. Tu in tam se je pojavil kak prost večer. Duhovno branje sva iz člankov in krajših poglavij lahko podaljšala. Ker babic in dedkov že desetletja nimamo na razpolago, sva morala počakati, da so otroci nekoliko odrasli, preden sva jih lahko prvič pustila same za kak dan.
Vsak od naju si je lahko privoščil kakšen duhovni program. A se, čeprav bogate in nedvomno koristne, pri nama posamezne poti niso obnesle najbolje. Želela sva si duhovno hoditi skupaj. Želiva si biti poročena tudi na tem področju.
Sveto pismo in razmišljanje ob mesečnem odlomku je še vedno središče najinega duhovnega polnjenja. Knjigi vseh knjig se nikoli ne da priti do dna. Življenje je vedno novo in drugače izzivalno in posamezni odlomki naju nagovarjajo čisto vsak dan drugače.
Vendar, čeprav rada in marsikaj poslušava ali prebereva, se ob slišanem oziroma prebranem pogovarjava, čeprav iščeva in hrepeniva po duhovnih vsebinah, pa vseeno čutim, da v zorenju let postajava na nek način vedno ponižnejša in bolj preprosta.
Kadar skupaj skleneva roke in zmoliva vsaj del rožnega venca, je to resnično osrečujoče za oba. Skrivnosti rožnega venca so sodobne in večne, mogočne in preproste, jasne in skrivnostne, težke in lepe, močne in blage, kot so tudi trenutki našega življenja.
Skupna molitev vedno bolj zadovoljuje najino željo po bližini, nahrani najino lakoto po Božjem ter poteši žejo po globini.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Peter Pučnik: “Če je otrok iz družine prinesel samo odprto srce za Boga, je to že veliko.”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!