Katerega strokovnjaka za vzgojo poslušati?

Foto: Shutterstock

Na nekem večtedenskem počitniškem taboru se sta dva animatorja, oba bodoča profesorja, znašla v zagati. V svoji skupini nista mogla izvajati zastavljenega programa: namesto, da bi ustvarjali, se igrali in raziskovali, so se zaradi nekaj deklet, ki so imele željo po nadvladi, ves čas vrteli med prepiri, tolaženjem žrtev in odkrivanjem krivcev. Vzdušje je iz dneva v dan postajalo vedno slabše.

Pa se je na srečo eden izmed njiju spomnil, da je med študijem naletel na literaturo, ki je omenjala ravno takšno situacijo. Naslednji dan sta se med prostim časom odpravila v bližnjo knjižico in tam na srečo našla tako zelo želeno pomoč. V knjigi sta našla točen opis njune situacije in kar je najpomembnejše: celoten postopek rešitve. Skrbno sta prepisala vse, do zadnje pike. Popoldan, ko sta se spet priključila svoji skupini, nista pozabila s seboj prinesti dragocenih zapiskov. Skupaj z otroki so se posedli v krog in dosledno, po zapisanih navodilih, pričeli z razreševanjem njihove situacije.

Dobro jim je šlo: vsi otroci so lepo sodelovali, njihovi odgovori so bili točno takšni, kot predvideni. Animatorja sta se vsake toliko časa spogledala in se nasmehnila: bila sta polna upov, da je njunih težav končno konec. Sredi pogovora pa se je zapletlo. Odgovori otrok so postajali čedalje bolj »napačni«. Mladi niso razmišljali tako, kot je bilo predvideno v knjigi. Voditelja sta drug pri drugem s pogledi iskala oporo, da bi vztrajala. In sta. A bilo je čedalje slabše. Ko so bili spet v fazi, da izbruhne velik prepir, pa se je eden izmed njiju opogumil.

Pospravil je zapiske v žep in se na sebi lasten način, prepletenem z vsem znanjem, kar ga je premogel v tistem trenutku, lotil reševanja nastale situacije. Drugega animatorja je sprva zajela panika, prvi pa od svoje namere ni odstopil. Ves čas je imel pred očmi cilj in želel ga je doseči. Ko je sovoditelj začutil njegovo odločnost in pogum, je začel sodelovati. S skupnimi močmi in znanjem jima je uspelo rešiti to, kar se jima še dopoldne ni zdelo rešljivo.

To, kar najbolj vpliva na naše otroke, niso naši nasveti, naše učenje, temveč najbolj in najprej to, kdo smo in kako živimo.

Kateri vzgojni model izbrati, kateremu strokovnjaku prisluhniti?

Morda se tudi vam zdi, da je to eno izmed bistvenih vprašanj, na katerega naj bi našli odgovor že pred odločitvijo za otroka ali najpozneje po njegovem rojstvu. Ob množici vzgojnih knjig, predavanj strokovnjakov, različnih internetnih strani in forumov se zdi, da bo vzgoja potekala kar se da gladko, če bomo le dosledno upoštevali vse nasvete, ki smo jih prebrali ali slišali.

Vendar: ko imamo pred seboj lastnega otroka, pogosto naletimo na situacijo, pri kateri ugotovimo, da to, kar smo prebrali v vzgojni knjigi, pri našem otroku ne deluje. Čeprav smo se na primer dosledno držali navodil strokovnjaka, ki je na predavanju tako enostavno opisal, kako se soočiti z otrokovim strahom pred obiskom zobozdravnika, ta ne pojenja, še celo razrašča se … V sebi pa čutimo nemoč, nevrednost, nesposobnost … Smo morda izbrali napačni vir? Brž odhitimo po nov nasvet, ki je ravno obraten od prejšnjega, pa se tudi ta ne obnese ravno najbolje. Zato sčasoma vržemo puško v koruzo in otroke predamo v roke raznih aktivnosti in strokovnjakov, z mislijo, da bodo oni zmogli bolje od nas.

Bolj zaupajmo svojemu materinskemu in očetovskemu čutu, ki je vrojen v nas

So potemtakem vse vzgojne knjige in vsi nasveti strokovnjakov neučinkoviti in nesmiselni? Jih je preveč?

Daleč od tega. Pomembno pa je, da znamo v množici izbrati takšne, ki so najbolj prave za našega otroka in v skladu z našimi vrednotami, prepričanji, cilji … Pomembna je tudi naša naravnanost: otrok namreč ni stroj in ne moremo mu ukazati, kako hitro naj kaj dojame, kako velik naj postane, v čem naj bo najboljši. Zato tudi za razrešitev vzgojnega vprašanja od strokovnjakov ne moremo pričakovati tako natančne rešitve, kot so na primer natančna navodila za izdelavo avta iz kock. Strokoven nasvet je lahko zelo koristen, nikoli pa ne more nadomestiti materinskega in očetovskega čuta, ki je vrojen v nas samih.

Otroci nam niso podarjeni zato, da bi preko njih izkazovali svojo popolnost, temveč da bi sodelovali v načrtu, ki je pripravljen za prav vsakega izmed njih.

Pri vzgajanju upoštevajmo naše okoliščine in bodimo hvaležni za vse, kar nam je dano

Dejstvo je, da so naše družine in naša izhodišča za vzgojo zelo različna: npr. število otrok, način življenja; okolje, v katerem živimo; karakter vsakega posameznega družinskega člana; vzgojni vzorci iz naših primarnih družin; naše vrednote in prioritete, ki jih želimo predati naslednjemu rodu. Vseh teh okoliščin se moramo naprej dobro zavedati, jih sprejeti ter skušati iz njih pridobiti kar največ za našo družino. Če hočemo uspešno vzgajati, moramo najprej znati poiskati notranji mir in hvaležnost za vse, kar nam je dano.

Vzgajati z zgledom

Nadalje za uspešno vzgojo potrebujemo vzgojitelja, ki vse, kar vzgaja, tudi sam živi. Najpomembnejši vzgojni model je tako ZGLED. To, kar najbolj vpliva na naše otroke, niso naši nasveti, naše učenje, temveč najbolj in najprej to, kdo smo in kako živimo. Če želimo, da bo otrok molil/pospravljal/se učil …, mora najprej videti nas, da posamezno opravilo opravljamo brez slabe volje, upora ali strahu. Če hočemo, da bi se otrokovo vedenje spremenilo na bolje, moramo najprej spremeniti sebe. Vzgoja otrok je najprej in v prvi vrsti discipliniranje tistega, ki vzgaja.

Strokoven nasvet je lahko zelo koristen, nikoli pa ne more nadomestiti materinskega in očetovskega čuta, ki je vrojen v nas samih.

Dobri starši niso popolni, se pa trudijo imeti brezpogojno radi svoje otroke

Naš dom je pogosto razmetan, otroci ne ubogajo ali pa naredijo kaj narobe … V takih trenutkih se moramo spomniti, da ni naša naloga, da so otroci le srečni, da se trudimo biti prijazni zgolj za to, da bi nas občudovali, imeli za prijatelja ali pa po drugi strani vzgajati tako, da bodo oni morali za našo ljubezen narediti to, kar želimo mi. Ne, kot starši moramo biti usmerjeni v to, da jih imamo radi v vsaki situaciji. Tudi tako, da kadar otroci izberejo možnosti, ki zanje niso dobre, postavimo mejo.

Starši se pri vzgoji otrok večkrat znajdemo v pasti, ko hočemo biti popolni, narediti vse prav. Pa potem večkrat raje ne naredimo nič. A otroci nam niso podarjeni zato, da bi preko njih izkazovali svojo popolnost, temveč da bi sodelovali v načrtu, ki je pripravljen za prav vsakega izmed njih. Za uspešno vzgojo pravzaprav potrebujemo le pripravljenost za stalno učenje in rast v medsebojnih odnosih, da bi postajali med seboj čim bolj dobrosrčni in usmiljeni, pripravljeni na odpuščanje in medsebojno služenje.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Na nobenega strokovnjaka se ne moremo 100% zanašati,ker vsaka druzina ima drugačno vzgojo in prav je tako. In tudi vsak otrok je drugačen. Je pa pomembno,da si starši priznamo da nismo popolni in ob težavah poiščemo pomoč strokovnjaka ( dobrega,cutecega,usposobljenega).
    Absolutno vzgoja ne sme biti z nasiljem ali pa po drugi strani permisivna.

    Vsaka mama in oče tudi ne zmoreta,saj iz svoje matične družine nista tega prinesla,zato se morata naprej usposobiti.
    Težava je,da narediti otroka se nič ne pomeni,ko imaš otroka,je potem pomembno,kaj mu daš- čustveno predvsem.

    In preventivno se na področju osnovanja družine,načrtovanja nosečnosti in vzgoje otrok premalo naredi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja