4. februarja obeležujemo svetovni dan boja proti raku. Bolezni, ki je danes eden največjih zdravstvenih problemov in s katero se v življenju sreča praktično vsakdo. Če ne kot bolnik, pa kot svojec oz. bližnji nekoga, ki ga je ta bolezen doletela.
Ko bolnik izve za svojo diagnozo, je to običajno velik šok. Prevevajo ga občutki nemoči, jeze, zmede in žalosti. Zato takrat potrebuje tako čustveno kot čisto praktično pomoč najbližjih.
Pomembno je, da ste ob bolniku
Ostanite v stiku. Pazite, kaj govorite, saj lahko besede močno ranijo. Raje recite, da ne veste, kaj bi rekli, kot da iz strahu nič več ne pokličete ali ne pridete na obisk.
Čeprav smo ob spoznanju, da je zbolel naš sorodnik, prijatelj ali sodelavec tudi sami v šoku in ne vemo, kako bi pristopili, pa je vendarle pomembno, da smo prisotni. Seveda je težko, ker ne vemo, kaj naj rečemo in o čem naj se pogovarjamo. A vendar je naša prisotnost za bolnika še kako pomembna.
Bodite iskreni in bolnika vprašajte, koliko se želi pogovarjati o svoji bolezni. Naj on odloči, kdaj si želi pogovora o tej temi in koliko želi povedati. Mnogi postavljajo preveč vprašanj in za rakavega bolnika lahko to postane preutrudljivo.
Pokažite mu podporo brez besed. Izraz na obrazu, telesna naklonjenost, ko ga nežno držite za roke, božate ali masirate, mu sporoča, da vam je mar zanj. Včasih je dovolj samo to, da ste zraven, ga poslušate ali v tišini sedite ob njem.
Poskusite se postaviti v bolnikovo kožo. Spomnite se, kako ste se počutili, ko ste bili prestrašeni ali bolni. O čem ste se takrat želeli pogovarjati? Kaj ste si želeli od drugih?
Ostanite v stiku. Pazite, kaj govorite, saj lahko besede močno ranijo. Zato jih pazljivo izbirajte. Raje recite, da ne veste, kaj bi rekli, kot da iz strahu nič več ne pokličete ali ne pridete na obisk.
Kako lahko izrazite svojo podporo in skrb?
Spodaj je nekaj primerov:
»Žal mi je, da se ti je to zgodilo.«
»Če se želiš pogovarjati, sem tu.«
»Lepo te je videti.«
»Ti lahko kako pomagam?«
»Skrbi me zate.«
»Mislim nate in molim zate.«
In nekaj primerov, za katere je bolje, da jih NE izrečete, saj lahko bolnika samo ranite:
»Vem, kako se počutiš.« To morda lahko izreče le nekdo, ki je sam izkusil raka ali pa se trenutno bojuje z njim. Vsi ostali ne morejo vedeti.
»Vem, kaj moraš storiti.« Morda si bolnik želi slišati za različne pristope, morda ne. Spoštujte njegovo odločitev. In imejte v mislih, da niti dva bolnika nista enaka in ni nujno, da bo neka stvar delovala pri obeh.
»Poznam nekoga z enako diagnozo.« Morda se sliši sočutno, pa vendar, ali res veste, kaj v resnici prestaja bolnik in kakšna je njegova bolezen?
»Prepričan sem, da boš v redu.« Kako lahko to trdite? Kaj pa če se motite?
»Izgledaš lepo.« Morda se sliši kot spodbuda, pa v resnici ni v pomoč. Bolnik z rakom se ne ukvarja s svojim izgledom, pač pa s skrbjo, ali bo preživel.
»Ne skrbi.« Resno?
Podporo potrebujejo tudi svojci bolnika z rakom
Podpore pa ne potrebuje le bolnik z rakom, pač pa tudi njegovi najbližji, ki skrbijo zanj. Oni doživljajo podobne občutke, hkrati pa morajo vse moči usmeriti v pomoč in podporo bolniku, tako da pogosto pozabijo nase.
Vprašajte jih, če lahko kakor koli pomagate. Morda poskrbite za njihovega hišnega ljubljenčka, skočite po kakšno stvar v trgovino, pomagate pri hišnih opravilih, skuhate kosilo, odpeljete otroke na aktivnosti ali pa bolnika odpeljete na pregled.
Če je bolnik nepokreten, bo dobrodošla pomoč pri negi ali pa »varstvo« bolnika za kakšno uro, da si bodo tisti, ki zanj skrbijo, lahko oddahnili in odšli na kratek sprehod. Ker je mnogim težko sprejeti pomoč, bo zelo verjeten odgovor na vprašanje, če kaj potrebujejo, ne. Prav tako je takšno vprašanje morda preširoko zastavljeno. Zato je bolje, če konkretno ponudite svojo pomoč, npr. Danes grem v trgovino, ti lahko kaj spotoma prinesem?
Bodite preprosti. Majhna dejanja pogosto pomenijo največ. Pa čeprav je to samo kratek klic ali molitev za bolnika.
Z rakom v družini smo se soočili že pred več kot 40. leti. Takrat sploh nismo vedeli, kakšna bolezen je to. Ni bilo interneta, niti kaj dosti knjig o zdravju, kjer bi o tem pisalo. Spomnim se, kakšen šok je to bil za našo družino, kakšna žalost! Nismo vedeli, kaj je to tumor, kaj so metastaze, kaj je kemoterapija, kaj je obsevanje. Spomnim se obiskov na Onkološkem inštitutu in bolnikov, ki so bili zarisani z rdečimi črtami! Bolnikom je bilo dovoljeno tudi kaditi v sobah. V tistih časih so bili bolniki praktično skoraj obsojeni na smrt. Tudi protibolečinskih zdravil ni bilo kaj dosti na razpolago, bolniki so trpeli muke…
Moja izkušnja: ne bit preveč firbčni in ne bolnika spraševati podrobnosti. Naj pove sam toliko, kolikor hoče. Najbolj grozno je, da bolnika vprašuješ, kje točno ima raka. Prav tako so vsiljiva vprašanja, ko svojce kar naprej sprašujejo, kako je z bolnikom, kot da se je stanje iz danes na jutri spremenilo. Ali pa: bodi korajžen, drži se! Kot da je to tako lahko!
Zelo lepo ste napisali: bodite vljudni, vendar ne vsiljivi. Pomagajte, ponudite pomoč! Ne dajajte pripomb, kako bolnik zgleda (včasih so bolniki tudi zabuhli, deformirani), vzdržite se opazk.
Za rakom so mi umrli: tata, brat, sestrična (dokaj mlada) in trije mamini bratje. Bilo je veliko žalosti, bolečin in trpljenja. Rak zaznamuje celo družino, tudi sorodstvo.
Danes je na voljo dosti protibolečinskih sredstev, rak je tudi v veliko primerih zazdravljiv. Mnogo ljudi živi z rakom leta in leta. Na svetu so še hujše bolezni od raka, žal.
Vsem, ki jih je doletela ta huda bolezen, želim, da bi okrevali, da bi bolezen premagali, predvsem pa, da ne bi izgubili upanja. Srečno vsem!
Hvala za vaš zapis. Za rakom je umrl oče, sestrična. Preboleva ga mama. Partner se z njim bori že nekaj let. Strah me je. In jezna sem, ker ljubezni svojega življenja ne morem pomagati in mu ne znam biti boljša opora.
Ne se še dodatno trpinčiti! Sigurna sem, da naredite vse, kar je v vaši moči. Včasih tisti, ki je zraven, še bolj trpi kot bolnik. Poskrbite pa tudi zase, ker drugače boste tudi sama opešala. Naj vam ne bo nerodno, koga tudi prositi za pomoč. Ni vam lahko. Želim vam vse dobro!
Sama sem že dolga leta članica Društva onkoloških bolnikov, in tudi prostovoljka sem bila dokler nisem rodila sina. Sama sem leto in pol nazaj preživela raka ščitnice. Preden so mi ga odkrili, sem se soočala s tem, da nisem vedela kaj mi je. In takrat sem se bala. Ko so mi povedali za diagnozo, sem bila v bistvu vesela, da sem vedela, zakaj sem se počutila tako grozno kot sem se. Tukaj bi lahko rekla, da sem razočarana nad odnosom moje osebne zdravnice, to se je dogajalo že v času korone. Pol leta sem jo mogla prositi, da me je dala naprej na preiskave, ker ona bi mene zdravila z zdravili za želodec. Res da sem bila pod velikim stresom, ker nisem vedela kaj mi je, ampak zdravnik ti mora prisluhniti. Sama sem veliko raziskovala in brala, zato ljudje, berite, zdravo in polnovredno hrano jejte, veliko se gibajte na svežem zraku, dajte na plano vsa čustva, bodite iskreni, skromni, radi imejte življenje in naučite se ravnati s stresom. Ne primerjajte se z drugimi, imejte svoje mnenje, bodite pokončni in ne bodite kot ovce. Ne bodite v strahu za nobeno stvar. Tam kjer imate vpliv, dajte spreminjat stvari, tam kjer nimate vpliva, je nesmiselno da se sekirate.
Najprej je treba imeti sebe rad, da imaš druge rad. In če jaz ne bi bila zdrava, če sebi ne bi najprej pomagala, potem me mogoče ne bi bilo več. Ne morem bolna pomagati sinu ali ostalim. Zato če ne bomo najprej sami srečni, zdravi, zadovoljni sami s sabo, ne bomo mogli razveseljevati druge okoli sebe.
Kako pristopiti do bolnika z rakom, kako se pogovarjati? Tako da smo pristni, iskreni, da govorimo iz sebe, ranljiv bolan človek da veliko na neverbalno komunikacijo, zato se ne skrivati za maskami in za svojimi čustvi ali govoriti, kako bo vse okej ali kaj podobnega. Če nekaj ne veste, se ne delat pametne, pač povejte, ne vem, kaj bi naredila itd. Ne delite nasvetov, če pa imate kak pameten predlog ga povejte na način, da ne bo vsiljevanje. Tudi jokat je dovoljeno, če je iskreno. Rakav bolnik ne mara usmiljenja, pomilovanja ali da bi iz njega delali žrtev. Rakav bolnik zmore veliko in še več.
Predvsem ključno je, da v svoji žalosti človek ni sam. Ni se treba pogovarjati ,samo da si zraven človeka.