Katehistinja Nina Krt: “Katehetova naloga je, da z znanjem pomaga staršem. Starši pa so prvi pričevalci Kristusa.”

Vir: osebni arhiv družine Krt

Danes obhajamo katehetsko nedeljo, ko smo še posebej hvaležni za naše katehete in katehistinje. Ob tej priložnosti smo se o katehetskem delu, njegovih izzivih in pogledih v prihodnost pogovarjali s katehistinjo Združene župnije Šoštanj, Zavodnje in Bele Vode gospo Nino Krt.

Nina je po poklicu profesorica razrednega pouka. Z možem Andrejem sta poročena 12 let in imata pet osnovnošolskih otrok. Najstarejša Tinkara hodi v sedmi razred, sledijo ji Martin, Aljaž, David in najmlajši Tadej, ki letos obiskuje prvi razred.

Koliko let poučujete verouk, kakšen je bil razlog, da ste sprejeli ta izziv in kaj vam učenje verouka pomeni?

V župniji Šoštanj verouk poučujem peto leto in sicer 1., 2., 3. in 5. razred. Sem pa verouk učila že v moji prejšnji župniji, kjer sem živela pred poroko. Tam pa sem imela predšolski verouk in mlajše mladince.

Že kot otrok sem bila zelo vpeta v življenje v župniji. Lahko bi rekla, da sta bila cerkev in župnišče moj drugi dom. Tam sem se (in se še vedno) zelo dobro počutila in rada sem bila tam. Ko pa sem se poročila, sem odšla v župnijo Šoštanj, a s tem se moj odnos do cerkve ni spremenil. Še vedno me je srce vleko k Njemu. Zato sem, po rojstvu najmlajšega sina, začela poučevati verouk, saj mi je pričevanje o Jezusu našim najmlajšim nekaj najlepšega, včasih pa je tudi zabavno :). Vpisala sem se tudi v Katehetsko pastoralno šolo v Celju.

Kako bi kot mama petih otrok ocenili verouk, ki so ga deležni vaši otroci?

Da moji otroci obiskujejo redni verouk, mi je zelo všeč in ga tudi podpiram. Sem pa velikokrat razočarana nad samim sistemom, ki se mi zdi preveč »šolski«. Veseli me, da se moji otroci družijo s sovrstniki kristjani, a velikokrat so ti otroci prisiljeni obiskovati veroučna srečanja in posledično je njihova motivacija za sodelovanje zelo nizka. S tem so na nek način prikrajšani tudi moji otroci, ker ne morejo doživeti veroučnih srečanj s pravim pomenom. Kljub obiskovanju verouka pa opažam, da s svojo katehezo, predvsem pa molitvijo doma, otrokom še bolj približam in prikažem pravi odnos z Jezusom.

Zakaj obiskovanje verouka ni dovolj, da bi otrok lahko zgradil osebno vero in kakšna je pri tem vloga staršev?

Vera ni stvar učenja na pamet. Vera je odnos in je ljubezen. Tega pa se v veroučnih klopeh, kjer se srečamo samo enkrat na teden (ali še manj), ne da popolno razložiti, pokazati in zgraditi.

Veseli me, da se moji otroci družijo s sovrstniki kristjani, a velikokrat so ti otroci prisiljeni obiskovati veroučna srečanja in posledično je njihova motivacija za sodelovanje zelo nizka.

Katehetova naloga je, da s svojim znanjem pomaga staršem. Starši pa so, za svojega otroka seveda, prvi pričevalci Kristusa. Velikokrat pa se, na žalost, naredi, da imajo otroci stik z Jezusom samo tistih nekaj minut pri verouku s katehetom. Zato sta vloga in zgled staršev še kako pomembna.

Kako premoščate razlike med otroci, ki jih pošiljajo k verouku in maši, in tistimi, ki so tudi že doma deležni veliko vzgoje v veri?

To je zelo težko načrtovati, še težje pa izpeljati. Kajti kjer je vera način življenja, kjer se kot družina vsakodnevno srečujejo z Jezusom, molitvijo in sveto mašo, se otroci po mojem mnenju včasih pri veroučnih urah tudi malo dolgočasijo. Oni že v 1. razredu poznajo osnovne molitvene obrazce, okvirni potek svete maše in Jezusovo življenje.

In, verjemite, zelo težko je istočasno pripovedovati npr. o Jezusovem rojstvu otroku, ki sploh ne ve, kdo je Jezusov oče, in otroku, ki našteje še vse sodelujoče pri Jezusovem rojstvu in poleg tega še imena svetih treh kraljev :).

Je v vaši župniji tudi kakšen program za starše, da bi lahko oni rasli v veri in jo tako lažje predajali otrokom?

Na žalost v naši župniji za starše ne poteka noben poseben program, da bi rasli v osebni veri. Bilo bi dobro, da bi kaj takega bilo. Še posebno, po mojem mnenju, za starše prvoobhajancev in birmancev.

Kako ste vi verouk prilagodili med epidemijo? Bi rekli, da so vaši veroučenci kljub epidemiji pripravljeni na prejem prvega svetega obhajila?

Jaz kot katehistinja sem želela, da ostanemo v stiku. Seveda se to z vsemi ni obneslo, a menim, da sem velikokrat dobivala povratne informacije. Posluževala sem se pripravljenih katehez s strani SKU (Slovenskega katehetskega urada), ker so se mi zdele dobro pripravljene. Poskušala sem tudi z video konferenco s 5. razredom, a se to ni obneslo.

S svojo katehezo, predvsem pa molitvijo doma, otrokom še bolj približam in prikažem pravi odnos z Jezusom.

Moje mnenje je, da letošnji prvoobhajanci (obhajilo imamo naslednjo nedeljo 19. septembra) niso dobro pripravljeni na prejem svetega obhajila. Kljub opravljenim nalogam v delovnem zvezku se mi zdi, da je priprava na prejem zakramenta nekaj več kot samo opravljene naloge.

Imate kašen predlog zanimivih katehetskih pripomočkov, metod, ki vam pomagajo pri poučevanju verouka (lahko v epidemiji ali sicer)?

Verjetno jih je veliko. Sama se poslužujem največkrat pogovora, izkušenj, petja in igre (seveda to žal ne gre pri delu na daljavo). Z veroučenci velikokrat odigramo odlomek iz Svetega pisma. Zelo pri srcu pa je otrokom tudi, ko lahko pripovedujejo svoje lastne izkušnje o delovanju Svetega Duha v njihovih življenjih.

Velikokrat se z najmlajšimi (1. in 2. razred) pogovarjajo samo o Jezusu, češ da še ne razumejo drugih pojmov, npr. kdo je Sveti Duh in kako deluje po nas. A iz osebnih izkušenj pri verouku in tudi doma opažam, da so ravno oni najbolj dovzetni za te teme.

Verouk se pravzaprav že praktično od osamosvojitve uči na enak način, delovno gradivo se povečini uporablja enako. Menite, da bi bila tu potrebna kakšna prenova (in če da, kakšna?)?

Absolutno je potrebna. Kot sem že povedala, sem profesorica razrednega pouka in katehistinja, in prav zaradi tega sem, mogoče še toliko bolj, mnenja, da je »šolski sistem« učenja za v šolo in ne v veroučne prostore.

Mene osebno veroučni zvezki in knjige nekoliko omejujejo pri sami katehezi, seveda pa so mi v veliko pomoč pri pripravi le-te.

Predstavljajte si, kako težko in mučno je otrokom, ki v šoli sedijo 5-7 ur v klopeh, berejo iz učbenikov, rešujejo delovne zvezke in druge dodeljene naloge, potem pa pridejo na verouk in tam od njih zahtevamo enako. In to za teme, ki bi jih morali otroci začutiti, doživeti, jih okusiti, ne pa, da se jih učijo na pamet.

Moje mnenje je, da je vsa literatura, ki jo otroci (ne glede na starost in razred) potrebujejo pri verouku Sveto pismo. Otrokom je potrebno pokazati, da je branje Božje besede vsak dan blagoslov in milost, ki smo je deležni kristjani.

Kaj sami storite, da mladi po birmi ne bi zapustili Cerkve – kot je sedaj zelo pogosta praksa?

Priznati moram, da z mladimi nimam veliko stika in na žalost je tudi v naši župniji mladina trenutno nekje v ozadju. Srčno upam, da se bo to uredilo, kajti v naših mladih je prihodnost.

Kako se iz leta v leto spreminjajo otroci in kako se temu prilagajate kot katehistinja?

Otroci se res spreminjajo, saj jih k temu sili življenje. Dandanes že 3-letniki obvladajo računalnik in tehnologijo bolje kot jaz. Otroci imajo drugačne oz. različne prioritete in interese kot odrasli. Dober katehet, pa jih mora prepoznati in uporabiti, kajti, le na tak način, se lahko otrokom najbolj približaš in pridobiš njihovo pozornost.

Kako koristna je pri vašem katehetskem delu izkušnja starševstva petim otrokom in koliko vam pomaga izobraževanje v katehetski pastoralni šoli? Menite, da je takšna izobrazba nujno potrebna za učenje verouka?

Katehetsko pastoralna šola mi je dala predvsem teoretsko znanje o krščanstvu. Za kar sem vsem predavateljem neizmerno hvaležna. Seveda pa sem tam poglobila tudi svojo osebno vero. Menim, da bi vsak katehet moral opraviti Katehetsko pastoralno šolo, saj je dobra popotnica za vstop v katehetsko življenje. Seveda pa šola ni dovolj. Katehet naj bi redno poglabljal svojo osebno vero na duhovnih vajah, hodil na katehetska srečanja in se samoiniciativno izobraževal na področju vere.

»Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.«

Glede tega, da imam doma otroke različne starosti, moram priznati, da mi je to v olajšanje, saj velikokrat preskusim pripravljeno katehezo z njimi. Tako enostavno lahko presodim, kaj je za določeno starost preveč, kaj premalo, kaj naj dodam, kaj je nesmiselno … Lahko rečem, da so moji otroci velikokrat prvi »pokuševalci« mojih katehez :).

Kako gledate na alternative verouku, npr. družinsko katehezo?

Družinske kateheze so odlična stvar. Menim, da bi z družinsko katehezo otroci pridobili veliko več, kot pa z navadnim klasičnim veroukom. Tako bi celotna družina skupaj napredovala v veri, upanju in ljubezni. S tem bi bile tudi priprave na prejem zakramentov veliko bolj kvalitetne in posledično bi bilo veliko manj odpada mladih od cerkve.

Duhovniki so vse starejši, župnije vse večje. Že dlje časa se govori o tem, da bi morali laiki v Cerkvi prevzeti večjo vlogo. Mlade kako pripravljate tudi na to, da bi se dejavneje vključevali v življenje župnije in skrb za posamezna področja v njej?

Kristjani smo občestvo. Smo, kot pravi Kristus, udje Cerkve. In prav je, da vsak od udov – vsak laik opravlja naloge po svojih zmožnostih. Nekateri so redni molivci, drugi ključarji ali krasilke. Nekateri so pevci ali ministranti, drugi spet kateheti ali izredni delivci obhajila. V občestvu je mnogo služb, ki jih laiki lahko opravljamo. Žal pa se v današnjem času premalo dela na mladih.

Kaj bi ob današnji katehetski nedelji in začetku novega veroučnega leta sporočili staršem in veroučencem?

Vsem, tako veroučencem kot tudi staršem, želim v letošnjem veroučnem letu obilo Božjega blagoslova in naj jih vodi Sveti Duh. Katehetom pa, da naj jih na vsakem koraku spremljajo Jezusove besede: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.« (Mt 19, 14).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec