Vir: Shutterstock“Matej, čas za spanje.” “NE!” zakriči dveletni Matej in steče proti igračam. Mama mu sledi in mu prigovarja: »Čas je za posteljo, srček«. “Ne, mami, ne!” se upira Matej, ko ga mama skuša prijeti.
Krčevito brca z nogami, ko se želi osvoboditi iz njenega prijema. Nazadnje Matej brcne mamo, da bi se je končno osvobodil. »Nehaj! V posteljo greš ZDAJ!« vztraja mama. Matej začne glasno jokati in se na vso moč upirati. Čustveni in fizični boj se nadaljuje med preoblačenjem v pižamo in umivanjem ter se konča s poljubom za lahko noč.
Utrujena mama se odpravi v dnevno sobo, in že sliši: »Mami, žejen sem!« »Mami, lulat me!« Mama se z občutkom krivde in jeze hkrati hitro odzove in mu zabiča: »Za danes bo dovolj. Da ne slišim več nobene besede. Lahko noč.« Nato odide. Matej še naprej joka, mama pa ob gledanju televizije čuti krivdo in nemoč.
Pa poglejmo na isti prizor še skozi oči otroka – v tem primeru Mateja.
Predstavljajte si, da ste na sredini branja napete knjige, ko vaš mož oz. žena reče: » Čas je za posteljo.« In vas nato kljub vašemu odgovoru, da še niste pripravljeni, prisili, da prenehate brati, se umijete in greste spat.
Kako bi se počutili? Bi se počutili nespoštovane, jezne, razvrednotene in nadzorovane?
Morda si mislite: »Ja, ampak dveletnik ne čuti enako – on ni odrasel in poleg tega, sem jaz starš, ki ima zadnjo besedo.«
Tudi otrok je oseba, ki ima svoje občutke.
Drži, da otrok ni odrasla oseba. Pa vendar JE oseba, ki ima svoje občutke in je na pomembni stopnji razvoja, ko zahteva neodvisnost in preskuša, kako so njegove želje sprejete. To je začetek ločevanja od staršev.
Velikokrat odhod v posteljo ni problematičen, saj je otrok utrujen in pripravljen na spanje. Če je pa temu dodan ukaz, kaj mora storiti in kdaj, to povzroči občutek, da nas nekdo nadzoruje. Ali se ne tudi mi odrasli odzovemo na enak način?
V prizoru med Matejem in mamo, se Matej ne čuti razumljenega, zato se »boj« z mamo stopnjuje. In ko mama vztraja in pritiska nanj, se počuti neljubljenega in zavrnjenega, precej podobno pa se počuti tudi mama.
Otrok se lahko počuti, da nam je odveč.
Odhod v posteljo je lahko zelo poseben čas med otroki in starši, saj je povsem naravno, da si pred spanjem želimo bližine in povezanosti. Pogosto pa smo starši čez dan preobremenjeni in si želimo otroka čim prej dati spat, da bi imeli nekaj časa tudi zase. To pa lahko pri otroku povzroči občutek, da je odveč in da se ga starši želijo znebiti.
Matej izraža potrebo po bližini skozi želje po pijači in lulanju, kar pa ima za posledico še več napetosti med njim in mamo. Oba se zato počutita ranjena in zavrnjena.
Kaj si dejansko želi otrok, ko ne more ali noče zaspati?
- Izraziti svojo neodvisnost ali samozavest.
- Počutiti se povezan s svojimi starši.
- Imeti občutek nadzora nad tem, kaj se dogaja z njim.
- Biti spoštovan in slišan.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
