Ste kdaj opazili, koliko lepote se skriva v vsakdanji packariji vaših otrok? Niste? Očitno ste tudi vi potrebni spreobrnjenja …
So dnevi, ko kot mama (za očete ne vem, a slutim) majhnih otrok kapituliraš. Otroci te s svojimi ustvarjalno-uničevalnimi podvigi premagajo na celi črti. Spravijo te na tla (ponavadi s krpo v roki), sesujejo v prah (vsaj tvoje iluzije o miru in urejenosti), razorožijo (niti kričati ne moreš in se jeziti). Ker – in v tem so res mojstri – vse skupaj uspejo narediti čisto mimogrede, igraje in z nedolžnim nasmeškom na svojih prikupnih obrazih. Brez najmanjšega zlega namena. Samo s tem, da so, kar so.
Sploh ne vem, kako se v takšnih situacijah braniti. Bi se sploh morala braniti? Pravzaprav celo razmišljam, ali ne bi bilo bolje, če bi se jim včasih raje enostavno pridružila (pa ne vem, ali je ta ideja znamenje modrosti ali norosti).
Trojni nokavt
Hočete primer? Še čisto svež iz našega vsakdana:
Potem ko sem komaj spravila srednjega sina (3 leta) iz blatne luknje (ki običajno predstavlja gredico za solato), starejšemu (5 let) preprečila, da bi z mokro krtačko čistil blato s fasade, najmlajšemu (1 leto) pobrala kamenčke iz ust in vse skupaj spravila v notranjost hiše, na varno (hm?), sem se v miru (hm?!) začela posvečati kuhanju. Vse skupaj je izgledalo obetavno, mali se mi je mirno motal med nogami, srednji je narezal cvetačo in nekam izginil (hm …), najstarejši je bil vsaj 3 metre oddaljen od njega in čebula se je žgala manj kot običajno. Mir, sreča.
Potem pa se mi je najstarejši sin pridružil in se spomnil, da voda na vroči kuhalni plošči zelo lepo cvrči. Poskus se je začel s pršenjem kapljic vode ob vroč lonec, kar sem naivno celo pospremila z nasmeškom, nadaljeval pa tako, da je zagrabil najbližji kozarec, z njim zajel vodo iz bližnjega lonca in jo kratko malo polil po vročih ploščah. Poskus je krasno uspel – vse je cvrčalo, brbotalo, v zrak je puhtela para. A večina vode le ni šla v zrak, ampak po kuhališču in pultu (steklokeramična kuhališča brez robov so si gotovo izmislili dizajnerji, ki se prehranjujejo zgolj v menzah, restavracijah ali hotelih mama!) …
Ste že kdaj brisali s tal malinov sirup? No, nekaj takega, le da k temu prištejte še alkoholne hlape …Medtem ko sem se jezila na predrznega znanstvenika in brisala poplavo na pultu, je okarani znanstvenik uspešno preusmeril mojo pozornost z vzklikom: »Glej, kaj dela mali!« Malemu plazilcu so se v tem času odprla svojevrstna nebesa – očitno sem pozabila zapreti predal z vsemi mogočimi tekočinami v pisanih stekleničkah vseh barv in oblik. Izbral si je eno bolj eksotičnih – japonsko sladko vino za kuhanje mirin. Stekleničko je izpraznil do dna (a samo na tla … upam) in je sedel v gosti lepljivi alkoholni lužici, v ustih pa zadovoljno žvečil rdeči pokrovček stekleničke. Ste že kdaj brisali s tal malinov sirup? No, nekaj takega, le da k temu prištejte še alkoholne hlape …
Preden sem se zavedla situacije, sem bila že prilepljena na tla s sladko tekočino in med sezuvanjem copat in nogavic sem na pokrovu pomivalnega stroja (vsaj nekaj se opere samo) mukoma zadrževala in slačila še malo lepljivo “glisto”. V tem pa je od nekod priletel srednji sin, ves žareč – dobesedno. Roke je imel do komolcev prekrite z bleščicami in lepljivo brozgo, ki jo je pobral iz izsušene snežne krogle, ki smo jo ustvarili okrog božiča (kje je ravno ZDAJ to našel???).
Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!
Zlati so …
Saj pravim, da je imeti otroke sijajno. Dobesedno.
Kljub vsemu lahko na koncu rečem, da so moji otroci zlati. Od zlatih bleščic, ki jih je po celem stanovanju raznesel srednji. In kljub vsemu kaosu sem tudi sama izgledala glamurozno. Pri kosilu (ja, nazadnje smo le prišli tudi do tega) sta me otroka informirala, da imam na nosu kup bleščic. Tudi prav. Saj pravim, da je imeti otroke sijajno. Dobesedno. Čeprav te znajo tudi dobro prilepiti na realna tla. Dobesedno.
Kaj je mislil Jezus?
Sprašujem pa se, kaj vse je imel v mislih Jezus, ko je poklical k sebi otroka, ga postavil med navzoče in rekel: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3-4)!
Verjetno ni mislil: »Če ne začnete packati in uničevati vsega kot majhni otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Se pa v tem »kakor otroci« vendarle skriva več, kot si pogosto predstavljamo. Morda celo kak napotek za starše, kako ravnati v situacijah, kakršna je zgoraj opisana.
Uau, res je imenitno!
Kaj bi se zgodilo, če bi v takšnih situacijah namesto, da se po mamasto razburjam ali obupujem, za trenutek obstala in se preprosto, kakor moj otrok, čudila: »Uaaau, pa res lepo cvrči! Kako neverjetno je, da voda kar izgine v zrak!« (Mama v meni pa bi samo še dodala: »No, zdaj pa hitro narediva jez s tisto krpo, da ne zalije cele pokrajine na pultu.«) In ali niso tiste bleščice na rokah res izgledale prav imenitno? Lahko bi kakor otrok vzkliknila: »A namažeš še mene malo?« (In mama v meni bi dodala: »Potem pa bova tekmovala, kdo jih prej izmije s sebe!«) In če se postaviš v kožo malega plazilca in gledaš na predmete okrog sebe kakor otrok, lahko vidiš toliko malih čudes – dišečo lepljivo tekočino, ki se gladko preliva in boža roke, šelestečo aluminijasto folijo, ki se kakor reka vije po kuhinji (uau), kup drobnih predmetov, katerih okusa še ne poznaš, ampak izgledajo slastni …
Ali smem vsaj takrat, kadar me otroci k temu vabijo, na svet za nekaj trenutkov pogledati in se mu čuditi kakor otrok?
Mar ni svet skozi otroške oči toliko bolj zanimiv, očarljiv in vznemirljiv? Ali smem vsaj takrat, kadar me otroci k temu vabijo, na svet za nekaj trenutkov pogledati in se mu čuditi kakor otrok (in šele potem začeti čistiti, reševati, pridigati in pospravljati kakor mama)? Ali zmorem videti vsaj kanček lepote v packariji?
Videti – razumeti – ljubiti
Prepričana sem, da takšen pogled pomaga razumeti drugega, širi obzorje, poraja nove ideje, prebuja sočutje in odpira srce za več ljubezni in bolj pristne odnose.
Verjetno nas včasih k spreobrnjenju srca vabijo dogodki, ki jim na prvi pogled ne bi pripisali tolikšne moči. Ker gledamo kot odrasli. A če bi večkrat znali pokukati skozi otroške oči, bi se počasi lahko preobražali v boljše starše in boljše ljudi.
In glede nebeškega kraljestva? Verjetno je moja pot vanj polita s cvrčečo tekočino in lepljivim mirinom ter posuta z bleščicami. Uau!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!