Vir: ShutterstockSem človek, ki mu peka ni nikoli šla od rok. Pravzaprav me niti ni zanimala. Zdelo se mi je, da je to strašno zakomplicirana zadeva in da meni kaj takega tako ali tako ne more uspeti.
Če je glede na zgornji naslov situacija danes malo drugačna, vseeno moram priznati, da se me “stari človek” še vedno malo drži: še prejšnji teden so se mi ponesrečili precej enostavni “chocolate chips” piškoti. Bili so trdi kot kamen. Toda lahko bi bilo še slabše – peka bi ostala “strašno zakomplicirana zadeva, ki meni tako ali tako ne more uspeti”. Prelom se je zgodil pred dvema letoma, ko je mojega, takrat triletnega, sina navdušila reklama, kako deklica s svojo babico peče piškote (zvezdice) in jih na koncu obesi na okno, da lunica ne bi bila osamljena. Res, peči smo začeli zaradi osamljene lunice?
Tečnarjenje, ki mu ni bilo konca
V tistem času smo poleg triletnika imeli doma še dvomesečnega sinčka in hčerko, ki še ni dopolnila leta in pol. Peka piškotov je bila zato zadnja stvar na svetu, ki bi si jo želela početi – pa še niti božični čas se ni prav začel. S sinom sva tu in tam kaj “spekla” (lahko rečemo pripravi mafinov iz 3/4 vnaprej pripravljene mase ‘peka’?), poleg tega pa razen pekača nisem imela ničesar – ne valjarja, ne deske, ne modelčkov … Še manj pa časa. Reklama med risankami pa se je konstantno vrtela. »Glej, mama, piškoti. Kdaj jih bova pekla?« Po dveh tednih sem se vdala. V redu. Piškote bova pekla. Kje naj sploh začnem?
V tistem času smo poleg triletnika imeli doma še dvomesečnega sinčka in hčerko, ki še ni dopolnila leta in pol. Peka piškotov je bila zato zadnja stvar na svetu, ki bi si jo želela početi.
Da mi ne bi kdo gledal pod prste
Če bi mi kdo rekel, da se za pripravo piškotov uporabi kvas, bi mu celo verjela – tako oddaljena sem bila od teh sladkih receptov. Zato sem si izbrala enega, na katerem so bili vsi postopki natančno opisani in povrh še opremljeni s fotografijami. Zdaj ni bilo časa za prehude polomije, saj so morali še tisti večer piškotki v obliki zvezdic viseti na oknu – kot v reklami, seveda. Babici sva »ukradla« otroški valjar in se lotila projekta. 100x sva si ogledala vsak postopek in težko rečem, kdo je bil večji amater – jaz ali moj sin. Še sedaj mi gre na smeh, kako sva pacala tisto testo, kakšne roke sva imela, kako sva ga valjala (enkrat je bilo pretanko, drugič predebelo), kako se nama je lepilo na podlago … A na koncu nama je uspelo. Spekla sva tri pladnje piškotov (toliko o tem, kako sem bila “domača” glede količine sestavin). Lunica je dobila družbo in mislila sem si, da je zadeva rešena. Pa ni bilo tako.
Mama, kdaj bova spet pekla?
Očitno je bilo nastavljanje pečice na točno določeno številko, tehtanje, sipanje moke in drugih sestavin (“Vse ali samo malo?”), gnetenje, rezanje z modelčki, dekoracija in podobne stvari za dečka dovolj fascinantno, da si je želel zadevo ponoviti. Tako sva ob popoldnevih, ko sta šla dojenček in malčica spat, midva brskala po receptih in iskala najbolj zanimive sladice. Ko sva se naveličala piškotov, sva prešla na biskvitne dobrote, čez tri mesece pa sva spekla že prvo torto. Kakšen podvig! Da ne bo pomote: torta je bila sila enostavna, toda vse, kar zgleda okroglo, je torta, mar ne?! V vsem tem času sva, po pričakovanjih, naredila tudi veliko napak, sestavine polila ali jih razresla po tleh (da ne govorim, kje vse sem morala čistiti moko), kakšna sladica ni bila za pojesti, toda kakor koli obrnemo, vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo tistih zvezdic v tisti nadležni reklami. Sin je, nevede in tako mimogrede, iz popolne nerodnice naredil mamo, ki peče. Opazoval me je, mi pomagal ter bil prepričan, da jaz to “tako ali tako vem”. Bi lahko imela še boljšega chefa? Najbrž ne.
Najina skupna peka je postala “najina stvar”. Če pogledam nazaj, je bil to edini del dneva, kjer me je sin imel samo zase.
Ob tem pa sem še nekaj spoznala: najina skupna peka je postala “najina stvar”. Če pogledam nazaj, je bil to edini del dneva, kjer me je sin imel samo zase. Bi v tistem času, ko sta malčka spala, raje kje sedela? Seveda. A če je triletnik ‘skapiral’, da bo na takšen način dobil mojo pozornost, poleg tega pa se še naučil trtja jajc in mešanja z mešalnikom, tudi prav. Ob peki sva torej pridobila oba.
Še eno spoznanje
Vsi “stranski učinki” najinih ustvarjanj mi še do danes niso znani. Slutim, da se bomo okrog pečice vrteli še nekaj časa, saj sta se tudi mlajša sestrica in bratec začela riniti pri pultu. Morda nam bodo naslednjič ameriški piškoti s koščki čokolade uspeli. Morda pa tudi ne. Eno stvar pa zagotovo vem: za obdarovanje naših najdražjih si ne belim več glave, s čim jih naj presenetim: domače pecivo, narejeno z malimi rokami, vedno ogreje srce (in ne prikrade nasmeška samo lunici na nebu).
