Kaj ste radi počeli kot otrok?

Tri generacije, trije različni odgovori. Odgovor zadnje silovito trešči z vprašanjem, kako globoko je virtualni svet del realnega življenja današnjih otrok.

Ameriško podjetje, ki sicer trži različne naravne prigrizke, obenem pa namenja veliko pozornosti promociji aktivnosti v naravi, je nedavno objavilo reklamo, ki je (glede na število všečkov na družabnem omrežju) nagovorila marsikoga. Zagotovo pa najbolj starše otrok, še posebej najstnikov.

V videu so predstavljeni odgovori treh generacij na isto vprašanje: Kaj ste počeli za zabavo, ko ste bili otroci? Stari starši večinoma ob fotografijah pripovedujejo svoje dogodivščine in prigode iz svoje mladosti.

Stari starši: kopica zanimivih zgodb

Najstarejša generacija, torej stari starši današnje mladine, je pripovedovala: »Na primer nabirali smo borovnice.« »Vzgajali smo lubenice.« »V košari sem imel nekaj rib in ko sem pogledal gor, sem videl črnega medveda, ki je sedel tam in me gledal. Če me bo začel loviti, mu bom vrgel ribe, dokler se ne bo nažrl in me neha nadlegovati.« Same zanimive in prigod polne zgodbe preživljanja časa v naravi.

Starši: skupne igre

»Doma imam starše, sestro, psa … Ko sem v video igricah, se v njih čisto izgubim.«

Druga generacija, tj. starši otrok, so imeli že nekoliko drugačne odgovore: »Hodili smo od hiše do hiše in se igrali ogromno različnih iger, kot so skrivalnice. Na igrišču smo igrali baseball.« »Gradili smo tiste ogromne zgradbe, v katerih smo v resnici lahko sedeli in se v njih igrali s prijatelji. Bilo je čudovito.« Igrali so se igre, za katere si moral vsaj do soseda ali več sosedov, se družili in uživali v skupnih dogodivščinah.

Otroci: »Brez tablice bi umrla.«

Odgovori otrok, starih približno osem do dvanajst let pa so presenetili s svojo enotnostjo: »Video igrice.« »Rad sem na telefonu.« »Mail.« »Gledanje posnetkov in igranje video igric.« Predvsem nihče od otrok ni omenjal vsega tistega, kar sta generaciji pred njimi.

»Doma imam starše, sestro, psa … Ko sem v video igricah, se v njih čisto izgubim.«
»Umrla bi, če ne bi imela tablice.«
»Ko imam prosti čas, igram video igrice in se počutim, da sem normalen. To je res čudovito.«

Kaj mislite, da bodo počeli ti otroci, ko odrastejo?

Video se nadaljuje tako, da posnetke otrok pokažejo staršem in starim staršem. Kakšen je odziv? Predvsem tišina. 

Po ogledu jih vprašajo, kakšni menijo, da bodo njihovi otroci in vnuki, če se bo tak trend preživljanja prostega časa nadaljeval:
»Zdi se mi grozljivo, če bo prišlo do tega, da sploh ne bodo zapustili hiše.«
»Ko bodo odrasli in imeli svoje otroke, bo to popolnoma drugačen svet od našega.«
»Nekako sem žalostna. Ker imam občutek, da zamuja, kar je tam zunaj v čudovitem svetu.«

Je tablica postala nekaj, brez česar si naši otroci ne predtavljajo več življenja? 

Video se zaključi z mislijo: Narava je bila vedno del otroštva. Zagotovimo, da se to ne bo končalo z nami. Ena od mamic pove: »Mislim, da je ta posebna povezanost z naravo položena v vsakega otroka. Ampak jo je treba negovati.

Virtualnost je realnost?

Narava je bila vedno del otroštva. Zagotovimo, da se to ne bo končalo z nami.

Spomnim se pogovora v osnovni šoli, ko je ne izmed učiteljic vprašala, kako bi bilo, če bi začeli živeti v navideznem svetu računalnikov, če bi mi učenci postali junaki računalniške igrice. Vsi smo se začeli muzati in si predstavljati, kateri od močnih, lepih, pogumnih … likov bi bili. Ampak smo se smejali. Ker smo vedeli, da to ne more biti res.

Ampak danes, ko v tem navideznem svetu, ki ga še posebej z družabnimi omrežji vedno bolj jemljemo kot realnega (saj iz tega naj bi vendar črpal, čeprav vsi vemo, da to ne drži vedno), preživljamo več in več časa, to ni več hec. In ob tem se ne muzamo več. Ker je to postalo naše življenje. Še bolj pa življenje naših otrok.

Ampak tako kot je z večino stvari na tem planetu, je tudi z virtualnim svetom: Malo je slabih samih po sebi. Slabe so, če nas njihova uporaba vodi do tega, da delamo škodo sebi in drugim.

Kaj bi odgovoril moj otrok?

Bi tudi vaš otrok dal enak odgovor kot otroci na posnetku? Kje je meja varne in koristne uporabe? Kakšno vlogo pri tem igramo starši?

Narava ostaja. Tam zunaj. Ne znotraj štirih sten. Tam, kamor nas tablica običajno ne pelje. In ja, starši smo v prvi vrsti tisti, ki lahko vplivamo na to, da jo bo odkril tudi naš otrok. Tu ni izgovorov. In solze ob spoznanju, da naš otrok preživi ogromno časa pred ekranom, žal ne pomagajo. Lahko pa so začetek nečesa novega …

Foto: health.usnews.com, verizonwireless.com