Kako oditi od doma z majhnimi otroki. In to brez živčnega zloma.

Vir: Shutterstock

»Mojih škornjev ni!« »Kako jih ni?« »Kam si jih dal zadnjič?« »Ne vem.« »A prav voham, mali se je pravkar pokakal?!« »Jaz sem pa zelo žejen.« »Pusti ključe od avta, da jih ne bomo spet iskali po celem vrtu!« »Aaaaaaaaaaaaaaaa!«

So tudi vaši “najlepši” starševski trenutki povezani z odhajanjem od doma? Saj veste, tisti trenutki umirjenosti, harmonije, družinske sreče … na robu (ali pa že preko) živčnega zloma?

No, vsaj pri nas doma je pogosto tako. Običajno zamujamo, pozabljamo, tekamo sem in tja in smo vsi živčni. Otroci pa kot nalašč (ali pa prav zaradi vsega naštetega) ne najbolj pripravljeni na sodelovanje.

V tistih trenutkih sem pogosto mama, kakršna si ne želim biti, počnem stvari, za katere mi je potem žal, družinsko vzdušje pa se tako sfiži, da je potrebnega še nekaj časa, preden smo spet dobre volje in pripravljeni sodelovati drug z drugim.

Ko sem se tega zavedela, sem se odločila, da malce raziščem in ugotovim, kaj bi lahko naredili, da si ta neizogibno naporen proces, ki sicer nikoli ne bo tekel povsem gladko in popolno (bodimo realni), vsaj malce olajšamo. Spoznanja sem strnila v spodnje nasvete (sebi), od katerih nekatere že razmeroma uspešno preizkušamo v praksi.

1. Naj imajo stvari svoja stalna mesta

Ključna je disciplina pri tem, da stvari zares odlagamo na njihova stalna mesta, in to že takoj, ko se od nekod vrnemo.

Seveda lažje rečeno kot storjeno, a vendarle je to ena od ključnih stvari, ki lahko bistveno olajšajo odpravljanje od doma. V naglici odhajanja res ni časa, da bi človek še razmišljal, kje kaj najti, in pretaknil vse kotičke, da bi nekaj našel. Ključna pa je disciplina pri tem, da stvari na ta mesta tudi zares odlagamo, in to že takoj, ko se od nekod vrnemo. Kapa in rokavice na svojo poličko, bunda na svojo kljukico, čevlji na podstavek, ključi na žebelj, torbica na kljuko, neuporabljena plenička v predal, igračke v škatlico pri vratih … K temu je potrebno vztrajno in neomajno navajati tudi otroke. Če smo kako stvar, ki jo stalno nosimo s seboj, pri prejšnjem izhodu porabili (recimo pleničko, robčke, prigrizke), jo nadomestimo z novo že takoj ob vrnitvi. S tem si naredimo veliko uslugo za naslednjič, ko se bomo kam odpravljali.

2. Začni prezgodaj

Tipična napaka, ki jo sama pogosto naredim, je, da z odpravljanjem začnemo prepozno. Ker bi rada samo še nekaj dokončala. Ker se otroci tako lepo igrajo. A slaba volja zaradi nedokončanega/prekinjene igre (ki ne bi bila nič manj prekinjena 5 minut prej) bi bila na koncu verjetno manjša od slabe volje zaradi tega, ker zamujamo, ker tako priganjam, ker se jezim, ker se spremo … Z odpravljanjem moramo tako začeti v trenutku, ko sem nam zdi še malenkost prezgodaj (npr. 5 minut prej kot običajno).

3. Predvidi in vračunaj nepredvidljivo

Čeprav je nemogoče predvideti, kje točno se bo zapletlo, pomaga že, če računamo na to, da se zapletlo skoraj zagotovo bo.

Čeprav se sliši (in v resnici je) nemogoče predvideti, kje točno se bo zapletlo, pa pomaga že, če računamo na to, da se zapletlo skoraj zagotovo (93,7 %) bo. Izgubljen čevelj, strgana zadrga, zavozlane vezalke, kakec v plenički, telefon, ki je kar izginil, spor med sorojenci … Če se psihično in časovno pripravljamo na to, da ne bo šlo vse gladko, bomo morebitne zaplete veliko bolj mirno (in zato hitreje) reševali, kot pa če nas povsem presenetijo in razburijo v najhujši naglici.

4. Čas za osnovne potrebe

Otroci in starši, ki smo bili prej zatopljeni v svoje dejavnosti, včasih pozabimo na tiste najbolj osnovne potrebe – da smo žejni, lačni, da moramo na stranišče. In čeprav je zelo neprijetno te stvari reševati v naglici odpravljanja, pa jih je včasih še težje reševati, ko smo že zunaj na poti. Zato je bolje malo pred odhodom preveriti – ali mora kdo na stranišče, ponuditi kozarec vode in dati v žep ali usta kak mali prigrizek. Koristno je imeti te stvari čim bolj pri roki in časovno računati tudi na to.

5. Tudi odhod od doma je lahko igra!

Zakaj pa ne? Namesto, da otroke od igre zvlečemo k tej duhamorni zadevi, pri kateri morajo početi neprijetne reči, starši pa ob tem kričimo in norimo, jih povabimo v novo igro. Iz oblačenja in obuvanja lahko naredimo tekmovanje (med sabo, z uro, z odštevanjem …). Lahko stvar predstavimo kot posebno misijo, na katero se odpravljamo, in naše priprave doživeto opisujemo. Lahko otroke prosimo, da drug drugemu ali pa nam pomagajo – kdo komu zapne zadrgo, zaveže vezalke, prinese rokavice. Lahko posamezna oblačila in obutev preimenujemo v živali (ali male pošasti), ki nagajivo lezejo na nas … Lahko smo pri tem zelo ustvarjalni in tudi zelo prismuknjeni – otroci bodo takoj pri stvari.

6. Bolj ko si umirjen, hitrejši si

Če vidimo, da je otrokom težko, da so vznemirjeni, da se upirajo, jih namesto, da se razburjamo, raje objemimo, jim za nekaj trenutkov prisluhnimo v njihovi stiski in jim pojasnimo, zakaj je pomembno, da se potrudimo in pohitimo.

Čeprav se, ko se mudi, ponavadi ujamemo v časovno potratno past brezglavega hitenja in živčnosti, pa smo lahko umirjeni veliko bolj učinkoviti in hitrejši. Na ta način lahko bolj trezno razmišljamo, ustvarjamo vzdušje, v katerem otroci veliko bolj z veseljem sodelujejo, in ne izgubljamo energije in časa za nepotrebne zaplete. Ko se zares mudi, se uprimo refleksu, da bi noreli, ampak si raje vzemimo nekaj sekund za to, da se najprej umirimo, potem pa delujemo. In če vidimo, da je otrokom težko, da so vznemirjeni, da se upirajo, jih namesto, da se razburjamo, raje objemimo, jim za nekaj trenutkov prisluhnimo v njihovi stiski in jim pojasnimo, zakaj je pomembno, da se potrudimo in pohitimo. Čeprav se zdi kot izgubljanje dragocenih trenutkov, bo na koncu pripomoglo k temu, da bodo stvari stekle bolj gladko in hitreje.

7. Seznam in stalno mesto pri vratih

Če ob odhodu od doma vedno kako stvar pozabite, lahko morda nekje pri vratih obesite seznam najnujnejših stvari, ki jih morate imeti vedno s sabo. Med oblačenjem lahko na hitro preletite seznam in preverite, ali imate vse pri sebi. Za stvari, ki jih ne nosite vedno s sabo, pa lahko določite neko stalno mesto blizu vrat. Že veliko pred odhodom (ko se pač spomnite) lahko na to mesto postavite tisto, kar želite pozneje vzeti s sabo. Ko hitite skozi vrata, morate samo še zagrabiti tisto, kar vas tam pridno čaka.

Kaj pa pomaga vam?