Kje med otrokom in učitelji smo starši?

Foto: Shutterstock

Konec šolskega leta se nezadržno bliža. Ocene so v glavnem zaključene, izgled spričeval je jasen. Otroci so že napol na počitnicah. Nekateri zadovoljni, drugi žalostni zaradi neuspeha ali nezadovoljni zaradi slabšega uspeha, kot so si ga želeli ali predstavljali. Rezultati v obliki zaključenih ocen so odraz truda, sposobnosti, dela …, pa malo tudi učitelja. In tole slednje me iz leta v leto čedalje bolj žuli.

V naši družini so samo štirje otroci, ki pa so starostno precej narazen. V šolskem sistemu gibljemo že dolgih šestnajst let. Kar nekaj let sem tudi sama preživela na učiteljski strani katedra. In v teh letih se je v meni nabralo kup zgodb, anekdot in izkušenj.

Delo, delo, delo

Najprej naj jasno povem, da sem močna zagovornica tega, da le pošteno delo obrodi sad. Sadovi v šoli pa so lahko zelo različni. Nekateri so v obliki odličnih ocen, drugi v obliki zadovoljstva, ker si naredil kolikor zmoreš in dosegel oceno, ki kaže na tvojo zgornjo mejo. Menim, da je vsak dolžen narediti največ kar zmore in zna. Pri nas doma imamo zelo različne otroke.

Vemo za učitelje, ki so se potrudili, da so učencu pomagali, da je, če je le tudi sam želel, tisto magično mejo med slabšo in boljšo oceno premagal. Kot vemo tudi za tiste druge, ki so brezosebno sešteli točke in procente in te postavili na mesto, »ki ti gre«.Imamo takega, ki dela z lahkoto, ki pravzaprav za odlične rezultate komaj kaj dela, imamo takega, ki dela pridno kot mravljica, pa nikakor ne doseže čisto tistega, kar bi si želel. Imamo takega, ki dela pridno, in je videti, da vse, kar si zada, z delom tudi doseže. In imamo takega, ki ga vsak najmanjši neuspeh potre in mu povsem zbije samozavest.

Midva kot starša sva zadolžena za to, da zahtevava in drživa pesti. Da spodbujava in briševa solze. Da poslušava in molčiva. Da se veseliva in da moliva. Da sva najzvestejša navijača svojih otrok.

Učitelji stare in učitelji nove zaveze

Daleč od tega sem, da bi na delo učiteljev generalno podala kakršnokoli kritiko. Imam toliko lastnih izkušenj z učiteljevanjem, da natančno vem, kako trdo dela večina učiteljev. Me pa vsake toliko ob kakšnem dejanju učitelja prešine občutek, ki ga z možem imenujeva »ostati v stari zavezi«. Skratka, ni tako poredko, da učitelj v silni vnemi, da bi bil pošten, da bi korektno oddelal svoje delo, pozabi, da je treba poštenje nadgraditi z dobroto.

Stvari nikoli in nikdar niso črno-bele. Že doma, kjer imam samo štiri otroke, moram z vsakim ravnati povsem drugače. Če je potrebno enega kar naprej potiskati preko meja cone udobnosti, je treba drugega vleči nazaj ali mu s pohvalami kazati resnično vrednost njegovega dela. Vse imam enako rada, ampak na enega deluje nekaj, na drugega nekaj povsem drugega. Enega neuspeh povsem potre, drugega podžge, da se v drugo izkaže pred sabo in drugimi. In tukaj so točkovanja in procenti lahko pogubni.

Vem, da neke meje morajo biti. Pa vendar vsi vemo za učitelje, ki so se potrudili, da so učencu pomagali, da je, če je le tudi sam želel, tisto magično mejo med slabšo in boljšo oceno premagal. Kot vemo tudi za tiste druge, ki so brezosebno sešteli točke in procente in te postavili na mesto, »ki ti gre«. Razlika med obema učiteljema in med njuno sporočilnostjo otroku, je izrazita.

Počitniceee!

Vsako leto, ko je šole konec, sem na nek način tudi sama izpraznjena. In če se otroci prve proste dni po majski in junijski noriji začudeno sprašujejo, kaj naj pa zdaj počnejo, se sama zalotim ob misli na to, da bi mi »pasalo« predvsem malo počitka v obliki masaže, sproščenih pogovorov, dobre glasbe, bližine z možem, kakšnega mirnega izleta v naravo, kino …

V vse to pa se mehko preplete tudi pohvala. Pohvala vseh, ki so šolsko leto dokončali. Otrok, ki se lahko pohvalijo s spričevalom, učiteljev, ki so še eno generacijo naučili novih veščin in znanj in staršev, ki so skupaj z obojimi stiskali pesti, premolili, se veselili, skušali razumeti … Vsi si zaslužimo mirnejše, tople, poletne dni.