Kako zares doživeti naravo?

Kako naravo doživljati z vsemi čutili, kako utihniti, da bi jo sploh slišali, kako zavestno gledati, da bi jo sploh videli, kako jo vonjati, okušati ter obenem spoznavati?

Tone Lesnik v svojem članku na Časniku piše o izzivu doživljanja in spoznavanja narave okrog nas, ki je poleti še posebej aktualen. Celoten članek Doživljanje ko temelj spoznavnosti lahko preberete na Casnik.si, spodaj pa najdete nekaj primerov iz članka, ki jih lahko uporabijo starši pri vodenju otrok v naravo. Primerne so za otroke od 6 let starosti dalje. Za vsako od navedenih aktivnosti naj eden od staršev prevzame vlogo voditelja.

Veličina drevesa

V našem geografskem prostoru je drevo razmeroma vsakdanji pojav, nekaj samo po sebi umevnega, zato je vzbuditi posebno zanimanje in pozornost zanj zahtevna naloga, če ne gre ravno za drevo z izjemnimi lastnostmi. Drevo pa je vendarle tudi pri nas, kjer jih imamo veliko, pravi čudež narave. Izberemo debelejše drevo in nanj osredotočimo pozornost udeležencev. Z razdalje 10 – 15 m se udeleženci po vrsti počasi bližajo temu drevesu in pri tem usmerjajo pogled v deblo v višini oči. Zanimivo je doživeti, kako se ob bližanju drevesu vizualno povečuje njegova debelina. Za doživetje višine tega drevesa povabimo otroke k pogledu v vrh, potem naj primerjajo višino dreves z višinami znanih stvari (na primer znanih zgradb). Drevo naj poskušajo tudi objeti z rokami. Pogosto ni dovolj eden, ampak jih mora biti več, da sklenejo roke okrog njega.

Zaznave pestrosti

Zberemo se v krogu in osredotočimo na poslušanje glasov. Pri tem moramo biti popolnoma tiho. »Poslušanje tišine« naj traja do 3 minute. Potem si po vrsti povemo, kaj smo slišali. Aktivnost nam odkrije množico glasov v naravi, kjer ni nikoli popolne tišine, vendar je ubranost, ki daje doživetje miru. V nadaljevanju se na podoben način osredotočimo na opazovanje barv okrog sebe. Pri tem se umirimo in smo tiho. Osredotočenost na zaznavanje barv traja do 3 minute, potem si po vrsti sporočimo, koliko in kakšne barve smo zaznali. Množica različnih barv nam pričara doživetje barvne pestrosti narave. Aktivnost je primerna za odrasle in otroke od 6. leta naprej. 

Ekosistem

Besede kot sta na primer ekologija in ekosistem v vsakdanjem življenju večkrat slišimo, vendar imajo zapletene razlage. Kar vprašajmo otroke, kaj je ekologija! Poskušajmo glavno značilnost ekosistema, to je medsebojno povezanost in odvisnost vseh sestavin narave prikazati z naslednjo aktivnostjo. Postavimo se v krog. Voditelj ima v rokah klobčič vrvice. Povabi udeležence, naj povedo neko zelnato rastlino, ki jo lahko vidijo v bližini. Prvi, ki pove ime rastline, prime za konec vrvice. Zdaj voditelj vpraša za ime stvari, ki jo ta rastlina nujno potrebuje za svojo rast (voda, toplota, svetloba). Tisti, ki pove prvi, potegne vrvico k sebi tako, da jo prvi, ki jo je prijel še naprej drži na svojem koncu. Zdaj pride vprašanje, kdo se s to rastlino hrani. Spet nekdo potegne vrvico naprej do sebe. Tako si sledijo vprašanja in odgovori o povezanosti imenovane rastline v okolju, vrvica pa se prepleta med udeleženci. Končna slika predstavlja prepletenost odnosov v ekosistemu. Če vrvico potegnemo na koncu, poteg začutijo vsi, kar je doživetje povezanosti. 

Spoznavanje vrst

Suhoparno naštevanje značilnosti listov ali iglic posameznih vrst listavcev ali iglavcev verjetno ne povzroči tolikšnega zanimanja, da bi ostalo trajno v spominu. Poizkusimo to drugače. Razdelimo se v dve ali več skupin, odvisno od skupnega števila udeležencev. Vsaka skupina mora imeti enako število udeležencev. Če je več skupin kot dve, jih postavimo v krogu okrog ravne linije, ki jo označimo tako, da jo zarišemo na tla ali potegnemo vrvico. Vsak v skupini dobi številko od 1 do končnega števila v skupini. Vzdolž linije namestimo 10 do 12 vejic z listi ali iglicami različnih drevesnih ali grmovnih vrst, ki smo jih prej skupaj spoznavali,  pokazali in opisali. Vsi udeleženci naj si jih še enkrat pazljivo ogledajo, Povemo jim, da se bodo preizkusili v tekmi in pri tem bo pomembno, ali bodo poznali različne vrste. Potem jih zopet razporedimo po skupinah in jim damo navodila. Na znak voditelja, ki je sestavljen iz glasno izrečene številke posameznika v skupini in drevesne oziroma grmovne vrste, startajo te številke iz vsake skupine proti črti in iščejo določeno vrsto. Točko dobi tisti, ki pravo vejico najprej prime in jo dvigne v zrak. Pomembna je hitrost in dobro poznavanje vrste. Zmaga skupina z največ točkami. Voditelj zapisuje, katera skupina je prejela točko. Pred začetkom še preverimo razumevanje navodil. Doživetje je v tekmovanju, napetosti in v spoznanju, koliko so bili pozorni pri prepoznavanju vrst. Aktivnost je primerna za otroke in odrasle. 

Kaj ne spada v naravo?

To aktivnost moramo pripraviti vnaprej. Ob neki stezici v naravi označimo s količkoma začetek in konec kakšnih 20 metrov dolge linije. Levo in desno pustimo manjše in malo večje stvari, ki niso iz narave, na primer pisalo, košček papirja, plastični lonček itd. Stvari postavimo tako, da se ne vidijo preveč očitno. Stvari si zapišemo po vrstnem redu, kot so postavljene od začetka do konca. Potem povabimo udeležence, naj eden za drugim gredo po tej stezici od začetka do konca in najdejo ter si zapomnijo stvari, ki ne sodijo v naravo. Vsak po tiho voditelju pove, kaj je našel. Tisti, ki najde največ, je zmagovalec.

Vir: casnik.si