Zakaj se tako težko odločam?

Vir: Shutterstock

Skoraj vsako nedeljo se mi ponavlja ista scena: s prijateljico se odločava, kam bova šli na kavo. Na njeno vprašanje ‘Kaj praviš?’ odgovorim z neko različico: “Ne vem. Kam bi šla ti?”

Nič posebnega, mar ne?! V mestu, kjer živim, je ogromno kavarn. In razumljivo je, da ne bom vedno imela ene vnaprej določene. Prav tako je v prijateljstvu dobro, če drugi osebi daš možnost, da izbira. Vendar pri meni še nekaj drugega stoji v ozadju: nočem biti jaz tista, ki se odloča.

Teža odločanja

Želela sem, da nekdo drug sprejme odločitev in s tem prevzame odgovornost

Ker že vse življenje stremim k perfekcionizmu, sem ugotovila, da so se moje sposobnosti odločanja z leti zmanjšale. Kar mi je bilo kot desetletni deklici povedano, da bo čar odraslosti – pojesti sladico za zajtrk ali ostati dolgo pokonci – pravzaprav ne dojemam kot nekaj čudovitega. Z vsako odločitvijo pride odgovornost. Drugače rečeno: obstajajo posledice – dobre in slabe – za odločitve, ki jih sprejemamo.

Da imam razdvojen odnos do odločanja, sem ponovno odkrila pred kratkim. Končno je bilo treba kupiti drug avto. Dolgo sem zavlačevala. Vse do te točke, da je bila potrebna manjša prometna nesreča, da sem se odločila. Ko sem se ukvarjala s podrobnostmi, sem opazila podobnost z mojimi nedeljskimi odločitvami, kje bom s prijateljico pila kavo. Tudi v tej situaciji sem želela, da nekdo drug sprejme odločitev in s tem prevzame odgovornost.

Strah pred boljšimi možnostmi

Del moje težave je bil čudovito predstavljen v članku iz leta 2018 za New York Times, v katerem Tim Herrera to željo po perfekcionizmu, po najboljši odločitvi imenuje “FOBO [ang. Fear of Better Options]: Strah pred boljšimi možnostmi”. Piše, da raziskovalci to imenujejo “maksimizacija” ali “neusmiljeno raziskovanje vseh  možnosti zaradi strahu, da boste zamudili ‘najboljšo’, kar vodi v neodločnost, obžalovanje in še nižjo raven sreče.”

V situaciji z avtomobilom, kot pri mnogih drugih odločitvah, ki sem jih sprejela v odrasli dobi, sem se počutila zelo preobremenjeno. Živimo v kulturi, ki nam ponuja veliko možnosti. Z ohromelostjo odločanja se lahko soočim že, ko v restavraciji gledam jedilnik.

Preveč možnosti je tat veselja

Nikoli ne boste mogli preučiti vseh možnosti, preden sprejmete odločitev

Ista prijateljica, s katero se vsako nedeljo srečam na kavi, je obrnila rek “Primerjava je tat veselja” v “Raznolikost je tat veselja”. Povedala mi je, da več možnosti ne pomeni nujno večjega zadovoljstva. Toda oba reka držita, ko gre za maksimizacijo. Nisem zadovoljna s svojimi odločitvami, ker sem prepričana, da bi bilo nekaj boljšega, če bi le malo bolj raziskala, malo bolj razmislila o odločitvi ali si dala več časa, da sprejmem odločitev.

Herrera meni, da gre za miselno past: “Težava z maksimiziranjem je protislovna: čeprav se takšni ljudje nagibajo k boljšim odločitvam, so s temi odločitvami manj zadovoljni kot ljudje, ki sprejemajo hitrejše odločitve na podlagi manj raziskav in podatkov. In končni cilj maksimiranja ne obstaja: nikoli ne boste mogli preučiti vseh možnosti, preden sprejmete odločitev.”

Na žalost je bil avto, ki sem ga izbrala, pokvarjen, zato sem morala kupiti še enega. Temu sem se poskušala izogniti vsakič, ko sem svoje odločitve prelagala na druge, da bi izbrala napačno. In tukaj sem bila v središču odločitve, za katero se je zdelo, da ima veliko negativnih posledic.

Izstopiti izpod bremena perfekcionizma

Kaj moje odločitve povedo o meni?

Koristno je, da vem, da sem nagnjena k maksimiziranju, vendar je tukaj še en dejavnik, ki prav tako vpliva na mojo počasnost pri odločanju: to je personalizacija mojih odločitev. Kaj moje odločitve povedo o meni? Če predlagam kavarno in ni tako dobra, kot sem predvidevala, ali bo moja prijateljica mislila, da imam slab okus? Kaj če je meni všeč, njej pa ne? Obstaja skušnjava, da bi na podlagi njene ocene dvomila o tem, če mi je kavarna še sploh všeč.

Ta dejavnik je pogosto vzrok za moje izstopanje iz procesa odločanja. Raje bi, da bi izbirali drugi, kot pa da bi se soočila z morebitno zavrnitvijo, ki bi lahko nastala zaradi moje odločitve.

Izkazalo se je, da se celo poslovni voditelji borijo na tem področju. Ron Carucci je za Harvard Business Review zapisal, da je eden od izgovorov, ki ga najvišji voditelji uporabljajo, ko odlagajo težke odločitve, ta, da mislijo na druge. Carucci piše: “Nekatere voditelje že misel na to, da se bodo odtujili od tistih, ki jih vodijo, hromi. Slišal sem voditelje reči: ‘Ta in ta se že tako ali tako ne drži dobro. Nerad mu ustvarjam še dodaten stres.’ Resnična težava pa je, da mnogi voditelji ne želijo razočarati svojih ljudi.”

Krepiti mišico odločanja

Pri ljudeh, ki se dobro odločajo, sem opazila posebno vrsto uravnoteženosti in ponižnosti

Da bom premagala strah, da bom razočarala druge, moram okrepiti svojo mišico odločanja, kar pomeni, da se moram začeti več odločati, začenši s tem, kam greva s prijateljico na kavo. Če se pri tej majhni odločitvi ne poskušam izogniti morebitnim negativnim posledicam svojih odločitev, lahko postanem svobodnejša pri sprejemanju večjih odločitev – in kar je še več, stojim za svojimi odločitvami. Pričakujem, da se bom tudi utrdila v tem, da bom vedela, kaj mi je všeč in kaj ne, ker bodo moja mnenja manj oblikovana na podlagi odobravanja in neodobravanja drugih.

Ko začnem spreminjati maksimizirajočo, perfekcionistično miselnost, ki je vodila moje dosedanje odločanje, mislim, bom našla hvaležnost. Hvaležnost za dejstvo, da obstajajo možnosti in da imam možnost izbire. Pri ljudeh, ki se dobro odločajo, sem opazila posebno vrsto uravnoteženosti in ponižnosti. Dobri so v posvetovanju z drugimi, ne da bi nujno sprejeli vsa njihova mnenja, in radi se motijo. Zame je to veliko prijetnejši način potovanja skozi življenje, kot da se vedno sprašujem, ali sem zamudila »najboljšo« odločitev.

Vir: Verilymag

Prevod in priredba: Mojca Belcl Magdič