Kako otroke pripraviti na življenje v svetu, polnem ideologij?

Foto: Shutterstock

Zadnje mesece in tedne veliko razmišljam o tem, kako se v družini lotevati pogovorov v zvezi s teorijo spola, LGBT ideologijo in podobnimi temami. Moji otroci so bili rojeni v trinajstletnem razponu. Obdobje izgleda na prvi pogled kratko, a pasti, na katere se čutim dolžna otroke opozarjati, so se v tem času zelo spremenile. Medtem ko sem starejši hčeri govorila o belih kombijih, ravnanju ob morebitnem srečanju z alkoholom, drogo, kajenjem in podobnih oprijemljivih stvareh, je zdaj, ko je otrok le še najmlajša, korenito drugače. Ni le občutek, dejstvo je – starši niti opozarjati ne znamo več niti povedati niti slediti razvoju vseh nevarnosti, ki pretijo našim otroke. Ko mi prepoznamo neko nevarnost, je ta že zdavnaj zastarela. Nevarnosti na otroke pretijo iz vseh smeri, pogosto iz takih, na katere ne bi pomislili, za katere niti ne vemo, da so smeri.

Moji otroci so bili rojeni v trinajstletnem razponu. Obdobje izgleda na prvi pogled kratko, a pasti, na katere se čutim dolžna otroke opozarjati, so se v tem času zelo spremenile.

Ali otroke zavijamo v vato?

Velikokrat slišim(o), da otroci pač živijo v tem svetu in da jih nima smisla obvarovati vsega. Zraven zaslutimo še očitek, da sem/smo prezaščitniški starši. Po eni strani se strinjam, po drugi pa nikakor! Vedno se resno vprašam – ali je bolje preveč ali premalo? Težko je držati ravnotežje med tem, da otroka prehitro seznaniš z neko vsebino in ga na ta način pohujšaš ti, in tem, da mu o neki temi ne poveš ničesar in nove, velikokrat zelo popačene, informacije iz neznanega vira vpije kot goba. (V kozarec, v katerem je vsaj nekaj, gre manj kot v praznega). Je res bolje, da se o stvareh ne pogovarjamo, ker se otroka na videz sploh ne dotaknejo? Kaj pa se z otrokom dogaja »pod površino«? Skrbi me, da tako skrajno sporna področja v otrokovi glavi in duši postopoma postajajo normalna. Pač, žaba se kuha počasi.

Starši bijemo bitko z izjemno močnimi konkurenti

Šole trenutno dobivajo večjo pravico, da naše otroke vzgajajo kakor pač želijo, starši pa smo ob tem vedno bolj nemočni. K sreči obstaja precej učiteljev, ki bodo stvari zapeljali po svoje. Vsi pa ne bodo! In če sem bila sama vzgajana na način, da je treba učitelja poslušati, spoštovati in narediti, kar od mene zahteva, sem morala sama tu in tam že do sedaj vzgajati drugače. Redko se je zgodilo, a včasih sem otrokom razložila, da se naj nekaj naučijo za učitelja, za oceno, potem pa naj tisto čimprej pozabijo, ker v resnici ni tako. Dvojna vzgoja? Morda, a sva jo z možem vedno natančno premislila in obrazložila.

Nihče ni upravičen do posebne obravnave, ker si reče mavričen, ampak je vreden biti ljubljen, enkraten in spoštovan preprosto zato, ker je tudi on Božji otrok.

Bitka z izobraževalnim sistemom

V šoli se nameravam pritoževati ob neprimernih knjigah, učbenikih in razlagah. S hčerko sva dogovorjeni, da mi, še posebej natančno, vsak teden opiše, o čem so se pogovarjali pri pouku etike in pri razredni uri. Pogovarjava se o knjigah, ki jih bere, o filmih, ki si jih ogledamo. Ob vsaki priložnosti, ko se nekaj predstavi kot prijazno, vključujoče, nediskriminatorno in kar je še takih izrazov, jo opozarjam, kaj lahko stoji za tem. In zakaj vseeno moramo biti ljubeči in spoštljivi do vsakega živega bitja. Da pa nekdo ni upravičen do posebne obravnave, ker si reče mavričen, ampak je vreden biti ljubljen, enkraten in spoštovan preprosto zato, ker je tudi on Božji otrok.

Poti v neznane svetove

Niti me ne skrbi toliko, kaj naj hčerki rečem, ko se bo med njenimi prijatelji pojavil prvi otrok, ki bo imel “dva očka” ali “dve mami”. Vseeno doma vidi, kako kot družina živimo, kako se z možem dopolnjujeva in občuti, da ji ati zadovolji nekatere potrebe, mama pa druge. Bolj me skrbi trenutek, ko bo nekdo iz njene sredine oznanil, da želi spremeniti spol, ali ko bo prvič videla fotografije zmanipuliranih in zlorabljenih deklic, ki so jim odrezali dojke, ker so želele biti fantje. Ali naj ji tedaj rečem preprosto: »Svet je popolnoma znorel!«?  To je vendar svet, v katerem bo, upam, še dolga desetletja živela in bi vanj morala vstopiti z upanjem, optimizmom, željami in sanjami. In dejstvo je, da so tudi ta uboga, uboga bitja Božji otroci.

Kaj naj ji povem o pedofiliji? Nočem, da živi v svetu, kjer bi jo bilo ves čas strah in bi morala na vsakega odraslega gledati kot na potencialno nevarnost. Nočem, da si predstavlja, kaj bi lahko nekdo storil deklici, kakršna je. Želim, da zatrdno ve, da je spolnost nekaj neizmerno lepega in je rezervirana zanjo in za moža, ki si ga bo skrbno izbrala. In da imajo seveda tudi otroci pravico do ljubezni, a da je bistvena razlika med toplo ljubeznijo med odraslimi in otroki ter sprevrženim odnosom, ki nima nobene pravice imenovati se ljubezen. Kaj naj ji rečem o zoofiliji. Slej ko prej ji bo prišla na ušesa. Spet »Svet je nor!«? Nočem, da hodi po ulici in razmišljala o tem.

Boj, ki poteka, ni moj boj. Gre za boj Dobrega in Zla, s tem da je Dobro že zdavnaj zmagalo! Iz tega si želim v vsakem trenutku živeti.

Imam izjemno (po)moč

Odgovorov na prvi pogled nimam. Ne smem pa pozabiti na Pomoč, ki je ob meni in v meni vedno, ko jo z vero iščem. Molim za prave besede in pravi zgled. Molim za pomoč angelov varuhov v trenutkih, ko bodo (moji) otroci potrebovali moč, pomoč in zaščito. Boj, ki poteka, ni moj boj. Gre za boj Dobrega in Zla, s tem, da je Dobro že zdavnaj zmagalo! Iz tega si želim v vsakem trenutku živeti. Moja naloga ni bojevanje. Moja naloga je nikoli podvomiti v zmago Dobrega in v to zarjo skušati voditi tudi svoje najbližje.

Danes se bo ob petih popoldne na Trgu republike pred Državnim zborom odvijal Veliki družinski shod za zaščito otrok in družin. Vabljeni! 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Velikokrat se sprašujem, kako je mogoče, da toliko otrok iz katoliških družin pristane med ljudmi s povsem drugačnimi vrednotami. Odgovora nimam. Je pa gotovo, da je treba nekaj spremeniti. Avtoričino razmišljanje je zato zelo na mestu.

    1. Enako se je za “vprašati” kako otrok iz ateistične družine (od “težkih” komunistov) pristane na sprejemanje zakramentov in cerkveno poroko? Otrok pač ni starš in ima nekoč (hopefully) svobodno voljo.

  2. Ideologij je vseh vrst in polno. Od religioznih do materialnih, povsod pa gre za boj za prevlado v miselnosti. Starši imamo nalogo, da preden imamo otroke poiščemo vse odgovore, ki so na na voljo, zavzamemo stališče, nato pa smo svojim otrokom živ zgled.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja