Kako sem postala na »ti« z rožnim vencem

Foto: Shutterstock

Ker sem zrasla v prosvetarski družini v časih, ko je bilo vero pogosto celo nevarno javno izražati, sem kot otrok doma prejela zgolj sramežljive namige o osebni večerni molitvi Svetega angela, Očenaša in Zdrave Marije. Približno redno smo skupaj molili le kratko molitev pred obroki, z rožnim vencem pa se v družini pravzaprav sploh nisem srečala. Molili smo ga na kakšni sedmini in zdel se mi je neskončno dolg in dolgočasen.

Kako sva se spoznala

O ne, tudi ko sem odrasla in si ustvarila svojo družino, na začetku ni bilo veliko drugače. Molitev je področje, v katerem sva si z (bodočim) možem najdlje prihajala naproti. Enostavno ni šlo. Ne tako in ne drugače. Redno, vztrajno in na raznolike načine sva poskušala, ampak le redko zares začutila enost tudi v molitvi. Rožnega venca tudi, v sicer živo družinsko molitev, nisva znala, upala, niti skušala vpeljati. Zdaj vem, da zato, ker ga nisva molila in čutila sama.

Ni se zgodilo nenadoma

Ne, ni bil klik. Sploh se ni zgodilo nenadoma. Najprej so mi pozornost vzbudili nekateri prijatelji, pri katerih sem zaznala spremembo. Drugače, bolj umirjeno, z večjim zaupanjem in z veliko manj strahu so se prebijali skozi preizkušnje, hkrati pa so pripovedovali o čudežu izkušnje molitve. Da ne bi kdo pomislil – niso čez noč postali svetniki. Sprememba je bila postopna, a dovolj opazna.

Neprehodna ovira življenja in odprta vrata

Kot nalašč je v tistem času življenje pred mene postavilo steno, ki je nisem znala niti preplezati niti spodkopati niti nisem našla poti mimo. V trenutkih nemoči in skrbi sem se spomnila, da bi lahko poskusila še z molitvijo rožnega venca. Ampak kako? Sramujem se, a ne deli rožnega venca, ne posamezne skrivnosti, meni, kristjanki, s prejetim zakramentom svete birme, niso bili jasni. V začetku sem molila malo po svoje, šele kasneje sem se poglobila v strani molitvenika. Sčasoma sem začutila, da se v meni nekaj neoprijemljivega spreminja. Nisem začela ne vem kako drzno; komaj kako desetko na dan. Najprej se mi je zazdelo, da bolje obvladujem strah. Da začenjam verjeti, da bom zmogla, da nisem čisto sama in da lahko uporabim tudi nekatere sposobnosti, za katere prej sploh nisem vedela, da jih imam. S steno se nisva spoprijateljili, sem pa jaz nekoliko preoblikovala sebe, ona mi je dovolila zvrtati nekaj lukenj in za zdaj se kar dobro prilegava druga drugi.

Razlika med molitvijo v potrebi in potrebe po molitvi

In če sem sprva molila le takrat in zato, ker sem bila v potrebi, sem počasi, desetko za desetko bolj čutila, da je v tistih minutah moj dom, moj čas, moj mir, moje sidro, moja skala. Spoznala sem, da potrebujem za negovanje svoje življenjske oaze red – določen čas in prostor. In ko sem si ga ustvarila, sem vanj počasi lahko povabila najprej moža in kasneje tudi otroke. V času družinskega sobivanja med karanteno, pa je naša molitev rožnega venca naravnost vzcvetela.

Skrivnostne skrivnosti

Trajalo je kar nekaj časa, da sem postala domača z vrstnim redom delov in skrivnosti. Sem si pa kmalu zaželela, da bi del rožnega venca »personalizirala«, kot se moderno reče. Tako poznam poleg štirih javno priznanih delov rožnega venca, še enega čisto mojega, osebnega. ki pa se po potrebi nekoliko spreminja. Včasih je žalosten, včasih vesel, včasih svetel, včasih častitljiv. Vedno je namreč vzet iz življenja, kakršnega trenutno živim.

…, ki si mi poklonil moža.

…, ki si me opogumil, da sem spregovorila.

…, ki si se pomagal hčeri odločiti.

…, ki si ozdravil teto.

…, ki si mi obrisal solze žalosti.

…, ki si nas blagoslovil s to čudovito pisano jesensko naravo.

…, ki si nam naklonil dober pridelek.

…, ki si mi poslal preizkušnjo, s katero sem se naučila neke vrline.

…, ki te nikoli ne bom popolnoma razumela.

…, ki mi daj milost vere.