Kdaj se začnejo motnje prehranjevanja?

Vir: Shutterstock

Pred nekaj leti, ko je bila hčerka še majhna, se je zgodilo, da je padla in se udarila. Sledil je seveda jok in moje naročje. Znanka, pri kateri smo bili na obisku, je hčerki najprej ponudila sok, nato rozine, za tem sladoled.

Češ saj bo pozabila, da jo boli. Hčerka se k sreči ni odzvala, temveč je potočila v mojem naročju še nekaj solzic in se nato smejoče odšla naprej igrat.

Kmalu mi je sodelovec povedal, da je njegovi hčerki ob tem, ko se je udarila, sosed (otrok) ponudil bombon, da ne bo jokala. In ona je zadržala solze, ki so se nabirale v očeh, in šla k njegovemu očku po bonbon.

Pri prijateljici je hčerka vsakič, ko jo je kaj spravljalo ob živce (se je kdo igral z njenimi igračkami, počel kar njej ni bilo po volji), dejala, da je lačna in da bo jedla.

In na drugi strani: »Tudi v Evropi so debeli otroci vedno večji problem«.

Kje in kdaj se začnejo težave s hrano?

Tudi mene je že prijelo, da bi v tolažbo ponudila kak sladkorček. Pa ga nisem. Ker, če je otrok žalosten, potrebuje tolažbo in naročje. Če se je udaril, potrebuje tolažbo in morda obliž ali pa bo zadoščal samo poljubček. Če ga nekaj razjezi, potrebuje razumevanje njegovih čustev in pomoč pri tem, da najde pot, kako naj reši nastali problem.

Priznam, kričanje in otroški jok nikakor ni prijeten za ušesa, toda če želimo čustveno stabilne otroke, jim moramo pomagati najti prava čustva in jih naučiti, kako naj jih primerno izrazijo, ne pa jih potlačiti s hrano, še več – s sladico!

Kaj bo storil 10-letni fant, ki bo zavrnjen v družbi, ko bo prišel domov in ga je mama vzgajala tako, da mu je vsakič, ko je bil vznemirjen, žalosten, nesrečen … ponudila kaj okusnega?

Kaj bo storila 12-letna deklica, ko jo bo zavrnila njena prva ljubezen?

Če otroci ne morejo ali ne smejo izražati čustev tako, kot bi jih morali, ker so se ob tem starši počutili neprijetno ali obremenjeno, bodo slej ko prej začeli nadzirati tisto, s čimer lahko razpolagajo. Pa naj si bo da bodo zaradi tega nehali jesti, se bodo kompulzivno prenajedali ali izzivali bruhanje.

Poznate koga, ki ima katero izmed motenj hranjenja? Poznate tudi njegovo družino? Bi lahko rekli za kogarkoli, da na njegovo bolezen niso vplivale razmere v družini?

Vzemimo si čas za svoje otroke in jim dajmo sebe, svoje naročje in svoje sočutje, ne rozin, piškotov, sladoleda, bonbončkov in palačink … Ker brez tega se bodo lahko znašli, brez našega naročja v najobčutljivejših letih pa jim ne kaže najbolje …

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Ful dober članek!!! Ko pomisliš kolikokrat nekdo preko hrane skuša umirit otroka… kako bi bil otrok hvaležen za objem!!! Ko se enkrat znajdeš v krogu prehranjevalnih motenj je tako težko ven… takrat en objem, ena beseda, par solz ne pomaga več… sama sem se dolgo borila s prenajedanjem vsakič ko je bilo kaj narobe, ko sem se počutila prazno, žalostno, razočarano sem bila LAČNA! In sem jedla… potem pa slaba vest, da ne bom debela (ker to tudi ni ok v tej družbi) in bruhanje… grozljivo je živeti tako življenje!
    Zato starši, imejte radi svoje otroke, dajte jim ljubezen, tolažbo, pohvalo… predvsem pa jim pustite da čutijo, čeprav se vam zdi da je tisto čustvo v trenutku neprimerno, čudno, nerazumljivo… vsak do nas je drugačen in vsak čuti drugače.Žalostno je da se ti zdi da ne smeš čutiti oziroma da vedno čutiš narobe dokler se ne odseliš od staršev…
    Pa še potem dooooolgo čutiš vpliv otroštva in začarani krog se lahko nadaljuje celo življenje…

  2. Zanima me ali je problematično tudi če se ponudi enomesečnemu dojenčku dojenje in s tem hrano, da se ga potolaži in umiri, pa čeprav je njegova potreba drugje (ne vem kje npr.), torej ni lačen, a ga je tako najlaže in najučinkoviteje umiriti.

  3. Iz mojih izkušenj: enomesečni dojenčki so vedno lačni 🙂 – pa tudi, če so jedli par minut nazaj. Sicer pa dojenje za otroka pomeni veliko več kot samo hrana – je tudi crkljanje, stik z mamico, toplo naročje, občutek varnosti…. Jaz menim, da zato dojenje ni problematično, če dojenčku pomaga, da se umiri. Nekaj drugega so pa večji otroci, ki imajo tudi drugačne potrebe…. (recimo, če 8-mesečnik pade s kavča in ga boli, ga potolažiš drugače, kot pa z dojenjem.)

  4. Dojenček ima po mojem mnenju zelo razvit občutek za lahkoto. Če je lačen bo jedel, če ni lačen ne bo jedel. Se bo pa verjetno crkljal na “joški”. In, če joka zaradi pomanjkanja bližine in ga s tem potolažite, je dobil tisto kar je potreboval in so skrbi popolnoma odveč!

    Če bi vaš otrok potreboval kaj drugega, se ne bi umiril v vašem objemu…

  5. Hvala za odgovore.
    Sedaj sem ugotovila kaj je najpogostejši vzrok joku. Mali ima krče, kolike. In edino dojenje ga pomiri. Prav, se bomo veselo dojili B)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja