Družbena tradicija nas uči, da mora svojo drago za roko zaprositi moški, ženska pa ima tisto moč, da odloča o usodi želje tistega, ki jo na kolenih prosi za njun skupni zakon. Tradicionalni pogled na snubljenje pa ni (več) edina možna pot. Bodo sodobne ženske ta trend obrnile na glavo? Ne veliko, a vendar je vse več moških, ki jih za roko zaprosijo njim že dolgo enakopravne ženske. Ali pa se za poroko preprosto brez posebnega cirkusa dogovorita oba skupaj. Možnosti so različne.
Tradicija, da fant za roko zaprosi svoje dekle, ima svoje temelje v družbi, kjer je bila ženska lastnina, s katero se je sklepalo kupčije ali pa je veljala kot preveč neracionalna in čustvena, da bi se o svojem možu lahko odločala sama. Čeprav se je družbeni odnos do žensk od tedaj korenito spremenil, raziskave kažejo, da večina žensk, ki si poroke želijo, še vedno pričakuje, da jih bo za roko zaprosil moški.
Tradicionalno in v veliki večini primerov tudi danes za roko zaprosi moški
Gesta dekletu nedvoumno sporoča, da se je njen fant oz. partner odločil zanjo. V zrelem odnosu moški s snubitvijo pokaže, da se zaveda, da poroka pomeni spremembo, odgovornost in kompromise. Kljub temu je velika večina moških, ki sem jih spraševala, kako gledajo na to, da bi jih zaročila ženska dejalo, da bi se ob tem čutili nespoštovane.Da je na skupno življenje pripravljen. Hkrati pa priprava na zaroko od moškega terja nekaj truda in načrtovanja, kar je na poseben način izkazuje, da se je pripravljen potruditi. Gre torej za izkaz ljubezni.
Klečanje pred izbranko simbolizira, da je pred njo ponižen, hkrati pa s tem izkaže svojo ranljivost in dekletu prizna njeno veliko pomembnost. Vprašanje “Bi se želela poročiti z mano/ ostati z mano do konca življenja” (oz. njegova poljubna variacija) kaže tudi, da mu ni samoumevno, da bo dekle z njim za vedno ali pa toliko časa, kolikor bo njemu po volji. Skupaj s prstanom kot simbolom neskončnosti naj bi zaroka odražala zavezo za večnost, ki jo veljavno potrdi poroka.
Ženska snubitev v duhu enakopravnosti
Ženske moške za roko najpogosteje zaprosijo v duhu enakopravnosti. Predvsem na zvezdniški sceni je ta trend vse pogostejši, a statistično še vedno precej redek. Ženska s tem moškemu prihrani breme načrtovanja, iskanja prstana prave velikosti, zaroka pa je navzven točno takšna, kakršno si želi ona. Kljub temu je velika večina moških, ki sem jih spraševala, kako gledajo na to, da bi jih zaročila ženska dejalo, da bi se ob tem čutili nespoštovane. Edini plus so videli v tem, da bi takšna zaroka kamen od srca odvalila moškemu, ki ga je dekle strah zaprositi, ona bi se pa vendar rada (že) poročila.
Vsekakor strah pred zavrnitvijo, tveganjem, kakšen bo odgovor in načrtovanje zaroke v paru ne bi smeli biti tak izziv, kot jih predstavljajo različni spletni viri. Zaroka je prav lahko filmski moment, ne pa tudi trenutek, v katerem drugi od presenečenja skoraj preneha dihati. Dva, ki sklepata zakon, morata temelje za dolgoročno zvezo postaviti skupaj in tudi odločitev o poroki sprejeti enakopravno.
Zaroka ni ugotavljanje, ali ona ljubi njega, on pa njo
Zaroka je taktično torej lahko presenečenje, ne bi pa smela biti presenečenje strateško. Šlo naj bi torej bolj za lepo in spominsko formalnost oz. obred, ki je odvisen od tega, kako nanj gledata vidva, ne pa za resnično ugotavljanje, ali ona ljubi njega oz. obratno. Noben pameten moški ne bo svoje punce zaprosil za roko, če bo vedel, da bo njen odgovor negativen, da se sploh ne želi poročiti ali da njuna zveza še ni dovolj daleč. In seveda obratno. Zato bi največji del pozornosti in časa namesto načrtovanja zaroke in poroke par moral nameniti pripravi na skupno življenje. Če se dolga leta pripravljamo za delo v poklicu, kolikor bolj bi se morali pripraviti na življenje v zakonu!
Čeprav sama zagovarjam moško snubitev, pa zaroka ni najpomembnejša stvar na Zemlji. Ni toliko pomembno, ali jo napravi moški ali ženska oz. se za poroko dogovorita skupaj (vse tri različice imajo enake možnosti za srečen zakon), kot je pomembno, da sta na zakon oba pripravljena, si ga želita in sta se pripravljena zanj oba truditi.
foto: storyblocks.com
