35 let načrtovanja družin po volji države je na Kitajskem pustilo katastrofalne posledice. Nova politika dveh otrok pa še zdaleč ne pomeni nove miselnosti.
Z mentaliteto državnega planiranja na področju družin je hotela vladajoča komunistična partija spodbuditi gospodarsko rast in rešiti domnevni problem previsokega števila prebivalstva. Sejali so veter, zato danes žanjejo vihar.
Grozljive razsežnosti zločina nad otroki in starši
Brutalnost, s katero so na Kitajskem izvajali ukrep, pogosto presega našo domišljijo, sam ukrep pa se izkaže za scela nevrednega človekovega dostojanstva, v praksi dobesedno za zločinskega.
Tako so denimo pred drugo zanositvijo morali pari od države dobiti najprej dovoljenje, da so sploh lahko imeli otroka. Če pa je bil otrok spočet brez takšnega dovoljenja, so bili starši kaznovani z ogromnimi globami – kmetom so iz hlevov jemali prašiče, kokoši in druge živalske vire preživetja – ali pa so morali po ukazu izvesti splav. Drugorojeni otrok tudi ni dobil državljanstva in z njim povezanih ugodnosti na področju zdravstvene oskrbe in šolanja.
V primeru, da je ženska zahtevani splav zavrnila, so ga oblasti izvedle na silo. Tudi če je bila mati že v zadnjem trimesečju nosečnosti, so jo lahko prisilno privedli na kliniko, kjer je morala biti priča umoru lastnega otroka.
Seštevek opravljenih splavov v času državnega nadzora nad rojstvi na Kitajskem privede do nepredstavljive številke 336 milijonov.
V vsem tem času so na milijone kitajskih žensk, ki so jih zalotili, da imajo še drugega otroka, na silo sterilizirali. Mnoge od njih so zraven tega še javno ponižali in pometali iz služb. Otroke so lahko oblasti na skrivaj ali z zvijačo ugrabljale in jih nameščale v sirotišnice, kjer so jih nato proti plačilu dajali tujcem v posvojitev.
Glede na vse kar so morale in v mnogih primeri morajo kitajske ženske še naprej trpeti pod diktaturo, nas podatek, da je ravno med Kitajkami stopnja samomorilnosti najvišja na svetu, ne preseneti več.
Kar posameznice in pari doživljajo na osebni ravni, dobi v objektivnem smislu grozljive podobe. Zaradi diktata politične elite je bilo v dobrih treh desetletjih na smrt obsojenih na stotine milijonov otrok, nerojenih in rojenih.
Ker gre za kulturo, ki daje prednost moškim potomcem, je politika enega otroka v primeru, da je bil spočeti otrok punčka, povzročila eksplozijo detomorov, z večjo dostopnostjo medicinskih aparatov za ultrazkov pa še spolno selektivnih splavov.
Že zgolj uradni podatki tamkajšnjih oblasti nam povedo, da na Kitajskem letno splavijo 13 milijonov otrok. Seštevek vseh opravljenih splavov v času trajanja nadzora nad rojstvi nas tako privede do skupne vsote z nepredstavljivo številko 336 milijonov!
Hude gospodarske in socialne posledice
Zločin se je sčasoma izkazal tudi kot odličen recept za ekonomsko-socialni kaos. Pripeljal je do drastičnega nesorazmerja med spoloma. Strokovnjaki pa dodatno opozarjajo še na skokovit porast različnih oblik sociopatologij: vse od posilstev do t. i. trgovine z belim blagom, natančneje povedano trgovine z nevestami –povpraševanje po porokah željnih moških je glede na »ponudbo« deklet preprosto previsoko.
Premik v smer manjših družin se je na Kitajskem kot posledica rasti ekonomskega standarda sicer dogajal že vse od srede 60. let prejšnjega stoletja, vendar za potrebe komunistične oblasti očitno prepočasi. Državna intervencija leta 1980, ki je omejila število rojstev, je nato Kitajsko počasi pripeljala na rob družbene tempirane bombe.
Zmotna predpostavka, da je država lahko pametnejša od življenja samega, je namesto obvladovanja števila novorojenih povzročila, da stopnja kitajske rodnosti ne zagotavlja več obnavljanja populacije. V ekonomski stvarnosti to pomeni, da mora vse nižje število delovno aktivnih preživljati vse višje število upokojenih.
Bo prisilni splav zamenjal prostovoljni? Res sprememba prinaša novo miselnost?
Pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da je višji standard tudi Kitajce že razvadil do te mere, da si del pogosto niti ne želijo še drugega otroka. Zato tudi ni več daleč resničnost, da bo dovčerajšnji prisilni splav nadomestil prostovoljni splav.
Še do nedavnega so bili nerojeni kitajski otroci žrtve diktata državnih uradnikov, z razmahom zahodnjaške kulture ugodja pa se tako odpira možnost, da postanejo žrtve diktata hedonizma.
Totalitarnost ideologij ni vezana zgolj na nasilje državnega aparata v režimih, kot je kitajski. Enako dobro se prilagodi tudi zakonitostim demokratičnih ureditev.
Katera oblika splava je torej bolj sprevržena, prisilna ali prostovoljna? Vprašanje za demografske teoretike, ki si ga splavljeni otroci niti nimajo možnosti postaviti.
Nova politika dveh otrok na par tudi še ne pomeni tudi nove miselnosti v državi z diktaturo komunistične partije. Država bo z vsiljevanjem kontracepcije in prisilnih splavov kot oblike nadzora rojstev še naprej imela možnost vdiranja v intimno sfero parov. Osnovne človekove pravice na področju družinskega življenja še naprej ostajajo tabu.
Izbire glede števila otrok, ki bi bile morale biti zgolj zasebna zadeva para, bodo še naprej podrejene od elite dirigiranim interesom, namesto staršev pa bo še vedno država tista, ki bo odločala, kaj je zanje najboljše.
Dvoličnost Zahoda: državni nadzor nad rojstvi ni samo problem totalitarnih režimov
Moč države, ki z jekleno pestjo bdi nad dobrobitjo svojih državljanov, se paradoksalno lepo sklada z nekaterimi pogledi sicer s svobodo močno obsedenih ljudi na Zahodu.
Zato ni naključje, da se kitajska politika nadzora rojstev močno ujema z različnimi zahodnjaškim postmodernimi ideologijami in celo borci zoper podnebne spremembe, ki si prizadevajo za obvladovanje števila svetovnega prebivalstva.
Komentatorji zahodnih liberalnih medijev, ki so tokrat polni hvale nove kitajske politike dveh otrok in pripravljenosti na širjenje človekovih pravic, v svoji dvoličnosti radi spregledajo, da so še pred par leti kitajski zakon enega otroka pozdravljali kot povsem sprejemljiv ukrep za zmanjševanje pritiska na globalno onesnaženost.
Preden se torej Zahodnjaki s pozicije moralne superiornosti odločimo deliti nauke drugim svetovnim kulturam, je dobro vzeti v obzir tudi naše lastne omejenosti. Celostno vprašanje pogleda na človeka, njegove osebne svobode in dostojanstva tudi pri nas podvrženo raznim družbenim silnicam, ki si ga trudijo podrediti.
Čeprav so ukrepi precej bolj mehki in postopni, pa niso zato nič manj usodni za svobodo posameznika. Totalitarnost ideologij namreč ni vezana zgolj na nasilje državnega aparata v režimih, kot je kitajski, enako dobro se prilagodi tudi zakonitostim demokratičnih ureditev. Smo te nevarnosti sposobni prepoznati, preden bo prepozno?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!