Kako sem se nehala pritoževati nad našim zdravstvom

Foto: Shutterstock

Kot običajna državljanka se večkrat pritožujem nad stanjem našega šolstva, pravosodja, politične kulture, družbene klime. In seveda našega zdravstva. Pritoževanje nad sistemom je včasih celo mašilo, ki ga uporabim, kadar nimam povedati česa pametnejšega. A letošnjo zimo se mi je zgodilo nekaj, zaradi česar sem pritoževanje zamenjala s hvaležnostjo.

K zdravniku samo, kadar je res nujno

Pri nas hodimo k zdravniku zelo redko. Večino otroških in zimskih tegob počajčkamo sami, s kurjo juhico in medom. Antibiotikov nismo videli že … uh, kar nekaj let. Viroze prebolimo doma in se nasploh držimo zdravorazumskega načela, da se zdravnika obišče le, kadar je res nujno.

Prvič v življenju sem bila globoko hvaležna za naše zdravstvo. Ne zato, ker je popolno, ampak zato, ker kljub vsemu skrbi zame in za moje otroke.Poleg prepričanja, da zmore telo ogromno zdravstvenih tegob premagati s počitkom, ustrezno hrano in nekaj ljubeče pozornosti, gre, priznam, tudi za to, da zdravstvene ustanove doživljam kot en sam stres. Da prikličemo pediatra po telefonu, je potrebnih kakšnih trideset klicev. Ker otrok zboli takrat, ko so bolni tudi vsi drugi, je v čakalnici neznosna gneča. Sitnega in jokajočega otroka prenašamo med vrstami krehajočih otrok in molimo, da se ne naleze še česa. Nič čudnega, če naslednjič rajši ostanemo doma pri medu in limoni.

Ko k temu dodamo še kakšno slabo osebno izkušnjo, križano s korupcijskimi škandali in preobremenjenostjo zdravnikov, zaradi katere naj bi padala kakovost, je logično, da čez zdravstvo samo še udrihamo. Večkrat tudi jaz.

Privilegij, da živimo v Evropi 21. stoletja

Letošnjo zimo pa se je zgodilo. Do takrat smo k zdravniku hodili večinoma na sistematske preglede. Nobenih dihalnih bolezni ali kroničnih vnetij ušes, nobenih alergij, nobenih angin. Skoraj sem si začela pripisovati zasluge zaradi zdravega življenjskega sloga in poznega odhoda v vrtec (kar do neke mere gotovo pomaga). Potem pa je naš dvoletnik, ki sploh ne hodi v vrtec in je eden najbolj zdravih otrok na svetu, dobil hud laringitis. Dihalna stiska. Aparat z adrenalinom in kisikom. Zdravnica, ki zavpije: »Kličite rešilca!« In potem sirene ter vožnja čez rdeče luči.

Ko sem z otrokom ležala v bolnišnici, sem se prvič zares zavedla, kakšen privilegij je, da živimo v Evropi 21. stoletja. V svetu, kjer smrt otroka ni pravilo, ampak tragična nesreča, ki je velikanski večini staršev prihranjena. V svetu, kjer so nam takrat, ko je nujno, na voljo zdravniki, reševalci, zdravila, vrhunska oskrba. V svetu, kjer nam ni treba trepetati, ali bo otrok dočakal peti rojstni dan. In kaj se bo zgodilo, če ponovno zboli za laringitisom.

Prvič v življenju sem bila globoko hvaležna za naše zdravstvo. Ne zato, ker je popolno, ampak zato, ker kljub vsemu skrbi zame in za moje otroke. Čeprav se nameravam zdravstvenih domov še naprej čimbolj izogibati, vem, da bodo takrat, ko jih bom rabila, tam. Hvaležna sem za antibiotike, čeprav jih že deset let nisem jemala. Hvaležna sem, ker vem, da bo otrok v stiski na pregled čakal le nekaj sekund in da se bo za njegovo življenje borila usposobljena ekipa, ki ji je zares mar.

Hvaležna za sistem

Tudi kadar otrok ne peljem k zdravniku, ker ocenim, da se bo stanje izboljšalo samo, sem lahko mirna, ker vem, da za mano stoji zdravstveni sistem, ki bo pomagal, če bo hudo. Lahko se odločim, da otroku ne zbijam vročine, ker vem, da mu jo v nujnem primeru še vedno lahko. Hvaležna sem, ker mi ni treba bedeti ob vročičnemu otroku in se bati, ali bo dočakal jutro. Če ne vzamem antibiotikov, sem mirna, ker vem, da imam to možnost. In čeprav ga verjetno ne bom poklicala, sem vesela, da imam zdravstveni dom na dosegu roke.

Ponavadi izražamo hvaležnost predanim posameznikom, ki jih med zdravniki ni malo, in se pritožujemo čez sistem. Od letošnjega obiska v bolnišnici sem hvaležna za naš zdravstveni sistem. Ker je kljub vsem pomanjkljivostim tudi njegova zasluga, da bomo lahko – če bo Bog dal – videli odrasti svoje otroke, se veselili vnukov in morda dočakali celo kakšnega pravnuka.